Ko pomislimo na odbojko na mivki, nas večina pomisli na dekleta z lepo postavo in zapeljive bikini kopalke. Če pa temu dodamo še Slovenijo, skorajda ni športnega navdušenca, ki ga misli ne bi popeljale k uspešnima sestrama Fabjan, ki sta kljub mladim letom na tem področju dokazali in osvojili že številne lovorike. In ker smo ravno na vrhuncu tega poletnega športa, smo se s Simono in Eriko Fabjan pogovarjali o njunih spominih na kariero ter o tem, kako je sestrski odnos zaznamoval njuno igro.
Story: Kot sestri sodelujeta že od nekdaj. Koliko sta bili stari, ko sta prvič zaigrali skupaj?
Simona: Prvič sva zaigrali skupaj, še preden sva sploh začeli trenirati odbojko. Erika je bila takrat v osmem, jaz pa v sedmem razredu osnovne šole. S šolo smo se udeležili osnovnošolskega državnega prvenstva v odbojki na mivki in brez kakršnegakoli treninga zmagali proti ekipam, ki so takrat že trenirale v odbojkarskih klubih. Tako so/smo odkrili najin talent. (smeh)
Story: Pa sta bili v tem sestrskem odnosu od nekdaj tako ubrani?
Erika: Kar se tiče športa, imava dosti podoben pogled in odnos, sicer pa sva karakterno precej različni in je seveda zaradi tega včasih prišlo tudi do nestrinjanj.
Story: Profesionalnosti na igrišču torej ni utekel prepir glede oblačil ali žuranja s prijatelji ... ko sta prišli domov?
Simona: Ne, prepira glede oblačil in drugih osebnih stvari nikoli nisva prenesli na igrišče. Bilo je ravno nasprotno, da sva prenesli odbojkarska nestrinjanja domov. (smeh)
Story: Pa se družita tudi v prostem času, torej zunaj odbojkarskih igrišč?
Erika: Ker imava super družino in z veseljem posvečava prosti čas tudi njim, bi bilo - glede na to, da imava isto mater in očeta ter še dve mlajši sestri - težko kako drugače. (smeh) Skupnih prijateljev imava relativno malo, ker sva zunaj odbojke različni osebi z različnimi interesi. Sva pa zaradi najine 'Fabjan sisters beachvolleyball school' znova veliko časa skupaj, tako da še neka naknadna druženja niso potrebna.
Story: Čeprav vaju ne spremljamo več na tekmovanjih, sta se zdaj skupaj preizkusili v trenerskih vodah, saj imata svojo odbojkarsko šolo. Se je vajin odnos zdaj kaj spremenil?
Simona: Najin odnos se ni drastično spremenil zaradi odbojkarske šole. Prej se je spremenil zaradi let, ki so pretekla vmes od zadnjega tekmovanja pa do odbojkarske šole. Bolj sva odrasli in zreli, drugače se dojemava kot takrat. Zdaj ima vsaka svoje življenje, drugo družbo, manj se vidiva, poleg odbojkarske šole ima še vsaka svoje aktivnosti. V mladosti oz. ko sva igrali, je bilo skoraj tako, kot da sva dve osebi živeli eno življenje, vse sva delali namreč skupaj (trenirali in živeli skupaj, skupaj se vračali domov, imeli skupne prijatelje, družbo ...).
Story: Pa se vama zdi, da vama je bilo zaradi tega, ker sta sestri, v odbojkarski karieri kaj lažje ali kvečjemu še težje?
Simona: Oboje, lažje je bilo v organizacijskem smislu, saj sva se lažje dogovarjali in prilagajali s treningi in urnikom itd. Lažje je bilo tudi, ker sva se zelo dobro poznali in čutili, kar pa je bilo včasih tudi težko. Bolj neposredna je tudi komunikacija, kar je bilo velikokrat pozitivno, ker sva tako hitro razčistili stvari, čeprav na malo bolj 'krut' način. (smeh)
Story: Skupna kariera je med vama brez dvoma spletla posebne vezi. Katera pa je lastnost, ki vaju v vajinem odnosu najbolj odlikuje?
Simona: To, da sva vedno pripravljeni pomagati druga drugi in sprejemati to, da sva si različni - da sta 'sestri Fabjan' dve osebi in da nama ni treba delovati vedno enotno in biti v vsem v soglasju. Te različnosti, ko sva bili mlajši, nisva razumeli, zato sva si velikokrat skakali v lase zaradi različnih mnenj. Zdaj se tega zavedava in to dojemava na čisto drugačni ravni ter to tudi s pridom izkoriščava. Obe sva precej ambiciozni, vendar je Erika bolj spontana, čustvena, komunikativna; sama pa sem zahtevna in perfekcionistka, tako se dobro dopolnjujeva.
