Sebastjan Cimirotič: Pokazal izklesano telo

Sebastjan Cimirotič (foto: Aleks Štokelj) Aleks Štokelj
Vir: Story
12. 3. 2012

Delati intervju z nekom, ki je tvoj dober prijatelj, se sliši povsem preprosto, a je po drugi strani prekleto naporno. O Sebastjanu vem vse, no, skoraj vse, poznam njegove želje, cilje … ali pa tudi ne. Sebastjan Cimirotič je zahteven sogovornik, povsem drugačen, kot si ga številni predstavljajo. Profesionalen kot na igrišču, in če že sama ne morem pozabiti, da pred seboj nimam tujca, se mi za hip zazdi, kot da on to z lahkoto naredi. Kot bi bila nekdo iz nasprotne ekipe, s katero igra pomembno tekmo.

Sebastjan Cimirotič, legenda slo­venskega nogometa, je pri svojih zvestih oboževalcih še vedno priljubljen kot v časih, ko je zabijal gole tako za reprezentanco, tudi še jugoslovansko, kot za Olimpijo. Tokrat pa smo se z njim pogovarjali kar tako, o vsem drugem, le o nogometu najmanj. Na kavču, ob skodelici čaja.

Story: Slekli smo te, kot Beckhama … Ti je bilo nelagodno stati pred objektivom v spod­njem perilu?

Ne, ker smo se že vnaprej dogovorili, da bosta na fotografiranju samo stilist in fotograf. Poleg tega so mi že vnaprej povedali, da bom moral pozirati kot Beckham, in sem vedel, kaj me čaka.

Story: Kaj pa sicer meniš o Beckhamu? Je tvoj idol, kar bi zdaj lahko kdo mislil?

Beckham je super nogometaš, ki je svojo slavo res izkoristil. Poleg tega je čeden in ima karizmo, res je modna ikona. In krasen družinski moški. Na mojem seznamu najboljših nogometašev pa ga ne bi uvrstil niti med prvih deset.

Story: Kje se vidiš čez deset let?

Deset let je predaleč. Sicer sem človek, ki rad nekatere stvari načrtuje, a deset let je preveč. Zdaj me veseli to, da v Avstriji igram nogomet. Smo super ekipa in z direktorjem Arminom Assingerjem se odlično razumem. Zato bi si tudi vnaprej želel sodelovati z njim.

Story: Torej razmišljaš tudi o tem, da bi se preselil v Avstrijo?

Če bo tam v redu in če bo tako, kot si želim, sem se pripravljen preseliti v Avstrijo. Odvisno, kako se bodo stvari razvijale. Zdaj še igram nogomet, potem pa bomo videli.

Story: Si tipičen mestni človek. Ali bi lahko živel tudi na podeželju?

Res sem mestni človek. Ko sem prišel iz Italije, sem si kupil hišo v okolici Ljubljane. Mislim, da sem tam stanoval samo tri mesece. Potem sem prišel nazaj v Ljubljano. To ni zame.

Story: V karieri si zaslužil lep kup denarja. Kaj si naredil z njim? Nekateri tvoji kolegi so namreč vse pognali.

Vlagal sem v nepremičnine, saj sem se vseskozi zavedal, da se bom pač nekoč nehal ukvarjati s profesionalnim nogometom in da tudi služil ne bom več. Na srečo mi je pri tem veliko pomagal tudi moj oče, tako da: ja, za finančno varnost sem poskrbel.

Story: Kaj pa igre na srečo …

Na srečo me igre na srečo nikoli niso zanimale.

Story: Kje pa se najbolj odklopiš in napolniš baterije?

Tudi ko sem še povsem profesionalno igral nogomet, sem rad hodil v gozd. Tam se odklopim od vsega. Dobim neko dodatno energijo, zato tudi najraje treniram v gozdu. Raje kot pa v fitnesu, kamor se jih veliko hodi samo postavljat. No, na fitnes sem hodil na Žak (športni park Ljubljana, op. a.), kjer trenirajo atleti. Najraje v tako imenovano kvihtarnico, kjer so proste uteži. To je prava vadba, nič ni fiksirano kot v fitnesu in tam je vse odvisno od tebe samega. Najbolj me je navdušil Matic Osovnikar, in pa seveda atletinje, ki so dvigale neverjetno težke uteži.

Story: Od kod taka sposobnost koncentracije, kot jo imaš?

To imam od nekdaj. Z leti pa postaneš samo še bolj izurjen. Tudi na terenu so me težko spravili iz tira s čimerkoli. Vedno sem se znal skoncentrirati samo na tekmo. Zato tudi nikoli nisem dobival rdečih kartonov. No, enega sem dobil, ko sem igral v Izraelu, in enega na večnem derbiju med Ljubljano in Mariborom. Dal sem dva gola, potem pa me je igralec nasprotne ekipe udaril. Padel sem in ga udaril z nogo. Takrat sodnik ni reagiral in kaznovali so me šele pozneje - na podlagi posnetka.

Story: Kaj pa vse te neslane šale o tebi in tvojih izjavah? So te prizadele?

Na začetku sem se obremenjeval. A zdaj me sploh ne zanima, kaj si ljudje mislijo o meni. V svoji koži se odlično počutim in ne bi menjal za nič na svetu. Pomembno je, da imam okoli sebe krog mojih prijateljev,  ki me spoštujejo, kot sam spoštujem njih. Vedo, kako funkcioniram, in to je tisto, kar mi največ pomeni. Bolelo me je to, da ljudje nekoga ocenjujejo, ne da bi ga sploh poznali. Sicer pa, predstavljaj si, da bi bil ne samo nogometaš, ampak še profesor kvantne fizike …

Story: Veliko daš na svoj videz. Kje se oblačiš?

Priznam, da se rad lepo oblečem. Že zaradi počutja. Glede na to, da sem toliko let igral v Italiji, mi je njihov slog najbližji. Včasih sem se oblačil samo v Italiji, zdaj pa kupujem obleke tudi pri nas. Všeč mi je znamka G-Star. Največ poudarka pa dam na superge. Se pravi, da obleko prilagodim tem. Spet so v modi allstarke, ki se za moje pojme najbolje podajo k džinsu. V supergah se tudi najbolje počutim, že zaradi težav, ki sem jih imel s tetivami. Obleke sem nosil le takrat, ko sem imel še klubske obveznosti oziroma ko sem še igral za reprezentanco.

Story: K tvojim modnim dodatkom spadajo tudi tetovaže. Kar nekaj jih imaš in še razmišljaš o njih. Zakaj?

Rad bi imel še tatu, s katerim bi izpeljal zgodbo iz tega že obstoječega na moji roki, kjer imam Kristusa. To je moja želja, kdaj jo bom pa uresničil, ne vem.

Story: Si zelo veren?

Ja, sem in ni me sram priznati, da berem tudi Sveto pismo in hodim v cerkev. Sicer zdaj malo manj kot včasih, a vseeno grem. Tudi pred vsako tekmo se prekrižam.

Story: Ženskam si zelo všeč. Je res, da si jih imel več kot 300?

Ah, ne, to so nakladanja. Ne bom tajil, da jih je bilo veliko, samo toliko pa spet ne.

Story: Ampak prve seksualne izkušnje se pa le spomniš?

Seveda se. Bilo je na ljubljanskem gradu in bila je deset let starejša od mene. Delala je v trafiki.

Story: O zadnji izkušnji te ne bom spraševala. Raje mi povej kaj o resnih zvezah.

Starih zgodb nočem pogrevati. Kar je bilo, je bilo. Resnih zgodb je bilo bolj malo, nekaj razočaranj vmes, a tu bom uporabil star, sicer zlajnan pregovor, da vsaka šola nekaj stane.

Story: In po vseh teh izkušnjah verjetno zdaj natanko veš, kakšna je tvoja idealna ženska …

Ah, s tem se ne obremenjujem več. Se pa z leti seveda spreminja dojemanje žensk. Zdaj mi je pomembno, da ima neko vsebino, da se v njeni družbi dobro počutim. Lahko je blond, črna, pegasta … (smeh)

Story: Torej jo tvoja ima, vsebino mislim?

Samski sem … Zdaj sem spet osredotočen samo na nogomet in se ne obremenjujem več z razmerji. Bolj sem miren, imam svoj krog prijateljev, s katerimi se imam super, in to mi je najbolj pomembno, to je tisto, kar šteje. Družiti smo se začeli pred tremi leti. Takrat sem tudi spoznal dve ženski, ki mi pomenita res veliko v življenju.

Story: Razmišljaš o tem, da bi se nekoč  poročil in imel družino?

Niti ne, ker pač mislim, da se bo zgodilo tisto, kar mi je namenjeno. Ne rečem, da se ne bi poročil, a bomo videli, ali mi je to sploh usojeno. Željo po otroku pa potešim, ko sem s svojim nečakom Patrikom, ki ga imam najraje na svetu.

Story: Veliko moških tvojih let je še vedno maminih sinčkov. V Italiji imajo dober izraz ‘mammone’. Ali spadaš mednje?

Sploh ne. Živim sam in sam skrbim zase. No, ne rečem, da mi mama kdaj ne skuha kosila ali pa opere cot, a to je tudi vse. Včasih mi tudi pere možgane, sicer pa se ne meša v moje življenje. S tem ne mislim, da njenega mnenja ali nasveta kdaj ne upoštevam, a to je tudi vse. Ne predstavljam si, da bi še živel doma in bil odvisen od mame.

Nova Story že v prodaji

Story