Sebastian: "Potovanja nam širijo obzorja!"

Vsako leto obišče različne kraje in si s tem širi življenjska obzorja. Ob vsem tem neizmerno uživa, saj ve, da je svet tako prostran in lep.

Sebastian, v zadnjem času lahko občudujemo vaše modne fotografije, ki so posnete na različnih koncih sveta. V kakšni smeri gradite to modno zgodbo in kako se počutite v vlogi modela po vsem svetu?

To zgodbo smo začeli graditi z ekipo v Ameriki. Spontana ideja je rodila projekt, ki zdaj zahteva kar veliko mojega časa, razmišljanja in načrtovanja, a pušča rezultate, ki jih bom z veseljem in ponosom občudoval, tudi ko bo na moja ramena padlo nekaj dodatnih desetletij. Za zdaj delam v tej smeri majhne in previdne korake, mi je pa zabavno graditi nekaj, kar v našem okolju še ni toliko prepoznavno, na drugem koncu sveta pa je postalo že prava industrija.

Lani ste bili na popotovanju v ZDA. Kaj vam pomenijo potovanja?

Zdi se mi, da nam prav potovanja širijo obzorja in iz nas delajo boljše ljudi, predvsem pa človek vidi, da morda doma ni vse perfektno, a kljub temu mesta ne zaudarjajo po urinu kot kak New York samo ovinek ali dva z glavnih cest, ne poznamo celih hord brezdomskih shiranih 70-letnih starčkov, ki vse dni po mestih potiskajo vozičke, v katerih je vse njihovo življenje, ponoči pa spijo na mrzlih tleh ... kot recimo v kakšnem San Franciscu. Nimamo služb, v katerih bi ljudje za ves mesec dela dobili 150 do 200 evrov plače, kot recimo dobijo v Dubaju. Pri nas ima vsak pravico do zdravstvene oskrbe, kar ni tako samoumevno, kot to jemljemo, izobraževanje na fakulteti nas ne pahne v več desettisočevrska posojila, kot je to v Ameriki. Treba je torej potovati nekoliko dlje, ne le za 14 dni poleti na Hrvaško, preden govorimo o tem, kako je pri nas doma vse narobe. Ker ni. Sicer pa je v današnjem svetu zaradi interneta izjemno lahko potovati, saj si lahko ves čas v stiku z domom in tako lahko urediš stvari, zaradi katerih bi nekoč moral biti doma.

Katere dežele, ki ste jih obiskali, so na vas pustile svoj pečat?

Zelo si želim obiskati Daljni vzhod, ki pa mi še ni bil usojen, predvsem zato, ker bi moral tja potovati v času naše zime, ko pa ne morem; zaradi obveznosti v moji plesni šoli, v kateri zdaj že nekaj let vsak mesec zapleše skoraj tisoč otrok, mladostnikov in odraslih v dveh državah, lahko za dalj časa potujem le julija in avgusta, ko so poletne počitnice. Sicer sem od bližnjih mest nesmrtno zaljubljen v Barcelono, od srednje oddaljenih je moja destinacija, ki si je nobeno leto ne pustim vzeti, Dubaj. Od nekoliko bolj oddaljenih pa Florida. V vsakem primeru se najbolje počutim v toplem, sončnem okolju ter ob vodi; prav zato vedno rečem, da bom nekoč živel v Barceloni – vsaj leto dni, če ne več, le toliko, da izkusim življenje tam brez vedenja, da se čez najpozneje 14 dni vračam domov, saj potem življenje teče popolnoma drugače. A svet je tako prostran in lep, da v tem življenju ne bo mogoče doživeti vseh njegovih čudes. No, eno vendarle nujno želim: severni sij. Zanj žrtvujem morje in sonce za nekoliko nižje skandinavske temperature.

Lani ste bili v Dubaju, na Floridi, v Grčiji ... Verjetno sem še kaj izpustila. Tri različna mesta, tri različne kulture. Kako ste doživeli vsako izmed njih?

Zagotovo so najbolj drugačni Dubajci: po odnosu, komunikaciji, modi in na splošno pogledu na svet. Na eni strani te vržejo iz tira njihovi (po naših merilih) nazadnjaški nazori, te na drugi strani sesujejo z najmodernejšo tehnologijo in svetom, kjer je prav vse mogoče. Američani so tako in tako poglavje zase in so ne le pregovorno, temveč tudi čisto zares prepričani o svoji nadrejeni vlogi na tem planetu, najbližje mojemu načinu funkcioniranja – ali vsaj temu, kako se vidim čez 15 ali 20 let – pa so zagotovo Grki; njihova umirjenost in počasnost sta nekaj, na kar bi se po moje z lahkoto navadil, hkrati pa ni lepšega kot se sredi decembra v kratkih rokavih sprehajati na krasnem soncu in 18 stopinjah. Potovanja širijo obzorja in bogatijo duha; spoznavanje različnih kultur te dela boljšega človeka, partnerja, prijatelja in – kolikor bo le v moji moči – bodo vsi moji prosti dnevi v letu zapolnjeni prav s potovanji.

Na Floridi ste obiskali tudi konvencijo zumbe. Kako je bilo?

