Se še spomnite Mihe Kavčiča iz Kmetije? Zdaj pravi: "Na London sem se končno navadil"

Zadnji dve leti živi v Londonu, kjer ustvarja pod imenom Miha, pred kratkim pa je v svet poslal svojo novo pesem z naslovom Franc, ki jo posveča pokojnemu lepotnemu kirurgu dr. Francu Planinšku. V intervjuju nam je zaupal nekaj sočnih podrobnosti iz življenja na Otoku.

Miha, kakšno je življenje v Londonu, kjer ste že skoraj dve leti?

Mislim, da sem se ga končno navadil. Vesel sem, da sem skočil še na zadnje letalo, preden se je končno uresničil brexit. Življenje tukaj mi je postreglo z že kar nekaj zanimivimi izkušnjami in preizkušnjami. Ni ravno preprosto začeti v drugi državi. Priznam, da mi tukaj ni najlažje in da bi bolj ležerno živel v Logatcu, ampak mirno življenje ni nekaj, po čemer hrepenim.

No, ampak lahko rečete, da ste srečni, da ste v tujini, kar je tudi bila vaša dolgoletna želja?

Pridejo trenutki, ko sem, in pridejo trenutki, ko nisem. Na splošno v Londonu uživam, verjetno veliko k temu pripomore to, da imam možnost početi to, kar sem si vedno želel. Pa tudi precej varno se počutim tu.

Ni skrivnost, da sta z mamo Mihaelo zelo povezana. Kako je ona sprejela vašo selitev?

Ko sem se pri rosnih 16 letih prvič odselil od doma, je po mojem dojela, da bom več drugje kot doma. Vedno sem imel potrebo, da potujem in vidim svet. Seveda bi si želela, da ostanem doma pri njej, ampak je zelo razumevajoča glede mojih želja. Moja mami je moja največja podpornica in moje odločitve vedno podpira. Sicer pa se pogovarjava vsakodnevno, videoklici so stalnica. Hvaležen sem tehnologiji, da je vse to tako enostavno. Si niti ne predstavljam, kako je bilo včasih, ko si več dni ali celo tednov čakal na pisma svojih bližnjih ...

Koga torej najbolj pogrešate?

Najbolj seveda pogrešam družino. Nečakinjo in mamo. Mami in njene polnjene paprike in štrudelj. Pogrešam muco Lili, brata in najino kolesarjenje. Pogrešam tudi prijatelje iz Ljubljane. Če bi lahko, bi si vse pripeljal s seboj. (smeh)

Kaj pa ljubezen? Ste jo morda našli prav v britanski prestolnici?

Trenutno sem samski, ampak ne osamljen. (smeh) V Londonu je precej lažje najti partnerja kot v Sloveniji. Se mi zdi, da se mi na tem področju vedno kaj dogaja. V Sloveniji je bila prava žalost. Sicer pa meni ljubezen predvsem pomeni ljubiti sebe, da lahko iskreno ljubiš druge! Ljubezen je hrana za dušo, ki iz nas izvleče najboljše, no, včasih tudi najslabše. Pomembno je, da jo nosimo v srcu in delimo po svetu.

Kakšnega partnerja pa sploh iščete?

Sem precej izbirčen, tako da sem se odločil, da neham iskati. Naj me najde on, in ko se zgodi, se zgodi. Drugače bi si želel nekoga, da bi mi bil predan in bi mu lahko zaupal. Glede ljubezni se pač prepuščam toku življenja.

Kaj pa so vaše inspiracije v življenju?

Ko se ozrem nazaj na svoje življenje, opažam, da so največji vpliv name imele ženske. Moja mami, mama, vzgojiteljice, učiteljice in sošolke. Vedno sem našel navdih v njih. Mogoče tudi zato, ker so bile vedno tako odprte do mene s svojo feminilno energijo. Z moškimi se nikoli nisem znal povezati na takšen način. Kar je nekako precej žalostno. Velika inspiracija mi je tudi Salome in njena življenjska pot. Z njo sem doživel precej ključnih trenutkov v življenju. Enako lahko rečem za prijateljico Tino. Včasih si želim, da bi ženske vladale svetu. Bilo bi popolnoma drugače. No, ampak potem se spomnim na Liz Truss in sem malo skeptičen. Ampak zdaj je na srečo odstopila z mesta premierke. (smeh)

V Londonu veliko časa posvečate ustvarjanju glasbe. Pred kratkim ste presenetili in navdušili s pesmijo Franc.

Ja, elektro pop, 'synthe wave' pesem Franc govori o pokojnem lepotnem kirurgu dr. Francu Planinšku. Napisana je v angleščini in pooseblja njegov značaj. Je bogata, razkošna, glamurozna, misteriozna in ekstravagantna pesem. Totalni 'camp'.

Imate kakšno zanimivo anekdoto s Francem Planinškom, da ste mu posvetili pesem?

Franca sem imel čast spoznati pri 16 letih, ko sem prvič obiskal Kirurški sanatorij v Rožni dolini, ker si je moj partner želel vbrizgati botoks. Ravno ko je odšel na stranišče, je v ambulanto vstopil dr. Planinšek. Pristopil je do mene in me prosil, da namrščim čelo. Njegov zaključek je bil, da mi z veseljem pomaga in ustavi staranje … pri 16 letih. Zdaj si želim, da bi postopek nadaljeval. Nekaj časa sva s Francem obiskovala isti fitnes. Srečati ga tam je bil vedno pravi dogodek - z osebnim trenerjem, vedno lepo oblečen, lep, urejen, negovan. Franc je vse obiskovalce večkrat nasmejal s svojimi izdihljaji med vadbo in prav temu momentu sem v pesmi namenil verz.

Franc Planinšek je tudi sam vedno podpiral ekstravaganco. Vi ste ga poznali - mislite, da bi bil ponosen na vas in vašo pesem?

Mislim, da bi bil Franc nad pesmijo čisto navdušen. Glede na interakcijo z njim in na vse čudovite zgodbe, ki sem jih slišal o njem, lahko to kar precej zagotovo trdim. Žal mi je, da je pokojen in da mi tega nikoli ne bo mogel sam povedati. Mislim pa, da mi je nekako dal zeleno luč, saj sem vokale za to pesem nevede posnel na obletnico njegove smrti. Ko sem to ugotovil, se mi je naježila koža.

Kakšno pa je sploh sporočilo pesmi?

Pesem je moja interpretacija Franca Planinška. Besedilo sva napisala na zabaven, igriv način in črpala navdih v njegovih intervjujih in fotografijah. Vsak, ki je Franca osebno poznal ali pa z njim preživel samo nekaj minut, lahko potrdi, da je bil izjemno markanten in poseben človek. Izredno inteligenten, moder pa tudi muhast in težaven. S to pesmijo bi se rad zahvalil Francu za njegovo delo in pečat, ki ga je pustil na slovenski sceni.

Kakšni so vaši cilji v glasbi?

Pred novim letom nameravam izdati nekaj pesmi, da vidim, kakšni bodo odzivi. Glede na vse zbrane informacije se bom potem odločal naprej. Najboljši scenarij bi bila podpisana pogodba z založbo in pozneje izdan album, za katerega imam že zdaj ogromno materiala, saj s producentom Sidlawom ustvarjava že leto dni.

Napisala: Sandra Bratuša // Fotografije: Osebni Arhiv

Novo na Metroplay: Matej Zemljič o zakulisju snemanja, dojemanju igralstva in stvareh, ki mu pomenijo največ