To jesen bomo med drugimi v resničnostnem šovu Survivor gledali tudi Simono Potočar. Še pred šovom je dejala, da bi v Survivorju rada pustila le kilograme.
Njeno življenjsko vodilo je, kar daš, to dobiš, njena življenjska zgodba pa je prepletena s prostovoljstvom.
Simona, v predstavitvenem opisu za šov Survivor smo veliko prebrali o prostovoljnem delu in delu z begunci. Kako ste vse to doživljali?
Ko pomislim na obdobje od septembra 2015 do marca 2016, so občutki predvsem pozitivni. Zraven se sicer prikrade tudi kakšen spomin oktobrske nemogoče izčrpanosti v sprejemnem centru Beti pa nekaterih samooklicanih prostovoljcev, ki so mi v istem obdobju z neupoštevanjem pravil oteževali vsakdan. Sicer pa je mimo mene proti Avstriji odšlo približno četrt milijona ljudi, ki si jih bom večno zapomnila kot izjemno tople, ljubeče in hvaležne osebe. Brez ene slabe izkušnje z njimi v šestih mesecih dela. Nedvomno pa mi misli hitro uidejo tudi k na stotine čudovitim prostovoljcem in javnim delavcem, s katerimi sem kot koordinatorka humanitarnega društva Adra Slovenija preživela na tisoče ur.
Kaj vas je najbolj zaznamovalo?
Da lahko toliko časa opravljaš čustveno tako zahtevno delo, je treba predse pogosto postaviti tudi zid. Ker če bi dovolila, da mi toliko grozljivih zgodb (ki jih ne vidiš niti v najhujši grozljivki) pride do živega, potem moji prostovoljci in vsi begunci od mene ne bi imeli veliko. A vsake toliko te hudo zadane! Ničesar krivi otroci, ki morajo ob –20 stopinjah ure in ure čakati na registracijo, skoraj da sveže strelne rane, pretresljive zgodbe in sanje, da bo kmalu v Nemčiji vse dobro. Ko pa sam dobro veš, da ne bo tako. Nekoč sem na socialnem omrežju zapisala: "Emocije so prešle v rutino, oči se v teh momentih zarosijo ob pozitivi ... Nedolžnem otroškem obrazu, ki ti izza ograje stisne 'fajfko', družini, ki ti jo po večdnevnem iskanju razdruženih članov nekako zopet uspe pripeljati skupaj, policistu, ki z dveletnim dečkom s paketom robčkov igra nogomet." Tako je večinoma tudi bilo. No, naj zveni kakorkoli noro, edina stvar, ki je nisem zmogla, so bili odvzemi psov beguncem. Ker imam tudi sama štiri in vem, koliko mi pomenijo. Ob teh situacijah sem nemudoma potrebovala 10 minut osamitve, da sem lahko na ves glas zakričala, zajokala ... Da je šlo vse ven. Vse drugo pa je prišlo za mano potem, ko je bilo vsega že konec.
Vaša velika ljubezen so psi. Na enem od treningov ste spoznali tudi partnerja. Dvojna sreča ...
Tega pa je že dolgo, ko sta najini kinološki društvi imeli skupne treninge. Jernej je bil takrat začetnik, jaz kakšno leto v reševanju. Na treningih je bil sprva zelo tih, a nekega dne sem se opogumila. Ugotovila sem, da je potetovirani dolgolasec oddal že dve diplomski deli, da je pred njim magisterij, sama še diplome nisem imela v žepu, da se ukvarja z glasbo, programi za mlade ... In zelo hitro sem ugotovila, da mi je zelo všeč! Danes je moj ponos in navdih, podpornik vseh mojih najbolj norih idej, skupaj pa sodelujeva pri vseh najinih projektih; oba sva prostovoljca, vodnika reševalnih psov, zagreta suparja, glasbena navdušenca. Malo sva nora in si preprosto paševa!
Kaj pa reševalne akcije s psi? Nam lahko poveste, katera zgodba se vam je najbolj vtisnila v spomin?
Sem vodnica reševalnega psa Ota, ki sem ga pred skoraj 10 leti pripeljala iz zavetišča, ter nemške kratkodlake ptičarke Tequile, s katero delam na področju mantrailinga. Sem vodja intervencijske enote za iskanje pogrešanih oseb za Posavje, Dolenjsko in Belo krajino, predsednica Kinološkega društva IZAR, ki je član Zveze vodnikov reševalnih psov Slovenije. Letno sodelujemo v približno pet do deset iskalnih akcijah in lahko rečem, da je vsaka zgodba posebna. Številne se končajo žalostno, a zgodijo se tudi izjemni trenutki najdb, ko je poplačan ves trud. Takšna je bila nedvomno nedavna iskalna akcija v Loki pri Zidanem Mostu, ko je bila pogrešana oseba ravno v mojem iskalnem sektorju. Ko sem gospoda zagledala in lahko zakričala Jerneju v radijsko postajo: "Imam ga!" in nekaj trenutkov zatem še: "Živ je!" ... te občutke moraš preprosto doživeti, da jih lahko razumeš! Smo se pa pri nas doma po dogodku držali hišnega pravila številka ena; ko je najdba, psi za nagrado dobijo pico! In so jo.
Pridružili pa ste se tudi projektu Feel the freedom on the water. Za kaj gre?
Bistvo projekta je spodbujanje vključevanja invalidnih oseb v vodne športe in aktivnosti na prostem, kot so supanje, kajakaštvo, kanu, fitnes na prostem, ter s tem zagotoviti tako pozitivne učinke prek redne telesne vadbe kakor tudi učinkovitejše vključevanja v splošno družbeno dogajanje. Razviti želimo posebne pristope in tudi pripomočke, s katerimi bi bili omenjeni športi invalidom primerno dostopni. Za zdaj nam gre več kot odlično. Uporabniki so navdušeni, prav tako pa tudi mi. Na področju 'najinega' supanja tako že nekaj časa med redne uporabnike spadajo tudi osebe, ki se na prilagojeni sup podajo kar na invalidskem vozičku; nekatere ob tem veslajo same, drugim pri veslanju pomaga Jernej.
Kako vi sodelujete?
Jernej v projektu vodi področje supanja, jaz mu pri tem pomagam. Moram pa dodati, da so ena mojih najljubših skupin nedvomno Sončki (Društvo za cerebralno paralizo Sonček Posavje). Naj poudarim, da gre spet za enega od projektov, kjer veliko daš, še veliko več pa dobiš nazaj.
Novo na Metroplay: ""Prebivalec Sardinije in prebivalec Ljubljane se razlikujeta v tisoče stvareh" | Leon Bedrač, 3. del