Sebastian Cavazza: Izkušnje z mojimi izgubami so del mene

Sebastian Cavazza (foto: Primož Predalič) Primož Predalič
Vir: Story
21. 5. 2011

Za igralca Sebastiana Cavazzo polovičarstva ni, ne v odnosih ne pri delu, saj nadvse rad mirno spi. Vseeno je oder zanj genialna krinka, kjer lahko da delček sebe in obenem intimo hrani zase.

Story: Se radi čuvate ali greste raje na polno?

Zakaj sploh biti polovičar, zakaj se čuvati pri čemerkoli? Kaj s tem pridobimo? Biti polovično prijatelj, igralec …? Se mi zdi, da ko kaj počneš, to počneš tako, kot misliš, da je prav, da daš vse od sebe, ali pa tega sploh ne počneš. Drugo vprašanje je, ali je to sprejeto kot polovično, vendar se mi zdi pomembneje, da imaš čisto vest in da si dal vse od sebe.

Story: Greste v življenju naprej ali se pogosto zagozdite v kakšnih situacijah?

V življenju se ti velikokrat kaj zgodi in potem ne veš, ali si se zagozdil ali gre za fenomen ponavljanja nekih dogodkov. Večkrat se znajdeš v podobnih situacijah, ko je edina možnost, da greš naprej. Če tega popolnoma ne razjasniš, je težko stopiti iz začaranega kroga, tudi miselnega, druge poti ne vidim.

Je smiselno v nečem vztrajati? V meni je preveč otroka, ne v neodgovornem smislu, temveč v raziskovalnem ali ustvarjalnem. Zdi se mi, da greš v življenju lahko naprej, v nekaj drugega, in ne vidim razloga, zakaj bi vztrajal pri enem in istem. V umetnosti bi to lahko enačili z manierizmom. Bolj me zanimajo neodkrite poti, tiste neobhojene, in to se lahko manifestira tudi v zasebnem življenju. Ne vem zagotovo, kaj vse me še zanima, zato pa zagotovo vem, kaj me ne zanima.

Story: Je treba imeti pogum, da se človek sooči s tem, kar se mu dogaja, in gre naprej, čeprav gre v neznano?

Pogum je pogoj, da se premikaš v neznane dimenzije ali na neko neuhojeno pot. Ker če te je strah, hodiš stalno po isti poti in se zatikaš v manierizem ali v akademsko hermetiko.

Story: Kako ste šli vi naprej?

Ne znam povedati, ti procesi še niso vsi končani, tudi ne vem, ali kdaj bodo. Vsak dan znova se sprašujem in srečujem z njimi. Nočem pa ustaviti življenja, da bi se vseskozi spraševal izključno samo o eni in isti stvari. Jasno, da ni druge poti, kot da greš naprej skupaj z vsemi izkušnjami. Kam pa? Nazaj?

Story: Ste borec?

Življenje je borba za vsakega posameznika, ne samo zame. Najprej se moraš boriti za pozornost staršev, potem se boriš za eksistenco, še pred tem za ocene, ki ti bodo omogočale dostojno eksistenco, potem dobiš izobrazbo, v katero si vlagal ali za katero si se boril. Žal se moraš pri nas kot umetnik zelo boriti za eksistenco z različnimi kompromisi, ki niso vedno kreativni, ampak tako je. Imaš možnost, ali boš natakar, ali boš igral, risal karikature, prodajal knjige ...

Nekaj moraš početi, nič ni lahko. Lahko pa prideš do stopnje, ko z malo večjo lahkoto ali z manj resnosti obravnavaš samega sebe in svoj ego. Prevelika resnost do samega sebe in tekmovalnost s sabo, s super egom ter okoljem lahko privedeta do hudih motenj: od depresij do bipolarnosti. Nekatere stvari moraš jemati z lahkoto, čeprav si profesionalec, moraš poskrbeti zase.

Nova Story že v prodaji

Story

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri