Seku Mady Conde je obraz, ki ga pozna večina Slovencev, saj je prvi voditelj televizijskih poročil pri nas, ki je videti malo eksotično. A Seku je še veliko več kot le voditelj: je radoveden novinar, gledališki umetnik, pisatelj. In nedavno je postal še del ekipe slovenskega Unicefa, ki je obiskala Gvinejo po epidemiji ebole. Gvineja pa je tudi dežela, iz katere izvira njegov oče.
Seku Mady je potovanje z Unicefom po Gvineji posnel s kamero in mogoče bo iz tega naredil celo dokumentarec.
"Na potovanja tudi sicer večkrat vzamem kamero in kaj posnamem, če ne grem kam v sklopu TV Slovenija. Fotografija me sicer veseli, ampak snemanje je pri delu na televiziji praktično nujno."
Na TV Slovenija dela kot novinar in voditelj. "V javnosti sem najbolj poznan kot voditelj poročil, ampak ko ne vodim poročil, delam kot novinar in pripravljam prispevke."
Internacionalna družina
Seku Mady je odraščal v Mariboru, rodil pa se je v Slovenj Gradcu, kjer je preživljal večino poletij in od koder sta njegova babica in teta ter seveda mati. Oče pa je iz Gvineje.
"Z 18 leti je prišel v Slovenijo študirat elektrotehniko, nekaj časa je nato delal v Mariboru, nato pa ustanovil svoje podjetje in se razširil, tako da je delal med Slovenijo, Francijo in Gvinejo. Tako, mi smo bolj internacionalna družina. Sila rad potujem, zato mi je bilo to zelo lepo."
Ker je Seku Mady mulat, je bil deležen marsikatere opazke.
"Predvsem ko sem bil mlajši, sem bil deležen velike pozornosti drugih ljudi. Že ko sem bil dojenček, mi je mama razlagala, da so gospe rade kukale v voziček in me ščipale za lica. Zmeraj sem bil nekako opažen in nekatere opazke so bile prijetne, nekatere pa negativne. V najstniških letih sem šel fantom vrstnikom na jetra, saj so me punce vedno opazile. Zmeraj pa se najde tudi kakšen tak, ki te napade z rasistično opazko. Bolj ko gledam nazaj, bolj se mi zdi, da te tovrstni napadi kvečjemu utrjujejo. Na neki način postaneš odločnejši, dobiš malo tršo kožo in če ne zapadeš v samopomilovanje, preživiš. To je enaka misel kot tista: v tropu levov ni dobro pokazati strahu." Sekuja seveda zanimajo korenine po očetu in je s sorodniki iz Gvineje v rednem stiku. "Ko sem bil zdaj nazadnje v Gvineji, sem imel nekaj časa na voljo, da smo se tudi srečali. Z Unicefom smo imeli sila naporen in natrpan urnik, tako da se mi je šele zadnji dan bivanja tam uspelo srečati z nekaterimi sorodniki. Nazadnje sem jih videl leta 2012, potem sem jih nameraval ponovno obiskati dve leti kasneje, vendar se je takrat zgodila ebola. Tako da smo se srečali zdaj spet po štirih letih."
Afriške tematike in Unicef
Afrika in njene zgodbe so zanj pomembne z več stališč.
