Sekumady Conde: Božična večerja ni naša tradicija

Seku piše predvsem pesmi in gledališka dela. (foto: Helena Kermelj) Helena Kermelj
Vir: Lea
23. 12. 2015

Sekumady Conde je eden izmed vidnejših voditeljskih obrazov pri nas. Poleg kot voditelja pa smo ga v zadnjih letih spoznali še v številnih drugih vlogah, tudi kot pesnika, režiserja in fotografa. V tem prazničnem vzdušju smo se s Sekujem dobili ob čaju in spregovorili tudi o njegovih decembrskih načrtih.

Če pogledam po preteklih intervjujih, slikah, izjavah, bi lahko brez zadržka trdila, da ste uživač. Meditacija, dobra hrana, inspirativni kotički. S čim pa najbolj nahranite svojo dušo?

Z opazovanjem. Kjerkoli in kadarkoli.

Pa je to opazovanje tudi del navdiha za pisanje pesmi?

Tudi, seveda. Zdi se mi, da je ta trenutek, ko si umirjen, imaš to 'predihanost', ko si osredotočen, ko si trden navznoter, ko te nič ne nervira, ko nimaš neke razdraženosti, ko je vdih enako dolg kot izdih ... takrat se lahko racionalno in čustveno odločiš ter daješ isti poudarek obema poloma.

Pa mislite, da ko pišete, kdaj izrazite drugi del sebe?

Možno. Morda se pri kakšnem proznem premisleku še bolj dotaknem kakšnega globljega razmišljanja. Da bi pa spreminjal način govora, dinamiko, parabolične stvari ... to pa ne.

In če govorimo o tej vaši pesniški naravi in iskanju navdiha – kateri kotiček v Ljubljani je vaš najljubši?

Lahko grem na Petkovškovo nabrežje, tam sedim in pijem čaj ali pivo in opazujem ljudi, barve ... Za nami je super jesen, ker je bilo toliko barv, in zdaj bo super zima. Rad se sprehajam po mestih, kot da bi bil turist, to mi je vedno fino. Ali pa posedam v čajni hiši in berem in samo opazujem. Cel kup je trenutkov, ampak pomembno je, da so prijetne barve, vonjave in svetloba.

Kaj pa Pariz? Ta naj bi imel v vašem srcu posebno mesto ...

Pariz je tako vrveče mesto, ki se vedno znova iznajde na novo. Ima pridih umirjene bohemske elegance. Takih mest je po tem golem opisu sicer še veliko, ampak ima vsako svoj slog, tempo, korak, neko svojo držo, in če pogledam Pariz, bi rekel, da ima pozo posedanja na Montmartru, sprehajanja po Elizejskih poljanah, sprehoda mimo Sorbone ... V resnici je v Parizu vse v takšnih kombinacijah, kot mi je všeč. Poleg tega pa imam v Parizu tudi sorodnike in mi je zato vse toliko bolj domače.

Sem ravno hotela vprašati – verjetno vam je tako pri srcu tudi zaradi tega občutka domačnosti?

Seveda, ker mesto spoznaš drugače. V Parizu sem mimo turističnih poti spoznal resnično čudovite ljudi.

Rekli ste, da ima Pariz držo bohemske elegance ...

Je obenem eleganten, ima pa tudi svojo osebno držo. Pri tem ne mislim bohemsko v tistem klasičnem smislu, ampak v smislu uživanja v vsem.

Vaši starši sicer živijo v Mariboru, kajne? Pa bi lahko rekli, da je njuna ljubezenska zgodba navdihovala tudi vašo predstavo o partnerski zvezi?

Do neke meje zagotovo, čeprav nisem o tem nikoli razmišljal v tej smeri. Po mojem sem po starših prevzel predvsem pogum, ker smo vsi zelo 'brez dlake na jeziku'. Mislim, da imamo vsi zelo jasna stališča in nas ni strah, kaj si kdo misli.

Kakšni pa so načrti za prihajajoči december?

Najbrž bom šel na kakšno razširjeno večerjo s prijatelji, pogovarjali smo se, da bi šli v Prago, ampak mislim, da bomo december preživeli predvsem ob druženju, morda ob kakšnem kuhanem vinu, pravzaprav bi mi po mesecih potovanj za oddajo kar malce ustrezalo, da ostanemo doma.

Pa imate sicer v družini kakšne posebne praznične tradicije?

V resnici ne, tudi skupne božične večerje ne. Včasih smo jih imeli, zdaj pa ne.