Simona Potočar: V Survivorju bi rada pustila predvsem kilograme!

Simona, v vašem predstavitvenem opisu za šov Survivor smo lahko prebirali o vašem prostovoljnem delu in delu z begunci. Kakšni so vaši spomini, kako ste doživeli begunski val?

• Ko pomislim na obdobje september 2015 - marec 2016, so občutki na prvem mestu pozitivni. Poleg se sicer prikrade tudi kakšen spomin oktobrske nemogoče izčrpanosti v sprejemnem centru Beti, pa nekaterih samooklicanih prostovoljcev, ki so mi v istem obdobju z neupoštevanjem pravil oteževali vsakdan. Sicer pa je mimo mene proti Avstriji odšlo približno četrt milijona ljudi, ki si jih bom večno zapomnila kot izjemno tople, ljubeče in hvaležne osebe. Brez ene slabe izkušnje z njimi v 6 mesecih dela. Nedvomno pa mi misli hitro uidejo tudi k na stotine čudovitim prostovoljcem in javnim delavcem, s katerimi sem kot koordinatorka humanitarnega društva Adra Slovenija preživela na tisoče ur.

Vas je močno zaznamovalo? Kaj najbolj?

• Da lahko toliko časa opravljaš čustveno tako zahtevno delo, je potrebno predse pogosto postaviti tudi zid. Ker če bi dovolila, da mi toliko grozljivih zgodb (ki jih ne vidiš niti v najhujši grozljivki) pride do živega, potem moji prostovoljci in vsi begunci od mene ne bi imeli veliko. A vsake toliko te hudo zadane! Ničesar krivi otroci, ki morajo ob -20 stopinjah ure in ure čakati na registracijo, skoraj da sveže strelne rane, pretresljive zgodbe in sanje, da bo kmalu »v Nemčiji« vse dobro. Ko pa sam dobro veš, da temu ne bo tako. Nekoč sem na socialnem omrežju zapisala: »Emocije so prešle v rutino, oči se v teh momentih zarosijo ob pozitivi ... Nedolžnem otroškem obrazu, ki ti iza ograje stisne »fajfko«, družini, ki ti jo po večdnevnem iskanju razdruženih članov nekako zopet uspe pripeljati skupaj, policistu, ki z 2-letnim dečkom s paketom robčkov igra nogomet«. Tako je po večini tudi bilo. No, naj zveni kakorkoli noro, edina stvar, ki pa jo nisem zmogla, so bili odvzemi psov beguncem. Ker imam tudi sama štiri in vem, koliko mi pomenijo. Ob teh situacijah sem nemudoma potrebovala 10 minut osamitve, da sem lahko na ves glas zakričala, zajokala ... Da je šlo vse ven. Vse ostalo pa je prišlo za mano potem, ko je bilo vsega že konec.

Ukvarjate pa se tudi s psi. Na enem od treningov ste spoznali tudi partnerja ... Nam lahko zaupate kaj več?

• Kako sem spoznala Jerneja? Tega pa je že dolgo! (smeh) Najina kinološka društva sta imela skupne treninge. On je bil tedaj začetnik, jaz kakšno leto v reševanju. Na treningih je bil sprva zelo tih, a nekega dne sem pričela z ženskim »vrtanjem«. Ugotovila sem, da je potetovirani dolgolasec oddal že 2 diplomska dela, da je pred njim magisterij (jaz tedaj pri enaki starosti še diplome nisem imela v žepu), da se ukvarja z glasbo, programi za mlade ... Kmalu zatem pa sem ugotovila tudi to, da mi je zelo všeč! (smeh) Danes je moj ponos in navdih, podpornik vseh mojih najbolj norih idej, skupaj pa sodelujeva na vseh najinih projektih; oba sva prostovoljca, vodnika reševalnih psov, zagreta SUParja, glasbena navdušenca. Malo sva nora in preprosto paševa!

Kaj pa reševalne akcije s psi. Nam lahko poveste, katera zgodba se vam je tu najbolj vtisnila v spomin?

• Sem vodnica reševalnega psa Ota, ki sem ga pred skoraj 10 leti pripeljala iz zavetišča ter nemške kratkodlake ptičarke Tequile, s katero delam na področju mantrailinga. Sem vodja intervencijske enote za iskanje pogrešanih oseb za Posavje, Dolenjsko in Belo Krajino, predsednica Kinološkega društva IZAR, ki je član Zveze vodnikov reševalnih psov Slovenije. Letno sodelujemo v približno 5-10 iskalnih akcijah in lahko rečem, da je vsaka zgodba posebna. Številne se končajo žalostno, a zgodijo se tudi izjemni trenutki najdb, ko je poplačan ves trud. Takšna je bila nedvomno nedavna iskalna akcija v Loki pri Zidanem mostu, ko se je pogrešana oseba nahajala ravno v mojem iskalnem sektorju. Ko sem gospoda zagledala in lahko zakričala Jerneju v radijsko postajo »Mam ga!« in nekaj trenutkov zatem še »Živ je!«, ... te občutke moraš preprosto doživet, da jih lahko razumeš! Smo se pa pri nas doma po dogodku držali hišnega pravila številka ena; ko je najdba, psi za nagrado dobijo pico! In so jo.

Pridružili pa ste se tudi projektu Feel the freedom on the water. Za kaj gre pri projektu?

• Bistvo projekta je spodbujanje vključevanja invalidnih oseb v vodne športe in aktivnosti na prostem; supanje, kajakaštvo, kanuizem, fitnes na prostem ter s tem zagotoviti tako pozitivne učinke preko redne telesne vadbe kakor tudi učinkovitejše vključevanja v splošno družbeno dogajanje. Razviti želimo tako posebne pristope kot tudi pripomočke, s katerimi bi bili omenjeni športi invalidom primerno dostopni. Zaenkrat nam gre več kot odlično. Uporabniki so navdušeni, prav tako pa tudi mi. Na področju »najinega« SUPanja tako že nekaj časa med redne uporabnike spadajo tudi osebe, ki se na prilagojeni SUP podajo kar na invalidskem vozičku; nekatere ob tem veslajo same, drugim pri veslanju pomaga Jernej.

Kako vi sodelujete?

• Jernej v projektu vodi področje SUPanja, jaz mu pri tem pomagam. Moram pa dodati, da so ena mojih najljubših skupin nedvomno »Sončki« (Društvo za cerebralno paralizo Sonček Posavje). Naj poudarim, da gre zopet za enega od projektov, kjer veliko daš, še veliko več pa dobiš nazaj.

Pop Tv

Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču