Sekumady Conde: “Večji šok se je iz Afrike vrniti kot iti tja”

“Če mi kdo reče, da česa ne morem narediti, me s tem pripravi k temu, da bom to še prej naredil, kot bi morda sicer.” (foto: Helena Kermelj) Helena Kermelj
18. 12. 2015

Sekumady Conde ni le resen obraz informativne oddaje na nacionalni televiziji. In čeprav smo se o njegovih številnih talentih prepričali že na predstavi Na žaru z Ladom Bizovičarjem, smo tokrat z njim spregovorili tudi o njegovi pesniški plati, potovanjih v domovino njegovega očeta Gvinejo in o trenutkih, ki mu lepšajo vsakdan.

DRUŽINSKA TRADICIJA “Pri nas se to upošteva tudi pri imenih. Jaz kot prvi sin imam ime po očetu in svoje lastno ime. Moj brat je poimenovan tako, kot je poimenoval brat krvnega dedka. Ta, ki je zdaj vodja družina.”
PRAZNIČNI DECEMBER Seku bo december preživel doma, kot pravi, pa kakšnih posebnih družinskih tradicij nimajo.

Story: Novinar, voditelj, avtor, fotograf, režiser in še veliko več ... Kaj pa ste prvo in najprej?

Moje srce je pri stvareh, ki me zanimajo. Nimam posebne preference, je pa res, da se v zadnjem času v večini posvečam novinarstvu. Še vedno sem zelo rad doma v literaturi in, kolikor se le da, v gledališču. Všeč mi je, da me stvari navdušujejo. Navdušujejo me lepe stvari, inteligentne stvari.

Story: Vsa ta različna področja pa potem lahko na neki način združujete, kajne? Nekje sem zasledila, da kakšen verz vaše poezije nastane tudi na zasedanjih državnega zbora ...

Vsak, ki je kdaj spremljal kakšno zasedanje državnega zbora, je lahko na koncu vesel, če nastane vsaj kakšna kitica namesto drame, žaloigre ali pa kakšne tragedije. Težko si predstavljam, da bi ljudje ločevali sebe v profesionalnem smislu in sebe v zasebnem.

Story: Poleg vsega tega pa ste tudi izredno dejavni na dobrodelnem področju ...

Ustanovil sem organizacijo, ki se ukvarja z zagotavljanjem osnovne zdravstvene oskrbe otrok v državah v razvoju. Čeprav smo začeli že pred leti, je projekt še vedno v začetnem stadiju, v smislu, da še vedno pomagamo samo na območju Gvineje, razen pri projektih kakšnih drugih organizacij, ki se jim pridružim.

Story: Pa vas je k ustanovitvi spodbudil kakšen poseben trenutek?

Ko sem bil v Gvineji, je eno od deklet, ki so živela v hiši kot jaz, potrebovalo operacijo slepiča, ki je z vsem skupaj stala 150 evrov. Za nas to ni nekaj bistvenega, zanje, ki imajo povprečno plačo 34 evrov, pa 150 evrov pomeni ogromno.

Story: Nekje sem zasledila, da ste kot študent radi sanjali o uspehu, denarju, potem pa ste ugotovili, da sta pomembna le ljubezen in dobra družba. Kaj mislite, da se je spremenilo? Prav potovanja?

Mislim, da. Pri tem nisem bil kaj bistveno drugačen od drugih mladcev in mladenk, ki si želijo uspeti in biti uspešni ter delovati v takšni ali pa drugačni karieri. V nekem trenutku pa ugotoviš, da bolj ko si želiš zunanje potrditve, bolj izgubljaš sebe. Zase še vedno lahko rečem, da sem uspešen in zadovoljen v tem, kar sem dosegel, in še vedno nameravam kaj doseči, ni pa več te grozne želje, da bi mi to drugi priznavali, prej kot bi sam sebe priznaval.

Story: Pa vam je zdaj za kakšno priložnost, ki ste jo v preteklosti zamudili zaradi želje po uspehu, karieri, žal?

Kdaj si mislim, da bi bilo lažje, če bi izbral tisto klasično pot. Kjer imaš seznam stvari, ki jih obkljukaš, ker družba od tebe to pričakuje. Se preseliš v mesto, najdeš redno službo, ustvariš družino, vzameš kredit za stanovanje, kredit za avto, morda kakšne počitnice poleti, malo smučanja ... Če mi kdo reče, da česa ne morem narediti, me s tem pripravi k temu, da bom to še prej naredil, kot bi morda sicer.

Story: Torej ni povezano z vašim prvim obiskom Afrike? Marsikdo, ki se vrne iz Afrike, namreč reče, da je tam sprevidel, da sreča nima nič skupnega z denarjem.

