Sebastian, plesni pedagog, koreograf, inštruktor zumbe, pevec, sicer pa lastnik plesne šole Sebastian, ene od največjih slovenskih plesnih šol, se je že kot najstnik zaljubil v potovanja.
Vsako leto obišče različne kraje in si s tem širi obzorja. Ob vsem tem neizmerno uživa, saj ve, da je svet prostran in lep.
Story: Potovati danes po vsem svetu, če si nekoliko iznajdljiv, niti ni več tako drago, kot si nekateri predstavljajo. Kako gledate na ta korak, da je treba iti v svet?
Potovanja res niso več tako nedostopna, kot so bila včasih, je pa res, da mora potovanje biti tudi izkušnja, ne le dogodek. Z izbiranjem najugodnejših letalskih povezav in nastanitev se prepogosto odpovemo prav izkušnji in s tem zgrešimo bistvo potovanja. Tudi sam sem se tako enkrat že opekel in osem nočnih ur mukotrpno vedril na moskovskem letališču. Te napake ne bom več ponovil. Zato bi svetoval raje manj potovanj in ta na nivoju kot v svet z minimalnim budžetom.
Story: Kaj vam dajejo takšna potovanja?
Pred kratkim sem bral intervju o zelenem turizmu, ki ga prav ta večja dostopnost potovanj ogroža občutneje kot kdaj prej, in se strinjam, da bi morali uvesti kvote, koliko turistov lahko vstopi na neko območje, ne da bi s tem preobremenili okolje, vendar se mi zdi hkrati tudi bistveno, da ljudje potujemo čim več. Spoznavanje drugih kultur, navad, okolij in zgodovine nam širi obzorja, veča toleranco in daje realnejši pogled na svet. Ta nikakor ne bi smel biti omejen na dom in dva ali tri poletne tedne na hrvaški obali. Prav potovanja delajo iz nas boljše ljudi, ki se potem za vedno spremenjeni na bolje, se razume, vrnemo nazaj v svoj mikrokozmos. Tudi tega namreč potem ocenjujemo precej drugače, kot bi ga brez izkušenj s potovanj. Ko vidiš, da v Sloveniji nimamo hord shiranih 80-letnih dedkov in babic, ki bi pred sabo v zimsko noč potiskali voziček s svojimi stvarmi, ali pa študentov, zakreditiranih za 10 let in več zaradi dragega študija, kaj šele zdravstva, ki bi te zaradi samoplačništva pahnilo v bedo in revščino, vidiš, da sicer stvari tudi pri nas nikakor niso perfektne, ne nazadnje, kje pa so, a da kljub temu živimo na krasnem koščku Zemlje. Novi trend, ki gre stran od 'stvari imeti' in bolj k 'stvari doživeti', mi je tako zelo blizu.
Story: Vsako leto izkoristite čas počitnic in pobegnete na kakšno potovanje. Lani ste bili v ZDA, Dubaju, Grčiji ... Letos sem vas ujela na Kitajskem zidu. Kako to, da ste se odločili za obisk Kitajske?
Vedno so me fascinirale kulture, ki so popolnoma drugačne od naše. Drugačen stil oblačenja, drugačne vrednote, odnos do ljudi, kultura, arhitektura ... Čisto lepo je iti k sosedom ali pa celo v Ameriko, a vendar smo si z vsemi njimi tako zelo podobni, da neke izjemne kulturne izkušnje tam človek ne dobi. Kitajska je bila seveda poglavje zase. Tam veljajo drugačna pravila in človek ima včasih občutek, da živijo v neki drugi dobi, na nekem drugem planetu. Že doma sem bil fasciniran nad njihovo arhitekturo in nekaterimi običaji, o katerih sem bral, pa seveda Kitajski zid, o katerem sem pregledal toliko dokumentarnih oddaj, kot sem jih verjetno le še o antičnem Egiptu, svoji drugi fascinaciji. Hkrati je bil to tudi začetek mojega raziskovanja Vzhoda, ki je do zdaj pri meni ostal še nedotaknjen, in čeprav se na Kitajsko kmalu zagotovo več ne bom vrnil, je tam še veliko drugih kultur, ki jih je vredno doživeti od blizu.
Story: Kaj vas je najbolj očaralo in kaj pustilo velik pečat?
Spoznal sem predvsem, da so popolnoma drugačni od nas. V vsem. Morda za moj okus celo preveč drugačni, pogosto do te mere, da se niti nisem najbolje počutil, in zato nimam goreče želje, da bi se moral kmalu vrniti. Začne se že s tem, da nihče, prav nihče, niti mladi niti stari, ne govori angleško; v vsem času bivanja sem poleg svoje turistične vodičke spoznal le enega, ki je govoril tekoče angleško, pri vseh ostalih, vključno z javnimi delavci v hotelih, na bankah, podzemnih železnicah, kjer bi človek pričakoval vsaj osnovno poznavanje katerega od svetovnih jezikov za potrebe turizma, sporazumevanje poteka izključno z rokami. Na začetku je to še fascinantno, kmalu pa postane precej naporno in utrujajoče, sploh ko jim želiš dopovedati kaj, kar je drugačno od norme, in na koncu seveda dobiš vse drugo kot to, kar si si želel.