Udeležba na konvenciji je izjemna iz dveh razlogov: v zelo kratkem obdobju, v štirih dneh, pridobiš ogromno novega znanja, novih idej, koreografij, novega glasbenega programa. Ne le v latinskoameriških vodah, ampak tudi v hip hop in slogu MTV, kar s pridom izkoristim na vseh področjih svoje plesne šole, ne le pri zumbi. In potem nova poznanstva. Prav na teh konvencijah se zberemo najboljši in najbolj zagreti inštruktorji zumbe z vsega sveta in se dogovorimo za sodelovanja. V Los Angelesu sem imel svoj 'masterclass', prav tako se ga imel v začetku septembra v Dubaju, zaradi izjemnega odziva smo se zanj dogovorili tudi v letu 2017. V letu 2017 me čakajo moja gostovanja na Madžarskem, spet v Atenah, prvič v Barceloni, z novim programom smoveyFIT'N'DANCE ter balletoning pa tudi v Švici, Nemčiji, Londonu in seveda Avstriji. Letošnja je bila največja do zdaj, na njej je sodelovalo sedem tisoč inštruktorjev z vsega sveta. Organiziranih je bilo več kot 300 plesnih delavnic, ki so pokrivale vsa plesna področja, ki si jih človek lahko zamisli – od hip hopa do latina – vse! Glasbeni nastopi so vključevali Timbaland, Shaggy, Wilfrido Vargas, Obsessed, Mara, Dahrio Wonder idr. Vsa vlaganja v ta izobraževanja so obrodila sadove in zdaj na rednih tedenskih urah v Sloveniji in Avstriji zumbam s skupinami, velikimi od 25 do 40 ljudi, kar je izjemno. Vesel sem dobrega odziva in v zahvalo naše punce nekajkrat na leto obdarimo z brezplačnimi Zumba Partyji – že tradicionalno recimo ob začetku sezone ter ob mednarodnem dnevu žena 8. marca. Tudi vaše bralke so prijazno vabljene, da si vse o naših dogodkih lahko preberejo na www.PlesnaSolaSebastian.com na povezavi Aktualne novice.

V Dubaju pa ste, lahko že rečem, skoraj doma. (smeh) S čim vas je tako očaral?

Dubajev največji plus v mojih očeh je zagotovo podnebje; ko drugi čepijo pod klimatskimi napravami, se sam sončim ali sedim v senci ob bazenu ali na plaži in berem knjigo ali pa samo opazujem dogajanje, ki ga v tistih pravih vročih razmerah tako in tako ni prav veliko. (smeh) Od znamenitosti sem videl vse, kar je za videti, prav tako sem lani prepotoval še vse druge emirate, tako da sem lahko zares neobremenjen pri svojem načrtovanju. Prav načrtno si vsako leto te tri tedne Dubaja rezerviram ob koncu počitnic in tam ne počnem ničesar, le zares brezdelno uživam (razen kakšne e-pošte tu in tam). Ker vem, da se mi takoj po njem začne plesna sezona z vsemi termini, projekti in obveznostmi. Mi je pa posebno všeč prav zaradi svoje kulturne drugačnosti, ki je opazna na vsakem koraku. Prav zato me privlačita tudi Kitajska in Japonska, saj bi me po mojem nagovorila na enak način.

Lani ste se zaljubili tudi v križarjenja. Imate res že rezervirane prvomajske počitnice za ta namen?

Lani sem čisto prvič in poskusno potoval s Kompasom po Sredozemlju in moram priznati, da sem se domov vrnil zares očaran. Križarjenje je bilo sicer kratko, le pet dni, in zato samih mest, ki smo jih obiskali – Palma de Mallorca, Marseille, Barcelona –, nismo mogli ravno dalj časa raziskovati, a že sama izkušnja na ladji je bila svojevrstno doživetje. Prav zato smo se dogovorili, da v enaki zasedbi potujemo tudi letos, le da imam med prvomajskimi počitnicami že zasedene termine s projekti in bomo morali poiskati drug termin. Vsekakor pa želim križarjenje po poti, ki je še nisem prepotoval, zagotovo nujno spet doživeti.

Kako pa je z vašo plesno šolo? Kolikor se spomnim, ste svoje plesalce tudi že popeljali v Anglijo. Vas še čaka kakšen takšen izziv?

Uh, ja, krasni krasni spomini. Začelo se je s preprostim nasvetom pred sedmimi ali osmimi leti, ko so povratne letalske vozovnice iz Gradca v London stale, reci in piši, 16 evrov. Seveda sem v plesni šoli rekel, naj to izkoristijo in grejo, saj sam takšne akcije spremljam in jih posredujem prijateljem ter znancem. No, takrat je naš Miha predlagal, da bi šli skupaj. Zdela se mi je izjemna ideja in smo izpeljali: na koncu je 36 plesalcev potovalo v London. Leto za tem smo potem obiskali Pariz, Barcelono in Sarajevo in še in še. Po recesiji smo takšna potovanja žal morali nekoliko omejiti, a sem plesalcem rekel, naj samo povedo, kdaj bi kam šli, ker sem prvi v vrsti, ki bo z največjim veseljem in zanosom vse zorganiziral. Tako da držim pesti. No, naši kratkoročni cilji so pa zdaj vendarle popolnoma osredotočeni na našo že 14. zimsko produkcijo, ki se bo zgodila v nedeljo, 29. januarja, ob 17.30 v kongresnem centru Hotela Habakuk, na katerem bodo vse skupine plesne šole predstavile delo zimskega semestra, povrhu vsega pa seveda tudi tokrat pripravljamo nekaj krasnih presenečenj. Obenem bomo zdaj naredili prvi dokumentarni film o nastajanju produkcije, po njej pa začnemo snemati himno plesne šole ter dokumentarni film o prvih 14 letih plesne šole Sebastian. Idej torej ne zmanjka in leto 2017 bo res izjemno!

Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču