Ni skrivnost, da je plesalec in koreograf Sebastian z dušo in telesom predan svojemu delu. Kot plesni učitelj pa ni priljubljen samo v Sloveniji, ampak tudi v tujini in več projektov je že izpeljal na številnih celinah in državah po vsem svetu. Zaupal nam je, kaj ga čaka v letošnji zimi in kakšne načrte ima za prihodnost.
Story: Sebastian, ni skrivnost, da ste letos veliko potovali. Kje ste bili in kaj vam osebno pomenijo potovanja po svetu?
Letošnje poletje sem bil mesec dni v Los Angelesu in za tem mesec dni v Dubaju. Potovanj je bilo načrtovanih še več, a smo preteklo plesno sezono bili aktivni vse do polovice julija in bo nekaj destinacij moralo počakati na poletje 2016. Potovanja so bila vedno moja strast, velikokrat se šalim, da sem v prejšnjem življenju zagotovo moral biti potepuh. (smeh) Če sem bil kot otrok zelo navezan na dom in so različni šolski izleti ali potovanja predstavljala prej negativen stres kot užitek, so se kocke od srednje šole povsem premešale. Takrat sem namreč sodeloval v mednarodni organizaciji I'EARN, kjer sem bil svetovni predstavnik mladih in sem tako ogromno prepotoval. Z njimi sem obiskal bližnje države, kot sta Madžarska in Španija, pa tudi veliko bolj oddaljene, kot sta Portoriko in Amerika. Takrat so me potovanja okužila in danes mi pomenijo svobodo, užitek, strast in nepopisno srečo. Vsako prosto sekundo izkoristim za skok kam, pa četudi za en dan. Se je že zgodilo, da sem se usedel na jutranje letalo za Barcelono in se z večernim letalom naslednji dan vrnil domov - samo za en dan torej, a je bilo vredno.
Story: Prav tako ni skrivnost, da vas nekako vleče v Dubaj. Zakaj? Kakšne bi bile možnosti, da tam ustanovite plesno šolo?
Joj, tega z možnostjo plesne šole v tujini nikar ne omenjajte mojim plesalcem in njihovim staršem. (smeh) Ob vsakem mojem potovanju mi pišejo prestrašena sporočila, da naj ne ostanem tam in da se moram nujno vrniti. Sam sem vedno odprt za nove projekte, nove ideje ter sodelovanja in v današnjem svetu, ki je z moderno komunikacijo prek interneta in z odličnimi letalskimi povezavami v bistvu postal tako zelo majhen, ničemur a priori ne rečem ne. Bomo videli, kaj prinese prihodnost, zagotovo pa je dolgoročna vizija obrnjena seveda tudi v to smer. Dubaj kot dežela me je prevzel zaradi svoje drugačnosti, predvsem pa temperatur in morja, ki so mojemu karakterju pisani na kožo. Sicer imam rad zimo, a zaživim šele, ko sem na plaži, na soncu in v morju, ki ima nad 27 stopinj, da lahko zaplavam, ne da me pred tem zadene kap, ker je morje tako mrzlo. Poleg tega je to dežela neskončnih možnosti in nekaj temeljev za delavnice in sodelovanja sem tam že postavil; za zdaj le v obvladljivem obsegu, ko ga obiščem poleti in s tamkajšnjimi matadorji izpeljemo kakšen skupen projekt. Za kaj trajnejšega in rednega pa teden potrebuje kakšen dan ali dva več.
Story: Čedalje več mladih odhaja v tujino, kjer iščejo nove možnosti za delo in življenje. Ste kdaj razmišljali tudi o tem, da bi se preselili kam drugam?
To popolnoma razumem. Živimo v državi, ki je blazno nestimulativna in je finančno razmerje med tem, koliko nam jemlje, ter tem, kaj daje, porušeno do absurdnih meja. Prav tako smo, splošno gledano, kot narod v miselnosti majhni, in to nas bo dolgoročno močno teplo. In ja, vedno, ko se jeseni po treh mesecih vrnem s poletnih potovanj, sem pod vplivom vseh neskončnih možnosti, ki jih tujina ponuja in jih Slovenija zaradi svoje majhnosti, ki je ponekod njena vrlina, drugod pa večno prekletstvo, nikoli ne bo. Potem navadno vsemu prijateljskemu krogu razlagam, da če nimajo družine ali bog ve kakšne službe, da naj gredo ven, kjer jim bo druga država jemala enako kot naša ali manj, dala pa bistveno večjo perspektivo. Edini razlog, da tega ne naredim tudi sam, je ta, da nam zadeve v Sloveniji predobro tečejo in smo jih postavljali predolgo, da bi jih zdaj kar pustili. Če bi se kdaj kaj zalomilo, brez večjega pomisleka odidem.
Story: Že nekaj časa lahko spremljamo vaše modne fotografije na vašem Instagramu. Nam zaupate kaj o tem?
Ravno to je posledica življenja v tujini. Tam so spletni profili, portali in blogi ta hip največji hit, in ko vidiš, kaj se dela tako po osebni kot tudi poslovni plati, se ti odprejo nova obzorja. Se pa nič od tega ne bi zgodilo v takšnem obsegu brez modnega fotografa Tiborja Goloba, s katerim sva začela sodelovati pred leti in ki redno spremlja vse dogajanje na tem področju. Tako zdaj peljemo na mojem profilu na Instagramu sistem modnega bloga, kjer dajemo moškemu delu ogromno idej za dobre, bolj ulične stajlinge, kako kaj kombinirati, kje kaj kupiti, kako obleke nositi, ženskemu delu pa vizijo, kako urediti svoje moške. Živimo namreč v dobi, ko je vizualnost vsaj polovica končnega uspeha in je prvi vtis pomembnejši kot kdaj prej. Tako lahko vsak moški, ki sam nima ideje, pride na moj Instagram, pogleda, kako bi se dotični dan oblekel, in pokombinira iz svoje omare ali kaj dokupi, če še nima. Tako ima v bistvu osebnega stilista vsako sekundo pri roki in le nekaj klikov stran, ne da bi zanj moral plačati. Sodelujem pa tudi z Jesenijo Marič in njeno trgovino Top Moda, ki enako kot jaz za moške počne ona za ženske.
Story: Skozi vsa ta leta javnega nastopanja ste bili vajeni tudi kamer. Ampak zdi se mi, da zdaj še posebej uživate. Poleg vsega pa so vaše slike videti kot iz kakšne res dobre reklame. Bi se preizkusili tudi v vlogi modela kje v tujini?
Dobro opazovanje. Moram priznati, da si življenja, kot sem ga živel v času največje slave, zdaj ne znam več predstavljati. Velikokrat se hecam, da bi moral napisati kakšno avtobiografijo, da bi ljudje videli, kaj vse se v resnici skriva za tistim pojavljanjem na televizijskih ekranih. To je čisto drug svet in ljudje na podlagi petih odstotkov celotnega estradnega posla, ki ga vidijo, delajo sklepe o celotni izkušnji, tudi tistih preostalih 95 odstotkih, ki jih ne poznajo. Resnica je ta, da je večina estradnega dela čisto garanje. Brez blišča, brez slave. Garanje za nekaj, kar na koncu morda naleti na dober odziv ali morda ne in kjer so vložki ogromni za morda boren izplen. Poleg vsega pride še dejstvo, da v estradi delujemo ljudje, ki si po mojem mnenju s tem malo zdravimo neke manjvrednostne komplekse, in se tako naenkrat znajdeš v zelo nezdravem okolju ljudi in situacij. Dokler si mlad, tega niti toliko ne opaziš, z zrelostjo pa pride to potencirano nazaj, predvsem pa se ti spremenijo prioritete. Danes ni sile na svetu, ki bi me pripravila do tega, da bi delal po 1.000 ali 1.200 kilometrov na dan, kot sem takrat. Ker mi je enostavno pomembnejše, da zvečer ležem ob normalni uri v posteljo in se zjutraj zbudim spočit, namesto da spim po mizah v garderobah v vsaki minuti, ki jo imam prosto, kot je to bilo videti prej. Prav zaradi vsega tega imate prav: da, danes veliko bolj uživam v vsaki sekundi, ker poteka po mojem načrtu in v mojem tempu. Model v tujini pa ... bomo videli. Kakšna ponudba je že padla, sam pa vse skupaj jemljem kot novo (pre)izkušnjo. In saj življenje ni nič drugega kot nabiranje izkušenj, kajne?
