Sebastijan se Miklavža še vedno, čeprav ni več rosno mlad, zelo razveseli. To je namreč čas, ki ga spominja na sadje in pecivo.
“Prihod Miklavža smo vedno praznovali z veliko peciva. Morda se komu to zdi nenavadno, a smo družina, ki obožuje sladkarije v najrazličnejših oblikah. Vsa praznovanja pri nas so z vsaj petimi ali več vrstami peciv, keksov, tort.”
In seveda je vedno navijal za parklje, ki spremljajo Miklavža. Teh peklenščkov se namreč nikoli ni bal.
“Že kot otroka so me razne grozljivke in trilerji neverjetno fascinirali. Mogoče zato strahu pred parklji nisem imel, je pa tudi res, da nisem imel kakšnega bližnjega srečanja s temi šemami. Če pa bi ga imel, bi bilo v mladih letih verjetno drugače. Dejstvo je, da so nekateri parklji tako grozljivi, da poznam kar nekaj otrok, kjer je parkelj glavna grožnja skozi vse leto, če slučajno niso pridni.”
Novo na Metroplay: ""Prebivalec Sardinije in prebivalec Ljubljane se razlikujeta v tisoče stvareh" | Leon Bedrač, 3. del