Mislim, da je bil večji kulturni šok priti nazaj domov kot iti v Afriko. Imel sem to srečo, da sem ta del sveta vseeno spoznaval skozi neke družinske povezave. Ampak ko prideš nazaj in doživiš banalne stvari, se zaveš, kako smo včasih obsedeni z neko nakupovalno mrzlico. Pravzaprav s kupovanjem drug drugega.

Story: Kolikokrat pa ste že obiskali sorodnike v Gvineji? Vaš prvi obisk je sovpadel s smrtjo takratnega diktatorja leta 2009, kajne?

Lansana Conte je umrl septembra 2008, ko sem šel v Gvinejo, je bil na oblasti že Moussa Dadis Camara, ki je bil vodja državnega udara po smrti Conteja. Pred tem smo že velikokrat razmišljali, da bi šli, vendar je šlo vedno kaj narobe. Tudi razmere v državi niso bile takšne, da bi šli. Potem pa sem si po dolgem času vzel dopust in sem razmišljal, kam bi šel. Odločil sem se za Afriko, ker ni bilo ničesar, kar bi me oviralo.

Story: Zakaj pa v času njegovega režima niste mogli tja?

Ni bil toliko problem, kaj je on delal, težava je bila, da sta moja družina, moj priimek pripadala opozicijskemu voditelju, pri tem pa je seveda šlo za vprašanje varnosti in konstantnih napetosti. Pred tem smo že imeli karte za Gvinejo, pa se je zgodil poskus državnega udara, ko smo jih naslednjič kupili, se je dejansko zgodil udar ... Ta kontinent zna biti sila vroč in sila eksploziven.

Story: Kolikokrat pa ste že obiskali Gvinejo?

Nazadnje sem bil 2012, vmes sem poskusil še nekajkrat, pa mi nikakor ni časovno uspelo najti termina. Sicer pa je bilo to moje drugo potovanje tja.

Story: Torej, oče prihaja iz Gvineje, mama pa je Slovenka, kajne? Kako pa sta se spoznala?

V Mariboru, na študiju, kjer je oče študiral elektrotehniko, mama pa razredni pouk.

Story: Zakaj je prišel ravno v Slovenijo?

V času neuvrščenih so prihajali na študij v različne države, tudi njegovi bratje so bili po vsem svetu. Eden je šel v Rusijo, nekateri so šli v Francijo, drugi so študirali v Nemčiji. Ko je oče dobil štipendijo v Gvineji, je šel iz Beograda v Kranj, od tam pa v Maribor. V času neuvrščenih je bila študentska izmenjava z državami tretjega sveta pestra.

Story: Kaj pa vi? Mislite, da bi lahko živeli kot pesnik, recimo v Parizu, ki vam je tako pri srcu?

Mislim, da ne. Moja želja, če že govorimo, v tej smeri bi bila, da bi pol leta preživel v Evropi v tistih mesecih, ko je tu toplo, preostalo polovico pa na kakšni topli celini. Mislim, da bi mi prehitro postalo dolgčas. Sicer pa mi je pisanje zdaj dober ventil in meditacija in nikoli ne bi želel, da bi to postalo poklic.

Story: Potem se ni treba bati, da bi televizijo pustili na stranskem tiru?

Na televiziji izredno rad delam, ker je dinamična stvar, ki se spreminja. Če bi se preselil v Pariz in ukvarjal z literaturo, bi sam sebi odrezal svobodo v tem, kar rad delam.

Story: Pa se vaš svet piše v rimah že od malega?

Od nekdaj. Rad imam besede, rad se igram z njimi, rad se izražam. Moja težava je prej to, kako se ne izraziti poetično, ko govorim ali razmišljam o stvareh. Rad sem bral in jezik je bil z mano od malega.

Story: Kaj pa prva pesem, ki ste jo napisali?

Vem, da je bila za mamo. Bila je vesela in poklicala je nekega družinskega prijatelja, ki je založnik, in mu jo je prebrala. Se pa ne spomnim, kako je šla.

Story: In če se za trenutek dotakneva še vaše družine. Po očetovi strani vaše korenine segajo daleč v preteklost, 600 let, če se ne motim? Nekje sem zasledila, da imate tudi kraljeve prednike?

Vsak ima svoje prednike in seveda je to eden od ključnih delov. Pri nas se to upošteva tudi pri imenih. Jaz kot prvi sin imam ime po očetu in svoje lastno ime. Moj brat je poimenovan tako, kot je poimenoval brat krvnega dedka. Ta, ki je zdaj vodja družina.

Napisala Kaja Milanič, Fotografije Helena Kermelj

Priporočamo