Savina Atai: Življenje ni samo sončen dan

Savina Atai: Življenje ni samo sončen dan (foto: Aleksandra Saša Prelesnik) Aleksandra Saša Prelesnik
Vir: Jana
21. 6. 2017

Savina Atai je v svojih najstniških letih pretrpela marsikaj in ta boleča izkušnja jo je za vedno zaznamovala.

O svojih temačnih časih in še bolj destruktivnih mislih je prvič javno spregovorila, ekskluzivno za našo revijo.

Vaš urnik je zapolnjen do zadnjega kotička, s čim se trenutno ukvarjate?

Prav vse, kar delam, je povezano s tem, da skrbim za ženske in jih navdihujem, da skrbijo zase, se postavijo na prvo mesto, prižgejo svoje 'zlate' hormone, začutijo svojo energijo, želje in sijaj. Od tega pridobi ves naš svet, vsi naši bližnji. Trenutno je pred mano zelo posebno ustvarjalno obdobje. Zadnjih nekaj mesecev je bilo namenjeno Giorgosu, zaročencu, in njegovemu okrevanju, zdaj pa sem 'nazaj'.

Na kakšen način ste nazaj?

Pravkar množično delamo bikini eliksir – šest čisto posebnih ženskih obredov, ki sem jih sestavila za razcvet in preoblikovanje telesa. Zajemajo vse, od vaj za maternico, za bolj zapeljivo ritko, za obraz, za razstrupljanje notranjih organov in naravno polnjene prsi. Potem septembra sledi spletna akcija Lifting zlate ženske, kjer bom kar pet mesecev mentorica ženskam in jim podarila celoten 'zem­ljevid ženskih zakladov', bisere starodavnih medicin, naprednega znanja in vsega, kar sem izluščila, sestavila in nadgradila v teh letih. Ta tehnologija je prav super, saj kjerkoli bomo, bomo naslednjih pet mesecev v živo skupaj, in to dvakrat na teden. In to je res prava motivacija, ki prinaša trajno spremembo. Drugače pa s Heleno De Nobrega, zame najboljšo astrologinjo na svetu in specialistko kitajske metafizike (astrologija BaZi in feng šuj), pripravljava pravo malo revolucijo.

Kakšno?

Prvi na svetu sva združili 4.000 let staro vadbo z žadastim jajčkom s 4.000 let staro skrivnostjo kitajske astrologije. Iz tega nastaja čisto nekaj posebnega, kar bo zaobjelo ves svet. Sicer pa tudi pišem knjigo o jogi obraza skupaj z Mantakom Chio, avtorjem 35 svetovnih uspeš­nic. Življenje me z vso silo že nekaj časa 'brca v rit', naj se končno premaknem še na eno višjo tirnico in onkraj naših meja.

Kaj je pri tem najlepše?

Najlepše od vsega je, ko vidiš rezultate, ki jih ženske imajo. Ko dobiš povratne informacije (včasih na dan dobim tudi do 100 pisem!), kakšne spremembe se jim dogajajo na vseh področjih. Potrebujemo druga drugo, da se dvigujemo, da verjamemo druga v drugo, da si pomagamo. Življenje ni vedno samo sončen dan; tudi grmi in pada toča. Ampak ravno ti trenutki so ključni, od tega, kako se soočimo z njimi, je odvisna naša rast. In zaradi te rasti in soočenja potem vedno pride nagrada. Mene je življenje naučilo, da vztrajam, ne glede na vse. Zdaj je moje poslanstvo, da ženskam držim varen prostor, da tudi same vztrajajo in vstanejo.

Kakšen je namen vašega trenutnega obiska Ljubljane?

Zaljubljena sem v Ljubljano in ta bo vedno moj dom, tudi kadar ne bom (tako kot ta trenutek) imela stalnega naslova tukaj. Bolj ko potujem, lepše se je vračati v Ljubljano, bolj jo obožujem. Trenutno sem tukaj najbolj zaradi projekta, ki ga delava s Heleno De Nobrega, potem pa iz Ljubljane skupaj z mojo ljubo Izo Login odhajam v Francijo, na sejem kristalov.

Se srečate tudi s prijatelji?

Seveda, s prijatelji gremo na matcha čaj ob Ljubljanico, da pojem vsak dan dve veganski torti, da grem vsak dan za dve uri na gyrotonic k moji Tini (Jarc Šifrar, profesorici na fakulteti za šport, op. a.), da objamem svojo drugo mamo Ireno in očija.

Kako pa na Ljubljano gleda vaš zaročenec Giorgos?

Tudi on vse bolj pogreša Ljubljano, ne samo jaz. Njemu se je že začela sezona največjega dela v njegovi restavraciji in navadno ni bilo variante, da bi med majem in novembrom kamorkoli šel. Zdaj pa kljub delu in gneči pride in pravi, da se že po enem dnevu Ljubljane počuti popolnoma prerojen. Zato bova pozimi več v Sloveniji, želim si več učiti in biti več v stiku z ženskami, saj priznam, da res pogrešam svojo domovino.

Kako pogosto se vidita z vašo dobro prijateljico, igralko Zvezdano Mlakar?

Zdaj sva se toliko ukvarjali z dogodkom Gala zlata ženska, vse se je vrtelo okoli njega, da prav pogrešam samo naju. Da sediva pri meni na terasi s pogledom na grad in se pogovarjava. Zadnje čase se ti pogovori precej vrtijo okoli moških. (smeh) Zvezdana je ravno gostila v svoji oddaji Zata Barako, 'trenerja novega moškega'. To je bila fantastična oddaja s fantastičnim sporočilom. Obe z Zvezdano se 100-odstotno strinjava, da na isti način, kot se je v zadnjih letih pri nas zgodil preporod žensk, zdaj prihaja ta čas tudi za moške. Zdi se mi, da se jim moramo več posvečati, da tudi oni potrebujejo navdih, podporo, znanje o zdravju.

Savina Atai

Prej ste omenili odmeven dogodek Gala zlata ženska, kako ste zadovoljni z njim?

Ta dogodek je bil nekaj najlepšega, kar se mi je zgodilo v življenju. Nekaj najbolj polnega in posebnega. Vsi, ki smo bili tam, smo se počutili, kot da bi vstopili v drug svet, neko drugo dimenzijo – zelo prizemljeno dimenzijo in hkrati tako zelo čarobno. Z Zvezdano in gosti smo res pričarali en tak zelo bogat dan, kjer so bili zadovoljeni vsi naši čuti. Nekaj najbolj izjemnega je bilo, ko nas je vseh 1.000 hkrati meditiralo, manifestiralo, premaknilo možganske valove v alfa stanje, se potem smejalo in uživalo ob izjem­nih točkah ter okrogli mizi.

Kot sem videla, pa ste na koncu še vsi plesali dolgo v noč?

Ja, res je! Ko sem na plesišču videla, kako skupaj na polno plešemo ženske vseh starosti, od 70- in večletnic do 15-letnic; to je prava enotnost, sestrstvo, prava ženska energija. Evo, še zdaj, ko se o tem samo pogovarjava, imam mravljince.

Bo ta dogodek postal tradicionalen?

Absolutno. Tako zelo potrebujemo taka srečanja, da se napolnimo, se spomnimo svojih moči, da dobimo podporo, da 'natočimo gorivo' in smo skupaj. Da potem lahko čisto vsaka lahkotneje in bolj fokusirano leti po svoji individualni poti.

Videla sem, da ste se udeležili tudi maturantske parade. S kakšnim posebnim namenom?

Jaz sem imela zelo zelo težko in temno otroštvo in mladost. Prepovedano mi je bilo biti otrok, prepovedano mi je biti brezskrbna najs­tnica. Zato zdaj toliko bolj živim ta del sebe, negujem deklico v sebi – kakorkoli se to že sliši. To je najbolj ključni del tega, da sem se dvignila nad svoje rane. Da sem začela negovati to otroškost. Povabila sta me Mateja in Boris iz UrškePro, organizatorja parade, ki sta soorganizirala tudi Gala zlato žensko. Pri niju pa imam tudi svoje tečaje in vadbe.

Ampak vi ste prileteli na maturantsko parado dobesedno 'iz aviona'?

Res je. Ponoči sem priletela s Krete, zjutraj sem šla s Heleno na gyrotonic – oblečena v majico z Miki Miško. Takoj po vadbi pa nekje iz daljave slišim Matejin glas. Začnem 'loviti' ta glas in ga najdem na vrhu tovornjaka, obkroženega z maturanti. (smeh) Namen je bil, da ji samo pomaham, a naju je takoj prestavila gor, v središče dogodka, takoj sva dobili piščalke in postali maturantki za en dan.  Nekaj minut za nama je prišel še predsednik Borut Pahor in začela se je četvorka. Na koncu je iz nečesa popolnoma spontanega nastal tak lep in poseben dan, da sem se res počutila stara 17 let.

Kako pa se sicer spominjate svojih najstniških let in srednješolskih časov?

