Silvestra Perčič je direktorica in vodja Plesne šole Kazina že več 20 let. Gre za najstarejšo plesno šolo pri nas in njeno vodenje je brez dvoma zahteven podjetniški in osebni izziv.
Mati dveh otrok ima licenco plesne učiteljice in ob organizacijskem delu občasno vodi še individualni pouk plesa in kakšen tečaj družabnih plesov za odrasle za zaključene skupine. Kot je poudarila, plesalci vseh starosti v tej najstarejši plesni šoli pri nas z licenciranimi učitelji skupaj rastejo, se razvijajo in tudi tekmujejo.
Plesna šola Kazina je s stalno ekipo učiteljev v zadnjih 25 letih vzgojila generacije plesalcev. Kaj štejete za največji uspeh?
Zagotovo jih je več. Morda ta, da smo naučili plesati več kot 50 tisoč posameznikov vseh starosti, od cicibanov do upokojencev. Pravo priznanje je, da nam je učenje prvih plesnih korakov zaupalo tako veliko število ljudi. In da je plesna rekreacija še vedno naša osnovna dejavnost. Plešemo s srcem in pri tem uživamo, kolikor se le da.
Ponosna pa sem tudi na naše državne in svetovne prvake, ki nas razveseljujejo s svojimi uspehi. Če bi bile medalje, ki jih osvojimo, iz pravega zlata, bi lahko napolnili državno zakladnico. (smeh) Niso mačje solze tekmovati, se uvrščati v finale in celo zmagovati v konkurenci blizu 3.500 tekmovalcev iz 30 do 40 držav vsega sveta.
Uspeh je tudi, da smo v zadnjih 25 letih pripravili več kot 15 ur različnih koreografij, s katerimi smo soustvarjali razvedrilni program različnih televizijskih oddaj, da smo sami producirali nemalo število plesnih šovov in z njimi osvajali med drugim Slovenijo, Nemčijo, Avstrijo in Španijo.
Vodite najstarejšo plesno šolo pri nas. Zakaj se ljudje odločijo, da plešejo prav pri vas?
Ker imamo vse. Odlične profesionalne plesne učitelje, veliko znanja, zvrhano mero dobre volje, lepe dvorane in predvsem izkušnje, s katerimi znamo naučiti plesati vsakogar tako, da uživa ob plesu. Ker znamo delati tako z začetniki kot tudi z vrhunskimi plesalci različnih starostnih skupin. In znamo plesati tako rekoč vse plesne stile. Ker smo mala šola, ki z enkratnim timom v osrčju Slovenije piše svetovno plesno zgodovino.
Kako vaši najboljši plesalci vadijo za najzahtevnejše dogodke?
Za tekmovanja poleg rednih vaj izkoristimo vse proste termine takoj po šolskih obveznostih, vse vikende. Neke vrste generalko za državna in svetovna prvenstva pa imamo, ko plesalce popeljemo na pravi gledališki oder. Januarja gostujemo v Španskih borcih, junija 2016 v Cankarjevem domu. Produkcije so naš mali plesni praznik, saj bo skoraj 500 plesalcev odplesalo več kot 80 plesnih točk.
Za nastope in plesne predstave pa vadimo s starejšimi člani v tako imenovanem polnočnem klubu. Zaradi službenih in študijskih obveznosti se namreč težko ujamejo prej kot pozno zvečer in včasih treningi trajajo tudi do ene ali druge ure zjutraj. Polnočni klub poznajo vse generacije naših plesalcev. Veliko spominov je zapisanih v teh nočnih urah treningov.
Lani je Kazina na svetovnem prvenstvu osvojila 14 prvih mest, imate 18 aktualnih nazivov državnih prvakov. Koliko truda je treba za takšne uspehe?
Nenehno izobraževanje, odprtost za vse ideje, kreativnost, znanje, predanost vseh trenerjev. Poleg tega še neskončno število ur preplesanih koreografij in dela naših plesalcev. Energija tima, ki se spoštuje in podpira. Na vsakem tekmovanju je najtežje preseči ali premagati samega sebe in ponoviti osvojen rezultat. Po vseh naših 25 skupnih letih lahko rečem, da sem izredno ponosna na ekipo Kazine in na vse plesalce, ki bodo po videnem tudi v prihodnje zagotovo uspešno branili barve Slovenije na evropskih in svetovnih prvenstvih.
Kazina je bila prva v Sloveniji, ki je ples prestavila iz športnih dvoran na gledališki ali plesni oder. Zakaj?
Ples je umetnost in je lahko tudi šport. Nedvomno si odlično izvedene koreografije, v katere smo vložili ogromno truda, energije in časa, zaslužijo več kot le nastop v športni dvorani.
Tako vi kot tudi vaši plesni učitelji imajo licence in plesno izobrazbo. Je to zagotovilo za uspeh?