Story: Ni skrivnost, da že vrsto let uspešno gradite svojo plesno šolo. V kratkem boste imeli tudi polletno produkcijo. Zaupajte mi nekaj besed še o tem ...
Uh, tukaj pa se ne bi mogel ustaviti z govorjenjem. Koliko časa imava? (smeh) Moja, no, zdaj že naša plesna šola je moj otrok. Je kot pecivo, ki ga sam narediš in ti je zato še toliko ljubše kot vse ostalo. To je moje življenje in nanjo sem neznansko ponosen. Začelo se je s čisto preprosto vizijo, da bomo malo plesali. Takrat mi je veliko mladih pisalo, kje se lahko naučijo tako plesati, kot vidijo na mojih nastopih, pa smo rekli, hej, zakaj pa ne bi naredili plesne šole. In smo začeli. Najprej z eno skupino z 20 plesalci, potem z dvema skupinama ... No, danes ima samo plesni program brez vseh drugih kar 10 skupin vseh starosti in izkušenj, vsaka generacija pa ima okoli 150 plesalcev (seveda brez avstrijskega dela). In to ni samo plesna šola, nanjo še gledam kot na mesto, ki je veliko več: mesto, kjer se sklepajo prijateljstva, pogosto za vse življenje, mesto, kjer mlade razgibamo, mesto, kjer jim lahko morda zasadimo tudi prvo seme o zdravem življenju, o prehrani in tem, kaj je zdravo za človeško telo in kaj ne, o tem, zakaj je ples pomemben za psihofizični razvoj in tudi za razvijanje neke samozavesti, ki jo potem vsak od naših plesalcev nese skozi življenje. Za prvi nastop pred razredom, prvi govorni nastop, prvi razgovor za službo. Človek, vešč javnega nastopanja, ki ga najlažje pridobi prek plesne šole, se bo z vsemi temi situacijami, ki so v večini stresne, spopadal popolnoma drugače in bolj suvereno kot nekdo, ki se v situaciji znajde prvič. Slovenci smo zelo plesen narod in srčno upam, da tako tudi ostane.
Story: Kako je z motoriko današnjih otrok? Imajo ritem? Ali so današnji otroci preveč zaspani v smislu sedenja pred računalniki?
Alarmanten je predvsem trend naraščanja telesne teže. Skoraj 40 odstotkov otrok in mladostnikov ima povečano ali močno povečano telesno težo? 40 odstotkov! To je strašljiv poraz naše družbe. Zato mi je tako zelo pomembno otroke spraviti stran od računalnikov in v dvorane, na dvorišče, kamorkoli, kjer se lahko gibajo. Že zdrav razum nam pove, da telo ni narejeno za to, da 40 ali 50 let sedi in leži. In danes dejansko večinoma sedimo ali ležimo. Bolezni ne padejo kar z neba; so odziv telesa na vse, s čimer ga bombardiramo, in mu tega več ne uspe predelati. Ker je vsega preveč. Sladkorja, konzervansov, aditivov. In da se razumemo: nisem zagovornik postav 90-60-90 in nihče ne govori o tistem enem kilogramu ali dveh, ki jih ima nekdo preveč. Govorimo o 5 ali 10 kg preveč, ki jih ima otrok pri svojih 10 ali 13 letih. Kakšno življenje čaka takšnega otroka? Kakšna je napoved njegovega zdravja? Prav zato 16. januarja v plesni šoli organiziramo predavanje o tem, kako je treba jesti, na kaj je treba paziti, kaj vključiti in kaj nujno odvzeti iz prehrane. Vsem, ki jih bo to zanimalo, bodo dali tistih 10 odstotkov najpomembnejšega znanja o prehrani, ki bi ga vsak od nas moral imeti - nujno in brez nadaljnjih razprav, ker je le tako možno zagotoviti zdravo prihodnost ljudi. Zato je moja misija v prihodnosti poleg na gibanje oz. ples, ki nam ga je zdaj že uspelo dobro komunicirati, ljudi začeti opozarjati tudi na drugi steber zdravja: prehrano. Ker je potrebno le malo za ogromno spremembo. In odrasli moramo, brez izgovorov in opravičil, biti prvi vzor svojim otrokom.
Napisala MIMA
Fotografije Tibor Golob
Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču
