Vse se je začelo s preprostim stavkom: »Oči, povej mi pravljico!« In medtem ko je do pred kratkim pisal le za odrasle, je zaradi sina začel ustvarjati še za mlajše bralce.
Duh Babujan praznuje četrti rojstni dan, sin Jakob pa deveti ...
Vsakodnevna pot v vrtec se je – tako kot pri večini otrok – začela in končala s pravljico. Sem pa kmalu pomislil, da lahko za pot v vrtec ustvarim povsem najino, novo pravljico. Ker v tistem obdobju duhovi nikakor niso smeli manjkati, je najprej nastal duh Babujan, takoj zatem pa se mu je pridružil slepi deček Peter, ki je zgodbi dal drugačno dinamiko in odprl (vsaj zame) nove teme. Tako kot vsak starš sem moral zgodbo iz dneva v dan ponavljati in sin me je že v kratkem začel popravljati, ker nisem povedal tako kot dan prej ...
So tako nastale tudi druge zgodbe?
Ne vse, nekatere pa. V naselju imamo mačka, ki ga je Jakob nekega dne poimenoval Jure, ker se mu je zazdelo, da se mačku to ime poda. In tako sva kar nenadoma začela zlagati pravljico o mačku Juretu in njegovih prijateljih – o lokalnem psu, o dveh navihanih ježih, o prebrisani vrani in podgani, o poštnem golobu, ki je že senior ... Prve tri so bile moj prispevek za Lahkonočnice. Z mačkom Juretom pa še zdaleč nisva končala. Nove zgodbe že nastajajo.
Kaj sploh so Lahkonočnice?
Lahkonočnice so zvočne pravljice sodobnih slovenskih pisateljev, ki jih berejo pripovedovalci iz domov starejših občanov. Gre za edinstven projekt, ki povezuje vse generacije. Slišite jih lahko na www.lahkonocnice.si, kjer jih je že več kot sto.
Kakšne so pravzaprav sodobne pravljice?
Mislim, da se pri dobrih pravljicah kaj bistvenega ni spremenilo. Liki morajo biti jasni in dobro razdelani, jasno mora biti, kaj je prav in kaj ni, kaj je dobro in kaj slabo. Zgodba mora biti jasna, ne preveč zapletena. Moji pravljični junaki so pogosto malce hudomušni in nabriti. Skozi to pa poskušam čim bolj nevsiljivo mlajšim bralcem predajati vrednote, ki so univerzalne.
Knjigi Deček Brin na domačem kolišču in Do konca jezera in naprej sta prejeli znak za kakovost otroških in mladinskih knjig zlata hruška. Bi morali biti starši bolj pozorni na to, kaj otroci berejo?
Zgodb o dečku Brinu (Zgodbe s konca kamene dobe) sem se lotil zelo načrtno, želel sem si namreč, da bi pripoved pritegnila fante, ki pregovorno bolj neradi berejo. V zgodbo pa sem kmalu vključil deklico Črno, saj nisem hotel, da je zgodba samo 'fantovska'. Deček Brin živi s svojo razširjeno družino na enem izmed kolišč, ki so v pradavnini stala na jezeru, kjer je danes Ljubljansko barje. Črno-bele ilustracije Jureta Engelsbergerja so blizu stripu, kar daje dogodivščinam dodatno dinamiko. Zgodbe se opirajo tudi na zgodovinska dejstva in lahko rečem, da sem se prvič po koncu študija znova poglobljeno ukvarjal z zgodovino. V pomoč so mi bile zlasti knjige in članki arheologa dr. Antona Veluščka, ki me je prijazno povabil na kavo in mi dal še nekaj namigov.
Kot staršu se mi zdi izjemno pomembno ne le to, da otroci berejo, temveč tudi in predvsem, kaj berejo. Priznam, da sem imel nekaj časa resne težave v knjižnici, kaj ob poplavi knjig za otroke izbrati. Sploh, če želiš otroku ponuditi nekaj, kar ni staro toliko, kot sem sam. (smeh)
Glede na to, da si kruh služite v oglaševanju, in če vemo, da ste do zdaj napisali zajeten kup knjig, je na mestu vprašanje, kdaj sploh pišete?
