Ona je simpatična svetlolaska, ki na peščenem igrišču buri moško domišljijo. On s svojimi izjemnimi predstavami skrbi za pospešen utrip gledalcev. Odbojkarica Simona Fabjan in telovadec Rok Klavora sta par že dobrih sedem let, vendar pa se vse skupaj le ni začelo na prvi pogled, temveč povsem drugače ...
Story: Rok, kakšni so občutki po zmagi na tekmi svetovnega pokala v Ljubljani na parterju?
Rok: Doma je vedno najlepše tekmovati, še lepše pa zmagati. No, še lepše pa je, če se tvoj prijatelj uvrsti na drugo mesto, seveda pa bi bilo še bolje, če bi bila lahko prva oba. Pritisk v zraku je bil izjemen, saj so zmago vsi nestrpno pričakovali. Na koncu se je vse skupaj super izšlo, prav tako, kot se je moralo.
Story: Ste tudi sami pričakovali odlično uvrstitev na najvišjo stopničko?
Rok: Priznati moram, da sem glede na konkurenco zmago pričakoval, vendar pa sem moral to odmisliti. Če bi se namreč preveč obremenjeval s tem, sem prepričan, da bi storil napako. Zato sem se osredotočil na tekmo in izpeljal kar se da odlično, posledica tega pa je odličen rezultat.
Story: Zdaj pa novim zmagam naproti. Kakšni so izzivi za letos?
Rok: Vrhunec letošnjega prvega dela sezone bo zagotovo evropsko prvenstvo, saj se mi je finale do sedaj dvakrat le za las izmuznil. Potrudil se bom, da bom letos čim bližje zmagovalnim stopničkam, zato so moje misli že od začetka usmerjene le v to.
Story: V Ljubljani je k odličnemu rezultatu zagotovo pripomogla tudi Simonina podpora s tribun.
Rok: Seveda, vendar je bila zaradi tega prisotna morda tudi večja količina treme. Seveda pa družina in prijatelji na tribuni predstavljajo le še dodatno motivacijo.
Story: Simona, kdo pa je vaš najzvestejši navijač?
Simona: No, tudi sama bi lahko rekla, da so Rok in družina moji najzvestejši navijači, saj so v moji tekmovalni karieri navdušeno navijali s tribun. Kadar so me spremljali, pa sem imela tudi daleč največ treme, saj sem se jim želela dokazati.
Story: Kateri pa je znan po najglasnejšem spodbujanju s tribun?
Rok: Uf, mislim, da jaz! (smeh) Seveda je res, da sta si najina športa povsem različna, saj je med gimnastičnim tekmovanjem prisotna tišina, odbojko pa spremlja hrupno navijanje.
Simona: Res je! Sama ne znam navijati, temveč tiho opazujem, Rok pa vpije vse povprek.
Story: Vajine poti so se s športom križale že v osnovni šoli. Rok, kako dobri pa ste na odbojkarskem igrišču? Simona, kako se znajdete v gimnastičnih vodah?
Rok: V mladosti sem tekmoval v vseh mogočih športih, tako da mislim, da sem preigral veliko več odbojke kakor pa Simona gimnastičnih figur.
Simona: Seveda, sama naredim stojo, morda kolo, sicer pa je gimnastika moja šibka točka. Nasprotno pa je Rok odličen v odbojki. Ko smo punce pri igranju potrebovale partnerja, smo ga pogosto povabile zraven, saj je hiter in eksploziven.
Story: Ali se kdaj pomerita tudi v preostalih športih?
Rok: No, nekajkrat sva se odpravila na teniško igrišče, vendar mi je teren precej bolj domač kakor pa Simoni, ki teniški lopar šele spoznava. Prve ure sem bil kar nekoliko živčen, saj me ni niti malo poslušala, zdaj pa je stanje že nekoliko boljše. Rada igrava tudi odbojko, saj v tem oba uživava.
Story: Sta se že kdaj preizkusila kot soigralca? Ali sta dovolj kompatibilna za tekmovanje v paru?
Simona: Ne vem, včasih ja, včasih ne. (smeh) Nekajkrat sva se skupaj že preizkusila v odbojki, vendar Rok rad komentira mojo igro in takrat si mislim, kaj je, a sem jaz trenirala ali si ti?! (smeh) Drugače pa nama kar gre.
Story: Kdo izmed vaju pa je bolj nagnjen k tekmovalnosti?
Rok: No, jaz! Če igram za točke, hočem zmagati, nisem pa pretirano tekmovalen. Seveda pa se to razlikuje od profesionalnega športa, kjer pridem na tekmo zato, da zmagam.
Simona: Pa tudi ne želiš izgubiti proti dekletu. (smeh)
Rok: No, v odbojki to niti ni problem, saj vem, da Simona obvlada. V drugih športih pa bi ob porazu ostal grenak priokus.
Story: Kaj pa, če bi se na televiziji istočasno predvajala pomembno gimnastično tekmovanje in odločilna odbojkarska tekma? Kdo izmed vaju bi si prislužil daljinski upravljalnik?
Rok: No, zagotovo se ne bi skregala, saj bi prevladala gimnastika. (smeh) Gimnastična tekmovanja na televizijskem sporedu so prava redkost! Saj priznam, da tudi pri nas ni vse zanimivo, predvsem če organizatorji ne znajo narediti šova, kot bi ga lahko. Pri odbojki pa je seveda drugače.
Story: Glede na to, da se oba gibljeta v športnih krogih, sta se verjetno tudi spoznala v teh?
Rok: Ne, niti približno. Spoznala sva se prek odbojkarja Roka Satlerja, saj je njegov brat skakal pri akrobatski skupini, kjer je sodeloval tudi moj trener. Sam sem dobro vedel, kdo Simona je. Tako ali tako ne moreš kaj drugega videti kot punco v kopalkah. (smeh) Spoznala pa sva se dve leti za tem, ko smo s prijatelji odšli na zabavo.
Story: Ljubezen na prvi pogled?
Simona: Ah, ne. (smeh) Najprej mi je šel pošteno na živce, saj ga je bilo povsod dovolj. Zato se je moral kar dobro potruditi, saj mi sprva ni bil všeč in nisem želela iti na zmenek. Na pobudo prijatelja sem se nato vdala in izkazalo se je, da je res super fant, zdaj pa sva skupaj že dobrih sedem let.
Story: To pa ni kar tako. Je v vseh teh letih pomagalo tudi razumevanje potreb in življenjskega sloga?
Rok: Seveda, Simona me razume, ko pridem domov po jutranjem treningu in si privoščim počitek. Marsikatero dekle tega ne bi razumelo in bi me poslalo delati. Popoldan me namreč čaka še en naporen trening, zato je to pomembna komponenta. Pred leti je Simona za dva meseca odšla na priprave v Brazilijo in marsikdo bi v tem primeru prekinil zvezo, vendar jo jaz razumem, vem, kako je.
Story: Na vajini športni poti je veliko vlogo igrala tudi podpora družine. Kako so starši vplivali na vajino kariero?
Simona: Sama izhajam iz majhne vasi, ki je od Novega mesta oddaljena več kot pol ure. Kljub oddaljenosti smo se s sestrami na pobudo očeta vedno ukvarjale s športom. Na našo šolo je povsem po naključju prišel profesor športne vzgoje, ki nas je vpisal na tekmovanja, in tako smo brez treninga zmagale na državnem prvenstvu. On naju je usmeril naprej, starši pa nama zagotavljali vseživljenjsko podporo.
Rok: Tudi pri nas doma je bil šport bistvenega pomena. Mami je nekaj časa smučala, oče pa je bil nogometaš. In zakaj sem se jaz odločil za gimnastiko? V vrtcu so nam v primeru slabega vremena postavili blazine in trampolin, sam pa sem ob tem nadvse užival. Zato je vzgojiteljica prosila starše, naj me vpišejo v klub, in že od petega leta mi pri treningih pomaga Dejan Jovanovič, ki je moj drugi oče.
Story: Bi tudi sama svoj naraščaj usmerila v športne aktivnosti? Odbojka ali gimnastika?
Simona: Na začetku zagotovo v gimnastiko, saj je odlična za razvoj motorike pri otroku.
Rok: Seveda, potem pa tenis. (smeh) No, naj se sam odloči, čeprav ga v gimnastiko nikoli ne bi usmeril profesionalno. Zahteva namreč ogromno napora, kljub temu pa si po desetih letih še vedno na začetku, zato je treba kar nekaj časa vztrajati.
Story: Ali morda razmišljata, da bi nekoč združila moči in svoje znanje?
Rok: Že nekaj časa sanjam, da bi imel svojo dvorano, v kateri bi učil vrhunsko gimnastiko. Biti trener je videti res fino, po drugi strani pa lastna telovadnica prinaša veliko stroškov in odrekanja. Bomo videli, nimam pa dolgoročnih načrtov. Mogoče pa nekoč ...
Story: Simona, pred nekaj leti ste se odločili skleniti svojo tekmovalno pot, vaš urnik pa kljub temu ostaja natrpan. Kaj vas čaka letos?
Simona: Uf, s sestro sva ustanovili lastno odbojkarsko šolo, ki je bila odlično sprejeta. Vsi termini so tudi letos že skoraj polni, zato naju čaka ogromno dela. V načrtu imava še nekaj drugih projektov, tako da bo letošnje leto nadvse naporno. Vendar pa v zimskem času prav zaradi tega nekaj pogrešava, zato nestrpno pričakujeva poletje, ko sva vnovič v polnem pogonu.
Napisala: Nika Arsovski
Fotografije: Goran Antley
Novo na Metroplay: ""Prebivalec Sardinije in prebivalec Ljubljane se razlikujeta v tisoče stvareh" | Leon Bedrač, 3. del
