Dirkač Simon Marčič: V četrto gre rado!

Dirkač Simon Marčič: V četrto gre rado! (foto: Helena Kermelj, Aleksandra Saša Prelesnik, Cristiano Barni, osebni arhiv) Helena Kermelj, Aleksandra Saša Prelesnik, Cristiano Barni, osebni arhiv
Vir: Story
6. 4. 2017

Vzdržljivostna dirka reli Dakar vodi čez planote in puščave, dirkači pa pod čelado preživijo več kot 12 ur na dan. Že tri leta zaporedoma slovenske barve na trasi brani Simon Marčič, ki se spopada z nepredvidljivim vremenom, sipinami in tudi poškodbami.

Story: Kakšni so vaši spomini na letošnji reli Dakar, glede na to, da lahko zdaj bolj realno pogledate na dogodke in poškodbo?

Nekaj časa je že minilo, pa vendar vtisi ostajajo enaki kot prej. Kljub nesrečnemu koncu so še vedno pozitivni, saj verjamem, da smo storili korak naprej. Predvsem pa sem vesel, da mi je uspelo obvladati ego, saj moraš uporabljati predvsem glavo, in ne le brezglavo noreti. Letos sem tako tiste, ki so divjali, spustil naprej, vendar sem jih potem na naslednjih, tehnično zahtevnih sipinskih etapah dohitel. Tem fantom, ki brezglavo divjajo po asfaltu, dostikrat pravim kar 'vaški fitipaldis'. (smeh) Ob zadnjem Dakarju sem dobil tudi višjo mero samozavesti, tako sem se lahko ravnal tudi po lastni navigaciji in se nisem osredotočal na sotekmovalce.

Story: Vi ste odličen primer neizčrpnega pozitivizma, saj se po vsakem padcu poberete.

No, tako je. Na Dakarju dostikrat padeš, včasih manj, drugič bolj, pa vendar je pomembno, da se vsakič znova pobereš. Velik dosežek je že, če prideš v cilj, saj te na poti spremljajo številne nepredvidljive situacije. Napreduješ počasi, za le nekaj mest v vsakem letu.

Simon Marčič: V četrto gre rado!

Story: Predvidevam, da o udeležbi na četrtem Dakarju sploh nimate pomislekov.

Vsekakor ne! Prihodnje leto Dakar praznuje 40. obletnico, zato se bo trasa nekoliko spremenila. Tudi priprave sem počasi že začel, pogosto se usedem na kolo ali pa si privoščim uro vadbe v fitnesu. Ko se bo kost zacelila, pa se začne zares.

Story: Vam je bilo težko ostati pri miru, glede na to, da so vam zdravniki svetovali nekaj tednov počitka?

Prvi trije tedni, ko sem bil skoraj neokreten, so bili najtežji. Nisem se kaj dosti mogel premikati in šele po štirih tednih sem se podal na kolo, bergle pa sem si navezal kar na kolo. (smeh) Tako sem se lahko zapeljal vsaj do trgovine in ni bilo treba prositi ljudi za prevoz.

Story: Niti predstavljati si ne morem, kako mentalno močni morajo biti vozniki dakarskega relija. Veliko časa torej preživite povsem sami? Kakšni so ob tem občutki?

Seveda, predvsem na povezovalnem delu etape, ki traja vse do cilja. Noč navadno preživiš v bivaku, potem pa te do startne črte čaka tudi 400 kilometrov in v tem času umiriš roko ter se prepustiš mislim. Marsikdo se izčrpa že pri tem delu, zato se je treba več let pripravljati na motorju. Ko si navajen, pa te to ne ubije tako. Marsikaj razčistim v tistem času, saj mi tudi glasba ne pomaga kaj dosti, motor jo namreč preglasi. Tvoje misli so tako tvoj največji sovražnik. Tekmujem brez ekipe, zato si prikrajšan za spanec in včasih se zbudiš ter si misliš: "Pa kaj mi je tega treba? Zakaj ne morem ostati doma in hoditi normalno v službo?" (smeh)

Story: O čem pa v tem času razmišljate?

Joj, misliš na vse mogoče. O vsem sem že razmišljal, tudi ne o tako zelo pozitivnih zadevah. Dirka poteka na visoki nadmorski višini, zato imajo nekateri težave z glavo, meni pa so se pojavile temne misli in blodnje. No, morda tudi zaradi protibolečinskih tablet, ki sem jih užival kot sendviče. Iz sklepa sem si namreč izpahnil ramo, vsak dan znova so mi jo morali zalepiti nazaj. Nisem heroj, ampak tudi razmere so mi šle na roko. Na mojo srečo so skrajšali nekatere etape, saj je le malo manjkalo, pa bi odstopil.

Story: Na misel mi pridejo številni strašni scenariji, lahko bi se na primer izgubili nekje v puščavi, daleč, daleč stran od cilja.