Pišem zgodaj zjutraj; v fazi intenzivnega pisanja zavzamem kuhinjsko mizo že pred peto. Najprej si skuham kavo, potem zunanji svet zame nekaj ur ne obstaja. Sledi zajtrk. Po zajtrku se svet spet vrti po svoje: šola, služba in druge obveznosti.
Veliko vaših knjig je prevedenih v nemščino ...
Po spletu okoliščin je naneslo, da sem najprej spoznal odličnega prevajalca Erwina Köstlerja, ki je sam od sebe prevedel enega od mojih romanov ter ga ponudil založbi, ki se je odločila za njegovo objavo. Potem so se prevodi zvrstili drug za drugim, trije romani in dve pravljici. Ljudje si seveda nismo tako različni, kot pogosto mislimo. Enako, kot nas zanima, kaj pišejo in ustvarjajo v tujini, tudi njih zanima, o čem mi pišemo. Seveda pa so pomembne teme, ki jih odpiramo. V Kroniki pozabljanja med drugim pišem o starosti in tegobah, ki jih s seboj prinese, pa tudi o svetlih trenutkih in možnostih, ki jih ponuja starost, npr. da človek sliši samo, kar želi slišati, ali pa da lahko brez dlake na jeziku pove, kar si misli, pa če je sogovornikom všeč ali ne, ker pretvarjanje in igranje nista več potrebni. Tukaj pa smo že na polju univerzalnega.
V zadnjih treh romanih – Pod srečno zvezdo, Kronika pozabljenja in Vdih. Izdih. – ste se lotili problema begunstva. Mislite, da smo Slovenci padli na izpitu iz človečnosti?
V nekem trenutku sem začutil potrebo, da povem stvari, ki so se kopičile v meni. Kot pisatelj lahko še največ naredim s pisanjem. Medtemko sem roman Pod srečno zvezdo začel pisati še malo naivno, sem se v Kroniki pozabljenja in še bolj v Vdih. Izdih. začel pogrezati v migrantske zgodbe in prek njih v nas same: ljudje, ki jih požre morje, puščava ... o teh ljudeh prav nič ne vemo niti nas ne zanima, za nas so manj kot številke. Sprašujem se, kam sta izginila človečnost, kam sočutje? V kaj smo se spremenili? Zdi se mi, da se nas je nazadnje dotaknila vojna na Balkanu, pa še to morda zaradi bližine in skupne preteklosti. V času begunskega koridorja s(m)o protestirali proti ljudem, ki niti niso nameravali niti želeli ostati pri nas. Spravili smo se nad najšibkejše med najšibkejšimi. Namesto da bi se vprašali, kaj je s to državo narobe, če niti ljudje, ki so v življenju izgubili prav vse, v njej ne želijo ostati ...
Zadnji mesec dni se je vse vrtelo okrog politike. Kako gledate na slovenske volivce?
Bojim se, da izbiramo samo še med političnimi opcijami, ki se nam zdijo manj slabe, manjše zlo. Čedalje bolj smo pasivni, vdani v usodo, občutek imamo, da ne moremo ničesar spremeniti in da tako pač je. Politiki prideta naša pasivnost in otopelost še kako prav! Zato so se vsi po vrsti oddaljili od ljudi in večinoma služijo kapitalu. Če smo iskreni, ko gledamo nazaj, lahko vidimo, da v 'socializmu' niti ni bilo vse tako slabo, pa se nimam za nikakršnega 'jugo nostalgika'. V mislih imam socialne in ekonomske pravice, saj veste, osemurni delavnik, enakopravnost žensk, zdravstveno zavarovanje in tako naprej. Te stvari so bile samoumevne, danes pa o njih ne govori nihče več. Ker smo pokazali pripravljenost, da se pravicam odpovemo, se je nazadnje to tudi zgodilo. Košček po košček. In zakaj? Za nekaj blagovnih znamk, po katere smo prej hodili v Trst in Gradec. Kako hitro smo pozabili, da je bila pot do teh pravic dolga in praviloma krvava. Ampak zdaj smo tu. In imamo, kar je še ostalo. Čas je, da končno presežemo vse mogoče delitve in spet stopimo skupaj.
Besedilo: Irena Vovk // Fotografija: Aleksandra Saša Prelesnik