"Zgodbe iz Afrike se mi zdijo pomembne z novinarskega stališča, saj se te zgodbe z novinarske strani sila redko lotimo. Marsikdaj sledimo poročanjem tujih agencij, ki pa seveda sledijo drugim interesom, v marsikaterem primeru je tako. Lokalnim televizijam in agencijam pošiljajo tiste stvari, ki se njim zdijo širše zanimive. Agencije nato ponujajo novice, ki se njim zdijo zanimive in na koncu te lokalne, uspešne zgodbe marsikdaj umanjkajo in so v ospredju zgodbe lakote, pokolov in revščine, uničenja in nesreč. Jaz pa mislim, da si tudi te zgodbe zaslužijo, da jih ugleda publika. Enako je na primer z Azijo, ki jo prav tako bolj malo poznamo. Torej, zdi se mi, da o svetu vemo premalo, vemo pa za kakšno mnenje lokalnega veljaka, ki bo jutri drugačno ... Slovenski Unicef je skupaj s sedmimi državami v razvitem svetu pripravil skupno kampanjo, namenjeno ozaveščanju o pomembnosti izobraževanja tudi v kriznih razmerah. Vsaka od teh držav si je izbrala krizno območje, na primer Ukrajino, Sirijo ali pa Gvinejo, kot si jo je slovenski Unicef. Najprej smo se sestali in dobil sem nekaj informacij o stanju v Gvineji. Tomaž Bergoč, predsednik slovenskega Unicefa, pa mi je potem na tem sestanku dejal: Veš kaj, mi si želimo, da bi ti šel z nami. To je bilo le slabe tri tedne pred odhodom. Treba je bilo urediti še vso birokracijo, ki jo takšno potovanje zahteva, moral sem prestaviti druge obveznosti, skratka logistično in organizacijsko je bil to zahteven projekt. Ampak z novinarskega stališča je to priložnost, ki ji ne rečeš ne. Z nami sta šla tudi Boštjan Nachbar kot nacionalni ambasador Unicefa in Nejc Oblak kot junior ambasador. Jaz sem se jim pridružil kot podpornik; to je bila moja vloga, seveda pa sem bil poleg tudi kot novinar, saj take priložnosti ne izpustiš iz rok. Pokrival sem tudi obzgodbe, ki niso bile izključno fokusirane na program Unicefa.
Potovanje po Gvineji
"Potovanje je bilo dolgo in naporno, saj smo večkrat prestopili. Ko smo prispeli v Gvinejo, smo malo odspali in se zgodaj zjutraj z avtomobili odpeljali v kraj Forecariah. Tam je bilo središče ebole, tam sta bili namreč okuženi kar dve tretjini prebivalstva. Potem smo šli naprej v obmejno šolo, kjer je bilo prav tako središče te epidemije. Tam smo se v šoli z mladimi pogovarjali, kako je za njih potekala ta epidemija, saj jih je zaradi te smrtonosne bolezni večina izgubila vsaj kakšnega sorodnika. Pogovarjali smo se s fantom, ki je izgubil mamo, babico, dve teti, in potem, ko sem se pogovarjal z njegovim očetom, mi je povedal, da jih je umrlo kar sedem iz njihove družine. Med epidemijo ebole so šolo seveda zaprli, vse se je ustavilo. Vendar so jo kmalu spet vzpostavili, imajo obvezna merjenja temperature in obvezno umivanje rok, skratka izvajajo ogromno preventive. Ti ukrepi delujejo minimalno, a so sila pomembni in se izvajajo še zdaj, ko je epidemija ebole že minila. Naslednji dan smo šli v drug zdravstveni center in spoznali zdravnika, ki pokriva desetkilometrski rajon s kolesom. No, pravzaprav ni bil zdravnik, ampak je šolan zdravstveni delavec, prav za tovrstne epidemije, ki pomaga ljudem, torej izvaja teste, predpisuje zdravila. Dan smo preživeli z njim in res je bilo neverjetno, kakšno pot je opravil s kolesom in zdravil ljudi. No, tam je bil fantek, ki je imel vročino, ta pa je znak okužbe z ebolo. Izkazalo se je, da gre za okužbo zaradi slabe vode, ki jo je pil. Šli smo si ogledat ta vodnjak, iz katerega jemljejo vodo tudi za pitje, in res ni bila primerna za pitje. To je bila luknja, iz katere zajemajo vodo in ni primerna za otroke. Vsi otroci so rahlo podhranjeni, sploh v ruralnem območju. Na splošno lahko rečem, da je ebola prinesla več sprememb, saj so ljudje začeli obiskovati zdravnike in se ne zatekajo več le k domačim zdravilcem. V Gvineji je za ebolo umrlo 2.800 ljudi, za malarijo, kolero in drugimi boleznimi umre več ljudi kot za ebolo. A ti ukrepi, ki so jih uvedli za preventivo za ebolo, so koristni tudi za preprečevanje vseh drugih bolezni."
Kaj pa strah, da bi se sam okužil? "Šele, ko sem prišel nazaj in ko so me ljudje spraševali, ali me ni bilo strah, sem pravzaprav pomislil na to. Treba je povedati, da ko smo bili tam, primerov ebole ni bilo več, a vendar nikoli ne veš. Šele potem sem razmišljal, kaj vse bi lahko šlo narobe. Je pa res, da si, odkar sem prišel nazaj, večkrat umijem roke kot sicer."
Tekst: Eva Jandl