Kot povsod je tudi na področju plesa izobrazba teoretična in tehnična osnova, potem pa lahko nadgrajuješ znanje s prakso in večnim iskanjem informacij, učenjem, izobraževanjem v tujini, pozornim opazovanjem. Naši plesalci s koreografi Mitjem Popovskim, Mirjam Podobnik, Željkom Božičem, Ado Kogovšek, Andrejo Vakselj, Danijelom Mišonom, Mojco Uršič skupaj tako rekoč odraščajo, se razvijajo in učijo.
Zanimivo se je pogovarjati z vašimi plesnimi učitelji. Izžarevajo neverjetno mladost, tudi vi. Je to posledica plesa, druženja z mladimi?
(nasmeh) To večkrat slišim. Ko s plesom oddajaš energijo, jo v še večji meri sprejemaš od svojih učencev. Seveda vlagaš veliko truda, vendar tudi dobivaš žar, veselje, svobodo in ideje. Obkrožajo nas tako mladi kot starejši, ampak številni rečejo: Ko vstopim v dvorano, pozabim na vse. V dvoranah se razbremenijo in razbremenimo skrbi.
Točka Street Art, s katero ste pred kratkim na Češkem osvojili prvi letošnji naslov svetovnih prvakov, govori o umetnosti grafitov.
Vedno znova občudujem naše koreografe, kako jim uspe v ples preleviti prav vse utrinke našega življenja. Ta točka ponazarja umetnost ustvarjanja grafitov in je med plesalci zadnje čase izredno priljubljena. Tisti, ki so jo videli in doživeli dogajanje na odru, v en glas trdijo, da tematika še nikoli prej ni bila prikazana tako temeljito in kreativno, kot zna naš Željko Božič.
Eden od mitov je, da se za učenje plesa največkrat odločajo mlajši posamezniki. Ali po vaših izkušnjah to drži?
Sploh ne. Imamo kar nekaj parov, ki se je za prve plesne korake odločilo po 50. letu. Za ples res nikoli ni prepozno. Nekatere potegne tako, da se celo odločajo za udeležbo na tekmovanjih seniorjev, drugi uživajo v skupni tedenski rekreaciji in sobotnih plesnih večerih, ki jih prirejamo. Tudi posamezniki najdejo svoje skupine, v katerih rekreativno plešejo džez balet, balet ali step.
Imamo tudi seniorsko skupino posameznikov, ki plešejo enkrat na teden in najstarejši člani so napolnili že 70 let. Najprej se malo ogrejemo, potem pa na večno zimzelene melodije, pa tudi novejše hite sestavimo koreografije, s katerimi se povezujejo v skupini.
Še za konec. Številni moški se plesa izogibajo. Je takšne sploh mogoče omehčati in navaditi na ples?
Seveda. (smeh) Le en pogoj je. Da se odločijo priti do nas. Zavedamo se stisk vsakogar, ki je prepričan, da je največji hlod na tem svetu. Ampak mi smo tu zato, da podajamo naše znanje tako, da je prijetno. Saj ples ni nič drugega kot gibanje po glasbi. Zato je pomemben samo prvi korak, druge naredimo mi. Predvsem sprostimo vse strahove, potem pa ni več težav.
Med prvimi smo uvedli prakso, po kateri naši najboljši plesni učitelji učijo tudi začetnike. Novouvedeni sistem se je izkazal kot učinkovit, saj so bili učitelji s svojo zakladnico znanja pri učenju začetnikov opazno bolj uspešni.
Tudi vaša družina je povezana s plesom. Plešete vsi?
(smeh) Ja, znamo plesati vsi, vsak po svoje, na različne melodije. Sama plešem čedalje manj, zato pa obe hčerki čedalje več. Čeprav se je vsaka zase odločala za različne aktivnosti, sta si nekje po tretjem razredu osnovne šole za prvo zunajšolsko aktivnost izbrali ples. In zdaj še v živo z druge strani – kot starš spremljam ves potencial, ki ga ples ponuja razvoju otroka in najstnika. In s strani starša, ki vozi, čaka, si želi mirnih družinskih vikendov brez obveznosti in na drugi strani podpira izbiro svojih otrok.
Vodenje tako velike plesne šole je gotovo naporno. Kako preživljate prosti čas?
Ko sem v Kazini na Kongresnem trgu, si včasih vzamem čas za sprehod in kavo nekje v centru mesta, kadar sem v Šiški v Športni hiši Ilirija, kjer je naš drugi dom, pa skočim včasih vmes v fitnes, ki ga imamo v stavbi, do bazena, ki je nadstropje nižje, pa še nisem prišla. (smeh) Doma imamo dva psa in včasih je treba tudi z njima na sprehod, pa Šmarna gora občasno vabi, za knjige je več časa med počitnicami. Najlepše pa je v družbi moje družine.
Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču