Če imajo člani skupine Siddharta srečo, da delajo to, kar imajo radi, kot pove Boštjan Meglič, in so po mnenju Janija Haceta z leti postali zahtevnejši, bodo njihovi oboževalci toliko bolj uživali ob njihovem nastopu na festivalu Kurzschluss, ko bodo lahko slišali komade z obeh plošč, narejenih za praznovanje 20. obletnice skupine.
Story: Vaših 20 let je minilo kar hitro.
Boštjan: Zgodaj smo začeli. Ko smo začeli, smo bili stari od 15 do 18 let. Hitro je minilo, delali smo veliko stvari in ravnokar bo zunaj tudi osma plošča.
Story: Imate v mislih drugo ploščo, ki jo letos izdajate ob svojem jubileju?
Boštjan: Ja, obe plošči, Infra in Ultra, sta narejeni za praznovanje naše 20. obletnice.
Story: Jani, vi ste se skupini pridružili pozneje, bili pa ste že precej izkušeni.
Jani: Marsikaj sem počel, preden sem se priključil bendu, in še počnem. Na srečo fantov to ne moti in imam ta privilegij, da še vedno lahko sodelujem tudi z drugimi glasbeniki. Verjetno se tako ne bi mogel dogovoriti z vsako ekipo. Pri Siddharti me je pritegnil kolektivni duh, ki sem ga začutil od začetka. Videl sem, da je to nekakšna družina, ki deluje s težavami ali brez in ima vedno dober pogled v prihodnost. Vedno se gre naprej, grize, ne spi se na lovorikah, o stvareh se pogovarjamo, kujemo strategije. Siddharta je bend, ki je zame prava sredina.
Story: Ste predvideli, da boste vztrajali 20 let?
Boštjan: Ne, takrat smo prosti čas, ki smo ga imeli, izkoristili za bend. Danes pa prosti čas izkoristimo za družine.
Story: Kako se v vaši glasbi kažejo življenjske spremembe?
Jani: Vsaka stvar se spreminja, ker je živa. V vsaki panogi življenja napreduješ, greš nenehno naprej. Koliko se to spremeni, ko dobiš svoje otroke, družino? Mislim, da mora biti to dodatna inspiracija, ne sme biti ovira. Že če si prisoten pri rojstvu otroka, spremeniš pogled na partnerja in sploh na nastanek življenja. Predvsem se do takrat bolj ali manj ukvarjaš s sabo. Od tistega trenutka pa se moraš ukvarjati še z drugim človeškim bitjem, kar te bogati. Aktivnost se ne sme zmanjšati; kar si počel, moraš početi še naprej, gojiti oziroma razvijati in hkrati najti čas za družino. Zame vmesne poti ni.
Boštjan: Zato pa nimamo prostega časa. Imam ga za glasbo in družino.
Story: Kaj se je po 20 letih spremenilo v vašem odnosu do glasbe?
Boštjan: Včasih smo se usedli, nekaj naredili in je bilo to to. Nihče ni pogledal, ali paše skupaj ali ne, bilo pa je bolj mladostno, udarno. Danes to ni več tako. Oboje mi je v redu, s tem, ko rasteš in se staraš, se tudi razvijaš.
Jani: Idealna kombinacija je, da ti uspe dobiti mladostno prvinskost, da streljaš ideje, ki jih uskladiš z izkušnjami. To pa je nemogoče, ker zdaj ne razmišljamo več tako, kot smo pri osemnajstih. Z leti postaneš bolj zahteven, kar je včasih tudi ovira. Moraš paziti, da v 'peglanju' ne greš predaleč.
Story: Spada tudi tujina v zrelostno zahtevnost?
Boštjan: Vedno imamo v glavi, da bomo šli ven. Smo že bili in še si bomo to zadajali. Sicer pa vsakič znova ugotoviš, da to ni tako lahko, da je Slovenija dežela, ki je nihče ne pozna, in je potem še toliko težje prodreti zunaj meja. Prva ovira je že jezik. Čeprav delamo veliko v angleščini, nimamo te pristnosti, ker se pozna, da angleščina ni naš jezik.
Jani: Glasbeni posel se je spremenil. Zdi se mi, da bi bilo pred 20 leti lažje to početi, ker je danes poplava vsega. Albumi se vedno manj prodajajo, izvajalcev pa je vedno več in je blazno težko priti zraven. Edina možnost, da ti nekje na tujem trgu uspe, če si od drugod, je verjetno ta, da se za določen čas preseliš in poskušaš delovati od tam. Če gostuješ od tukaj, so to le sporadični vpadi, saj zaradi pomanjkanja sredstev čakaš leto, dve, da ponovno nekaj 'zalaufaš', in se vrtiš na istem koleščku kot hrček. Kadar nastopamo zunaj, nastopamo v klubih, v katerih pričakuješ od 200 do 300 ljudi, in če jih je toliko, je super. Trenutno na klubski sceni kotiramo na Poljskem in v Nemčiji. Poljska nam je najbolj naklonjena.
Story: Niste zapeli tudi v poljščini?
Boštjan: En komad, ker imamo največ oboževalcev, razen iz Slovenije, še iz Poljske.
Jani: Tudi na Poljskem smo imeli, poleg Slovenije, najbolj toplo atmosfero na koncertih. Njim se zdi blazno imenitno, če pojemo v poljščini. Spoznali smo ogromno poljskih študentov, ki študirajo prav slovenščino. Na Poljskem živi skoraj 40 milijonov ljudi, tako da jih je kar nekaj, ki se lahko sporazumevajo v slovenščini.
Story: Kako pa je z vašim sodelovanjem z ameriškim producentom Rossom Robinsonom?
Jani: Smo v stiku, ampak zadnja dva albuma delamo z našim prvim producentom. V Sloveniji ni veliko producentov, ki bi nas lahko krotili ali bi z njimi delali. Takrat smo tudi mi hoteli spremembe, potrebovali smo drugo okolje. Že s tem, da smo šli v Ameriko in spremenili okolje, celino in producenta, je vplivalo. Razmišljali smo povsem drugače, kar je pomagalo. Tudi za najnovejši plošči smo si zaželeli, da ju posnamemo v Sloveniji. Zdelo se nam je super, ko smo razmišljali, kako bi ju delali, da bi ponovno delali z Dejanom Radičevićem ... Vsako obdobje prinese kaj pozitivnega.
Story: Pesem Ledena, ki je na vaši najnovejši plošči, zelo spomni na vaše začetne komade.
Boštjan: Ledena je eden od prvih komadov, ki se ni uvrstil na prvo ploščo, ampak zdaj v drugačni podobi. Ko smo jo znova preposlušali, smo ugotovili, da je super komad, le da ga je treba prirediti za čas, v katerem zdaj živimo, in bo nastalo nekaj dobrega. Takrat pa se nam ni zdel primeren za prvo ploščo.
Story: Boste na festivalu Kurzschluss vol. III predstavili obe novi plošči?
Boštjan: Zaigrali bomo nove komade, s tem, da bo druga plošča prvič predstavljena ravno na festivalu 10. decembra.
Story: Kakšen odnos imate do oboževalcev?
Boštjan: Vedno si vzamemo čas za tiste, ki bi po koncertu radi prišli z nami v stik, tudi če nas kdo ustavi na cesti. Zdi se mi, da je to kar pomembno.
Napisala Suzana Golubov
Fotografije Lidija Mataja in Primož Predalič
Novo na Metroplay: Maja Keuc iskreno o življenju na Švedskem in kaj jo je pripeljalo nazaj