No, včasih se zgodi tudi to. Na koncu se sprijazniš s svojo situacijo, tolaži pa te, da te bodo tako ali drugače našli. Organizatorji ti sledijo prek navigacijskih naprav, poleg tega pa analogno beležijo tvoj čas na sprejemnih točkah. Edino pravilo je, da se ne smeš oddaljiti od motorja, kjer imaš termofolijo za čez noč ali pa signalne rakete. Tako so pred dvema letoma našli enega izmed dirkačev zmrznjenega sredi puščave, saj ni ostal pri motorju. Ko se izgubim, sem sprva jezen, potem pa se kaj kmalu že pošteno nasmejem. Ravno letos se nam je zgodilo, da smo se vozili levo in desno ter nismo vedeli, kam. (smeh)

Story: Vas je bilo v vsem tem času tudi že kdaj pošteno strah?

Seveda, predvsem poškodbi s prvih dveh Dakarjev sta mi vzbudili strah. Na dirki moraš biti brezkompromisen, saj če se ustrašiš, lahko hitro potegneš ta kratko. V sebi moraš imeti vsaj kanček samozavesti oziroma pozitivne arogance, zaradi česar boš zdržal. To sem zaradi poškodb izgubil.

Story: Na zadnji Dakar ste se podali brez spremljevalne ekipe. To zagotovo ni najlažja odločitev za dirkača.

Jah, jaz bi jo najrajši imel. Prvo leto jo skorajda potrebuješ, vem, da je meni prišla še kako prav. Lani pa nam ni uspelo zbrati sredstev za spremljevalno ekipo, čeprav za zdaj kaže dosti bolje. No, edino za moj motor bomo morali še veliko prispevati, glede na to, da je popolnoma uničen. Če bi mi kdo ponudil službo za 12 ur na dan za 15.000 evrov, bi jo z veseljem vzel. Bom že stisnil zobe, saj bi se s tem z veseljem ukvarjal do konca življenja.

Story: Ste se že v mladosti naučili skrbeti zase?

Morda res, čeprav sem dolgo živel doma pri starših, vendar pa to ne pomeni nič. Moja starša sta akademika in zanimalo ju je samo stanje na univerzi, za kaj drugega pa nista imela kaj dosti posluha. Tako sem zase moral poskrbeti sam. Ni bilo vedno lahko, pa vendar sem se znašel.

Simon Marčič: V četrto gre rado!

Story: Kdaj ste se zavedali, da ne boste sledili poti staršev, temveč boste zavili drugam?

Vedel sem, da bom ubral svojo pot. Zdaj kot asistent sicer poučujem na fakulteti, vendar jim poskušam snov približati s praktičnega vidika. Vem, da je kaj takega težko razumeti, če tega ne vidiš v živo. Tudi meni je, ko sem bil mlad, sosed razlagal, kako je zamenjal bat, a vse dokler nisem imel svojega motorja, nisem razumel, kaj mi je želel povedati.

Story: Kako pa so se z vašo odločitvijo sprijaznili starši?

Seveda, zdaj že. (smeh) Zdaj se jim zdi fino, medtem ko jim prej ni bilo najbolj. Že od začetka mi sicer pomagajo, tudi finančno, vendar pa so si vedno želeli, da dokončam fakulteto. Dirkanja niso pretirano podpirali, potem pa so videli, da mislim resno. Moj oče je sicer doma izdeloval motorne zmaje, ko pa je z njim pristal na cestni svetilki, mu je mami postavila ultimat: jaz ali pa zmaj. (smeh)

Story: Poleg dirkanja denar torej služite tudi kot asistent na univerzi. Kako vas ob tem gledajo študentje?

Jah, nisem povsem klasična pojava na univerzi, saj se rad oblačim precej bolj sproščeno, prva leta sem sicer opustil svoj stil, potem pa se mi ni več zdelo vredno. S študenti ohranjam prijateljski odnos, seveda to ne velja za izpite. Ko se vrnem z Dakarja, jim z veseljem povem kakšno dogodivščino. Sprva me je bilo strah, saj te učenci hitro vzamejo za žrtev, medtem ko tu ni tako, saj sem še vedno nekakšna avtoriteta v učilnici.

Story: Kakšni pa so vaši nameni za prihodnost? Vem, da vas bo Dakar še naprej mamil v puščavo, vendar pa se bo situacija zagotovo spremenila, ko vas bo doma pričakovala družina.

Tudi o tem sem že razmišljal, saj me doma čaka partnerica. Prav dolgo časa nimam namena čakati z naraščajem. (smeh) Ko imaš enkrat otroke, ne tvegaš več toliko, čeprav še danes menim, da Dakar ni nevarna zadeva. Eden izmed najboljših dirkačev je potrdil to, ko je rekel, da se je le na treh tekmah poškodoval, čeprav je v karieri odvozil več kot 90 dirk. Moraš biti zbran in dosleden, čeprav je težko, saj spiš le malo.

Story: Sami torej še niste bili postavljeni pred ultimat? (smeh)

Ne, nisem. (smeh) Mislim, da niti ne bom. Ko sem se prvič udeležil Dakarja, sem razčistil tovrstne dileme.

Napisala Nika Arsovski
Fotografije Helena Kermelj, Aleksandra Saša Prelesnik, Cristiano Barni, osebni arhiv

Story

Brali ste prispevek, ki je povzet po članku iz revije

Story14/2017

Naročite se na revijo Story:

04 511 64 44 izpolnite spletno naročilnico

Ne spreglejte, revija je lahko tudi lepo darilo.
Podarite naročnino svojim najbližjim.


Nova Story že v prodaji

Story 14/2017

Story 14/2017, od 30. 03. 2017