Savina in njen soprog Garrett sta sprejela odločitev, ki bo res močno vplivala na njuno življenje.
Savina Atai se je oglasila na Facebooku z dolgim zapisom in marsikomu s tem zaprla usta.
Pod simpatično fotografijo sebe in svojega moža je zapisala dolg zapis o njunem doživljanju doma.
Dejala je, da ji je mož v teh mesecih velikokrat ponovil slednje besede: "Moj dom si ti. Tvoje korenine in srce pa so na tem delu sveta."
Decembra sta zapustila Novo Zelandijo in se odpravila v Mehiko. Tam sta sicer svobodno zadihala, ampak znova začutila bolečino, ki sta jo čutila v otroštvu - izgubo doma.
"Garrett je kot deček moral zbežati iz prikolice, ki je bila njihov dom (pred tem, pa je bil dom avto). Brutalnost njegovega očeta se je tako stopnjevala, da je moral zbežati, če je želel ostati živ. Policija ga je odpeljala v dom za dečke. Jaz sem bodisi bežala pred mamo, bodisi mi je pa ona, sredi noči, metala obleke skozi okno, ter me vrgla iz doma. Moja otroška soba je bil kraj, kjer so se mi dogajale zlorabe. Za naju oba je bil dom pekel," je pojasnila kruto resnico o njunem otroštvu.
Čustvena Savina je v nadaljevanju še zapisala: "Od začetka Mehike sem vedela, da sem tam zato. Kot deklica sem morala bežati iz doma, da bi bila varna. In razlog za odhod iz Nove Zelandije je bil izguba občutka varnosti: Dom ni varen. Ni varno imeti doma."
In dodala: "Dva meseca v Mehiki sem opazovala in zdravila svoje podzavestno prepričanje. Ki je legitimno nastalo, da bi me zaščitilo. In se ponavljalo. Zdaj sem dovolj močna, da sem lahko zaščitena brez njega. Vedno sem mislila, da sem nomad - ker sem bila. In vedno sem se prilagodila na vsako situacijo in lokacijo. Zdaj pa sem si prvič v življenju želela ... biti zares doma. Imeti varen dom. Varno je, da sem doma."
Savina opiše, da je bila na Novi Zelandiji prvič tako proč od mame in podzavestno je vedela, da njena mama ne more priti do nje. "Prvič v življenju sem spala neprekinjeno, brez nočnih mor in zbujanj," je še dodala.
View this post on Instagram
"V Slovenijo sva prišla za kratek čas. S karto za nazaj. Aktivno sva spremljala čudovito eko naselje, ki se gradi v Mehiških gorah, kamor se selijo krasni ljudje. Povezovala sva se s prebivalci vasice dolgoživosti Vilcabamba v Ekvadorju, vasice kamor se že več kot 20 let selijo ljudje iz celega sveta, v čisto okolje, večno pomlad, obilje vode in rastja. Najin prijatelj ustvarja vizijo samozadostne skupnosti v Kostariki. Vsem je skupno narava, kreativnost, samozadostnost, povezovanje, svoboda. Istočasno sva upala, da se bo Nova Zelandija vrnila nazaj v to, kar je bila," je še dodala in priznala, da je Slovenijo po dveh letih zdaj bolj začutila.
"Moj Baba, ki mi dela branja in mi je med drugim napovedal, kaj se bo zgodilo z Novo Zelandijo, ko niti slučajno ni kazalo, da bo šlo tam v to smer … mi je rekel: 'EU nekaj časa ne bo najboljša lokacija. Projekti, ki jih spremljata, so racionalno veliko boljši za življenje. Ampak Savina ... tvoje srce je pa tukaj, na tem delu sveta.' Pokimala sem. Ko sem se več kot po dveh letih vrnila v Slovenijo, sem jo bolj čutila kot kadarkoli. Spala sem kot dojenček. Ko sem skozi Garrettove oči na novo spoznavala svoj del sveta, se je v meni prebudil del, za katerega nisem vedela, da ga imam. Globlje, kot imamo korenine - bolj gremo lahko v širino in višino."
Čustveno je zaključila svoj zapis in podala njuno odločitev: "Ostajam doma. Ostajava doma. Tukaj bova stala v najinih vrednotah. Tukaj je najin dom."
Preberite več na Metropolitan.si