Tudi odnos do ljudi me ni navdušil. Vsi hitijo, se prerivajo, preskakujejo čakalne vrste, kot da jim gre za življenje ... Tudi neki osnovni nasmeh, ki smo ga pri nas pri komunikaciji z ljudmi nekako vajeni, jim je tuj, zato ima človek z našim kulturnim ozadjem ves čas občutek, kot da jim je komunikacija z nami popolnoma odveč in v neznansko breme. Po drugi strani pa smo jim zaradi videza fascinantni in nikar se ne čudite, če bodo sredi ulice k vam pristopili popolni neznanci in se želeli fotografirati z vami; to se dogaja redno in pogosto. Začarala me je njihova čajna ceremonija. Sicer nisem prepričan, da si oni doma čaje res tako pripravljajo, kot so prikazali nam, a iz čajev so res naredili celo znanost, ki jo potem prodajajo turistom za bajne denarje. Seveda sem tudi sebi moral kupiti čaj, ki se prodaja izključno le na Kitajskem, in tako del avtentičnega kitajskega utripa lahko vsak dan podoživljam tudi doma. In pa seveda Kitajski zid ... ta je fascinacija zase! Njegova mogočnost in zgodovina te streseta do kosti. Sam sem bil na njegovem najvišjem delu, in ko človek stoji na tem mogočnem objektu, se za hip ustavi in vpije izjemnost trenutka, dobi življenje drugo dimenzijo. Česa vse smo ljudje sposobni, kaj zmoremo in kaj znamo. Že danes zgraditi kaj takšnega, kaj šele pred toliko časa. Noro.
Story: Nekaj čudovitih modnih fotografij je nastalo prav tam. Kako ste doživljali utrip večmilijonskega mesta?
Nisem velik oboževalec milijonskih mest, raje imam naravo in umirjen okoliš. A ko potuješ na Kitajsko, seveda potuješ v Hongkong, Šanghaj ali Peking. Ko potuješ v Ameriko, seveda potuješ v New York, Washington, Los Angeles, v Angliji v London itd. V večmilijonskih mestih pogosto veljajo druga pravila kot na podeželju, a kot moje vrste turist, ki je nekoliko razvajen in se ne gre ravno turizma z nahrbtnikom na ramenih, šotorjenja ali couchsurfinga, do podeželja in tamkajšnjih domačinov seveda precej težko prideš. Sam sem s tem kompromisom popolnoma pomirjen. Sem pa v Šanghaju in Pekingu, ki sem ju obiskal, pričakoval več neazijskih turistov; po sprehodu po ulici in znamenitostih se je tako zdelo, kot da turistov skorajda ni. Le tu in tam kak Zahodnjak.
Story: Iz Kitajske ste pot nadaljevali na Florido. Enkrat ste mi zaupali, da je Florida ena od vaših priljubljenih destinacij ...
Barcelona, Dubaj, Florida - takšen je vrstni red. (smeh) Potrebujem morje, sonce, toploto. Že kot otrok sem sanjal o tem, da bom živel nekje ob vodi, da bo sijalo sonce in da bo življenje male počitnice. No, potem sta se zgodili precej drugačno in veliko bolj hektično življenje ter delo, kjer nimam niti miru niti umirjenosti, a se lepo znajdem, uživam in se ne pritožujem. Devet mesecev hitenja in trije meseci odklopa na destinacijah, kamor mi srce poželi, je kombinacija, ki me ta hip osrečuje.
Story: Zakaj vas morje tako privlači?
V tople kraje z morjem me je vedno vleklo, ker se mi zdi, da je utrip tam popolnoma drugačen. Da so ljudje drugačni, da je mentaliteta bolj umirjena. Barcelona je idealna zmes vsega, kar potrebujem za zadovoljno življenje: obvladljivo velika s krasnimi ljudmi, fantastičnimi ulicami, med katerimi se da izgubiti, plažo, ki je blizu in ti je pribežališče čez dan, ter kratkimi zimami, da te depresivna sivina ubija čim manj časa v letu. Noro, kaj se zgodi s psiho v takšnem mestu. Naenkrat se zdi vse lažje, dostopnejše in dosegljivo. Dubaj je mesto neskončnih možnosti, Florida pa del Amerike, na katerega me vežejo čudoviti spomini, kjer sem spoznal nešteto prijateljev z vsega sveta, s katerimi sem vse leto v stiku. Zagotovo so to tri destinacije, na katere se bom vse življenje vedno znova vračal.
Story: Glede na to, da obožujete sonce in toplo vreme, si kdaj predstavljate, da bi zapustili Slovenijo in se preselili v katero drugo državo?