Story: Je to obenem tudi nasvet za dober sestrski odnos?
Erika: Vsekakor, pa ne le za sestrski, temveč za vse medsebojne odnose.
Story: Sicer imata še dve sestri ... Tudi onidve sta vpeti v odbojko, kajne?
Simona: Tako je, imava še dve mlajši sestri. Tudi onidve sta vpleteni v odbojko. Helena je prav tako trenirala odbojko in nama zdaj kdaj pomaga na treningih. Katarina pa se ravno uveljavlja v odbojkarskih krogih.
Story: Pa sta se potem doma ustvarila dva pola - vidve skupaj in mlajši dve skupaj, ali ste bile vedno vse skupaj?
Erika: Ko smo bile mlajše, smo bile razdeljene na dva pola. Z leti pa se je začelo to spreminjati in imamo vsaka z vsako neki edinstven odnos in smo zdaj kot štiriperesna deteljica.
Story: Očetu pa verjetno ni bilo najlažje, kajne?
Simona: Ne vem, to bi morali vprašati njega. (smeh) Vendar mislim, da mu ni bilo nikoli hudo. Velikokrat je rekel, da je ponosen na nas. Z mami sta ustvarila super družino, zelo dobro se razumemo in smo zelo povezani. Kadar smo skupaj, uživamo, zato se tako rade vračamo domov in skupaj preživimo večino prostega časa.
Story: Pri štirih hčerah je doma po hiši verjetno vedno polno 'bodočih zetov'. Kakšni so režimi pri vas doma glede tega?
Erika: Ni nobenega posebnega režima in zahtev, starša jemljeta to kot naše osebne zadeve in odločitve. Z očetom so vzpostavili lep odnos (končno ima 'sina' oziroma 'sinove' in lahko počnejo moške stvari), (smeh) mami pa tako komaj čaka, da lahko kaj dobrega skuha.
Story: Kako pa so potem fantje, partnerji vplivali na vajino sestrsko dinamiko?
Erika: Ni kakega izrazitega vpliva, razen tega, da če se 'skregava', morata poslušati vsak svojo in nasprotno (če se midve 'skregava' z njima, midve druga drugo) (smeh).
Story: Pa se spomnita kakšnega neprijetnega, neljubega dogodka, ki se na to nanaša?
Simona: Najprej sem jaz dobila resnega fanta. Spomnim se, da je bila Erika kar malo ljubosumna. Ampak ne name, ampak na mojega fanta, ker sem zaradi tega preživela manj časa z njo. (smeh)
Story: Pred nekaj leti sta se skorajda poslovili od odbojkarskih igrišč, saj sta na prvo mesto postavili študij. Verjamem, da je vrhunskemu športniku težko tako pomemben del življenja odrezati iz svojega vsakdana, kako sta se počutili?
Erika: V bistvu je tako, da se na začetku kar malo sprostiš in malo traja, da padeš v 'resnično življenje'. Začne se ti dogajati na drugih področjih, ki jih prej nisi poznal, in je super, ko spoznaš tudi 'nešportni' del svoje osebnosti in sposobnosti, ki niso povezane z žogo. Od športa se pa nikoli nisva kljub slovesu od odbojkarskih igrišč poslovili, je bil vseskozi v različnih oblikah prisoten. Vendar ne glede na vse sem še vedno najsrečnejša takrat, ko stopim na mivko; gre res za edinstven občutek.
Story: Zdaj, ko sta v vlogi trenerja, ali pri predajanju znanja izhajata iz svojih izkušenj v smislu, kaj je bilo za vaju najbolj pomembno, ko sta se učili?
Simona: Sama veliko izhajam iz svojih izkušenj, vendar se pri tem zavedam, da če je nekaj meni pomagalo, ni njuno, da bo tudi drugemu. Pomembno je, da trener najde način, kako ti neko stvar približa in razloži tako, da jo čim prej osvojiš. Vsak športnik namreč dojema drugače. Še najmanjši problem je sestaviti trening in vaje. V trenerstvu sta pomembna tudi občutek za ljudi, prepoznavanje njihovih lastnosti, ki jih moraš nato znati izkoristiti pri razlagi tehnike, vaj in celotnem treningu.
Napisala Kaja Milanič
Fotografije Jana Šnuderl; JS Oblikovanje, Goran Antley
Odbojka v Sloveniji - spremljajte nas!
Novo na Metroplay: ""Prebivalec Sardinije in prebivalec Ljubljane se razlikujeta v tisoče stvareh" | Leon Bedrač, 3. del