Hodila sem na Gimnazijo Ledina, ampak to so bila najbolj temna leta mojega življenja. Na začetku drugega letnika mi je umrl bratec in takrat se je začela vsa kalvarija, pa sodišča za mojo mami. Ko sem iz Trnovega zjutraj hodila peš proti Resljevi cesti, sem šla mimo kioskov s časopisi. Naslovnice so bile polne njegove smrti. Težko je bilo. Velikokrat do šole sploh prišla nisem. Sošolci so mi bili v največjo podporo tako, da so me čim manj spraševali o tem. Ampak ta leta sem preživela z masko na svojem obrazu. Ne vem, kako sem jih sploh preživela. Potem je mami veliko potovala, iskala Boga, odgovore. Ali z mano ali pa sem bila jaz doma in skrbela za preostala dva brata. Srednje šole se spominjam tudi po tem, da sem zelo redko prestopila njen prag. Da sva bili z mami v Indiji pri Sai Babi, večkrat pri spiritualnem kirurgu Joau De Deusu v Brazilji, da velikokrat nisem šla v šolo, ker me je mami zjutraj zbudila tako, da me je polila z mrzlo vodo. Potem pa sva morali ure in ure moliti. Njej se je zdelo veliko bolj pomembno to, da molim, kot da se izobražujem. Čas za učenje sem imela samo ponoči; čez dan so bile druge prioritete; skrb za brate, kuhanje, molitev ...

Pa ste se kljub temu lahko udeležili maturantskega plesa svojega letnika?

Ja. Za to je poskrbela moja 'druga mama', Irena. Ona je bila moja varuška od prvega dne, ko sem bila dojenček. Vmes se nekaj let nisva smeli videti, a najina vez je ves čas ostala enako močna. Vedno in še kar me ima za svojo. Na maturantski ples sem šla, čeprav sem več kot tri četrtine leta manjkala v četrtem letniku, da sem ga potem na lastno željo ponovila.

Kakšno obleko ste imeli?

V neki reviji sem videla čudovito obleko, ki jo je nosila igralka Gwyneth Paltrow. Res je bila zelo, zelo posebna. Moja Irena me je odpeljala v Trst, ves dan sva porabili, da sva našli Armanijevo blago. Jokala sem, ko mi ga je kupila. In potem mi je dala zašiti obleko, ki jo imam še zdaj. Bila je modro srebrna, z dekoltiranim izrezom in zelo elegantna. Še danes je čudovita in modna, saj je blago brezčasno. Ni mi dala narediti samo ene obleke, ampak kar dve. Želela je, da se vsaj za en dan počutim kot princeska.

Savina Atai

In ste se?

Seveda. Po maturantskem plesu sem za večerno zabavo dobila bolj sproščeno verzijo obleke, srebrno in mini. Zraven mi je dala delati tudi torbico iz enakega blaga. Spomnim se, da sem se počutila krivo, da toliko zapravlja zame. Pa me je samo objela in jokala z mano, da si me želi videti srečno in nasmejano, da sem posebna in vredna.

Kako bi lahko opisali svoj maturantski ples?

Sanjski dan, oaza in eden redkih lepih spominov tistega obdobja. Če bi primerjala svojo mladost s pravljico o Pepelki, je bil moj maturantski ples zagotovo primerljiv z njenim plesom. Le da sem jaz imela srebrne čevlje, ona pa steklene.

Kdaj v življenju pa se vam je zgodil kakšen tak dogodek, zaradi katerega ste vztrajali?

Zagotovo je bil en tak dogodek huda prometna nesreča, ki sem jo imela pri šestih letih. Imela sem zdrobljeno križnico, hoteli so mi celo odrezati nogo. Še danes se rehabilitiram. Morala sem se naučiti znova hoditi, še zdaj imam eno nogo malo krajšo, vnema se mi išias. Ampak brez tega ne bi vadila joge, gyrotonica, terapevt­ske joge. Potem zagotovo smrt bratca, spolne in druge zlorabe doma.

So se vam zaradi tega kdaj porajale črne misli?

Nekajkrat sem bila kot najstnica že na oknu z napisanim poslovilnim pismom, odločena, da končam svoje življenje. Pa sem v tistih trenutkih začutila, da mora imeti vse skupaj smisel in enkrat ga bom že videla. In zdaj ga res vidim.

Je to na vas pustilo kakšne posledice?

Kup posledic. Ta mala zlorabljena punčka je tudi pozneje imela za samoumevno, da jo izkoriščajo. Je potem podpisala življenjsko poslovno pogodbo in pustila, da se zlorabljajo njeno ime, delo, denar, energija ... Pred dobrim letom, ko sem pustila celo svojo poslovno zgodbo za sabo in se borila za svoje ime, sem šele dojela, kako globoko sem poškodovana. Res sem prevzela odgovornost za svoje življenje. Niso poskrbeli zame, nisem imela varnosti doma – a zdaj lahko sama poskrbim zase.

Kaj je bilo za vas najtežje?

Nekaj najtežjega je bilo vztrajati pri svoji odločitvi, da bom pustila vse za ceno sebe. A to je bila najboljša odločitev v mojem življenju. Ne vem, kaj bo prinesla prihodnost, vem pa samo to, da me ni več strah. Da me ni več strah vztrajati v sledenju sebi, ne glede na vse. To je najpomembnejše in edino pomembno.

Besedilo: Barbara Majič // Fotografije: Aleksandra Saša Prelesnik

Priporočamo