Če se česa zavedam, se tega, da je popolnoma drugače nekam potovati kot tam dejansko živeti. Nekaj Slovencev, ki jih poznam in so se preselili recimo v Dubaj, mi to vedno znova tudi iz prve roke potrdi. Seveda velikokrat sanjarim o tem, kaj bi bilo, če bi bilo, sploh ko se septembra moja poletna pohajkovanja končajo, se vrnem v realnost in se hkrati s tem začne tudi turobna jesen, ki nič kaj ne pripomore k boljšemu vzdušju. A v svojem delu preveč uživam in predobro nam gre, da bi po vseh letih, kolikor sem to postavljal, zadeve kar pustil in nekje drugje vse skupaj začel graditi od začetka. Za to nimam niti volje niti želje.
Poglejte, s plesno šolo Sebastian stopamo z vpisi 8. septembra v že 15. plesno sezono, a ker prek spletne strani www.PlesnaSolaSebastian.com vpisujemo v prihajajočo sezono že od junija, vemo že zdaj, da je pred nami nova fantastična sezona z močno, zagnano plesno generacijo, ki jo že komaj čakam. Potem so tukaj ure zumbe in moje zumbike, s katerimi smo prek Facebooka - @SebastianPublic - v stiku vse poletje in ki že komaj čakajo, da se naša plesna zumba druženja znova začnejo. Nadalje so tukaj še moje obveznosti do podjetja smovey, s katerim od septembra nadaljujemo predstavljanje programa smoveyFIT'N'DANCE po Evropi, in kup gostovanj na kongresih, konvencijah in dogodkih po vsej Evropi, kjer predavam, treniram in poučujem ples, nekatere termine zanje pa imam rezervirane že do marca 2018. Moje redne obveznosti doma, ki so navadno med tednom, se tako lepo dopolnjujejo z mojimi obveznostmi kot referent na dogodkih zunaj naših meja, ki so navadno ob koncih tedna, da si lepšega dopolnjevanja urnikov ne morem zamisliti.
Moji plesalci in zumbike mi poleti, ko vidijo, kje vse se potikam, na pol v strahu vedno pišejo, da pa naj se do septembra le vrnem, a če bi vse to pustil in se ne vrnil, bi se počutil, kot da sem se izneveril družini. Moji plesalci, njihovi starši in moje zumbike so tudi moja širša družina. Družine pa človek ne pusti na cedilu, kajne? Zato tukaj in zdaj: selitev ni možnost. Dokler se imamo v Sloveniji tako zelo lepo, ostajam tukaj. Nekoč, ko bom siv, star in upokojen, pa bi želel vsaj kakšno leto ali dve živeti v Barceloni, jo začutiti brez hitenja po znamenitostih in brez urnika posedati po Rambli ter opazovati ljudi.
Story: Ste imeli kdaj kakšne predsodke pred državami, ki so kulturno precej drugačne? So kakšne dežele, ki jih zaradi tega nikoli ne bi obiskali?
Načeloma ne, morda sem zdaj le bolj pazljiv pri izbiri držav, ki gredo navzkriž z ameriško ESTA. Sicer pa so te razlike prej razlog, zakaj bi tja šel, kot razlog, zakaj bi se neki državi ali kulturi izogibal. Neprimerno se mi zdi s svojo kulturo in miselnostjo razglabljati o neki drugi, o njeni moralnosti in etičnosti. Sam pač vse, kar je drugačno od nas, vzamem kot del kulture, kot nekaj, kar nosi s sabo po naši miselnosti sicer kaj spornosti, včasih morda celo neetičnosti, a predstavlja v tisti drugi kulturi mnogokrat stoletno tradicijo, zakoreninjeno v kulturo, ki je mi ne moremo, niti nimamo pravice spreminjati. Lahko jo bojkotiramo zaradi osebnih nazorov, a sam priznam, da si vse, kar je kulturno drugačno, prej raje pogledam kot umaknem pogled. Če seveda ni popolnoma proti mojim osebnim nazorom. To vtikanje v druge kulture in poskusi spremeniti njihove navade premnogokrat vodijo v napetosti in vojne. Še najbolje to vidimo pri Ameriki, ki si je kar sama vzela pravico igrati svetovno policijo in vsiljevati svoje načine funkcioniranja, kamorkoli pride, s popolnim ignoriranjem kulturoloških ozadij ali ozemeljskih zakonitosti teritorijev, ki se jih dotaknejo.
Story: Načrtujete že kakšno novo destinacijo za počitnice?
Načrtovanje naslednjih destinacij je vedno na programu, le da se pri meni to bolj intenzivno rodi sredi plesne sezone, ko sem vpet v urnike in ne morem nikamor, pa mi potem sprehod po morebitnih destinacijah predstavlja kratek, čeprav le fiktivni skok na dopust. No, prijatelji me zdaj vabijo v Egipt in na Japonsko, ki naj bi bila od Kitajske precej drugačna, pa ji bom zato dal možnost, sam pa se spogledujem z Rusijo in Indijo. Če bo sreča, se bo Indija uresničila že zdaj septembra.
MIMA
Novo na Metroplay: "Dezinformacije so povsod" | N1 podkast s Suzano Lovec
