Nagrajenka Prešernovega sklada Simona Semenič je dolgoletna pisateljica in performerka, ki je lani izdala prozno avtobiografijo z naslovom Me slišiš?
Sicer po izobrazbi dramaturginja pravi, da bolj uživa v pisanju in performansu. Je mama dveh otrok in sestrična znane gledališke igralke Lare Jankovič. Kljub bolezni svojega značilnega uporništva ni opustila in ga poskuša v svojih vrhunskih delih tudi prikazati.
Story: Knjiga Me slišiš? je avtobiografija. Mi lahko v nekaj stavkih predstavite knjigo, kaj je bil sploh motiv, da ste jo izdali?
Knjiga so pravzaprav tri drame, ki se v resnici težje klasificirajo kot takšne. Vedno namreč obstaja sivo polje, kjer se sprašujemo, ali je to drama ali ni. Sama sem mnenja, da to so. Knjiga je, kot rečeno, sestavljena iz treh dram, in sicer Jaz, žrtev., Še me dej in Drugič. Motiv pa je bil ta, da tako, kot se v dramatiki ukvarjam s formo in poskušam iskati meje, sem razmišljala o tem tudi v proznem delu. Gre torej za prozno besedilo, kjer so vse tri drame pravzaprav 'sešite' skupaj. Jaz temu rečem romaneskna didaskalija. Tako kot nagovarjam gledalce v drami, tu nagovarjam bralca, in sicer v drugi osebi ednine.
Story: Zakaj pa ste se odločili za avtobiografijo?
Gre za neko izpoved. Jaz, žrtev. sem napisala leta 2007 in izvedla performans. Pišem o sebi, predvsem o svojih boleznih oziroma diagnozah, največ pa o epilepsiji.
Story: Če bi imeli pred seboj sliko življenja, ki ste ga imeli do zdaj, katere tri besede bi izbrali, da bi najlažje opisali svojo dosedanjo življenjsko pot?
Otroci, umetnost in ljubezen.
Story: Prebral sem, da sovražite mentalno lenobo. Zakaj?
Ljudje preprosto ne razmišljajo. Niti o svetu, v katerem živimo, niti o sebi v tem svetu. Ne poglabljamo se v stvari. Preprosto sprejemamo vzorce, ki so nam znani, ne preizprašujemo se o navadah, ki smo se jih priučili. Ne vprašamo se, ali so stvari dobre na načelni ali etični ravni. Vzamemo, kar nam je ponujeno. Ne sprašujemo se, ali pa se sprašujemo premalo, kako bi bil lahko svet boljši in kaj bi sami lahko za to storili.
Story: Je v zvezi s tem intelektualna raven padla?
Ni treba, da si velik intelektualec, da razmišljaš o teh rečeh. Gre pač za ustaljene vzorce, v katerih vztrajamo, ne da bi o njih razmišljali.
Story: Niste tudi več na socialnem omrežju Facebook. Je to delno povezano s tem?
Občutek imam, da smo na Facebooku vsi bolj pametni in bolj pogumni kot v oprijemljivejšem svetu. Facebook se mi zdi kot nekakšen pobeg iz realnosti, pomagalo, kjer se lahko olajšaš in v realnem življenju lažje zvoziš, če ničesar ne storiš. Ko nekaj javno podpreš na Facebooku, si s tem že oddelal svoj dnevni odmerek dobrih dejanj in ti potem na ulici morda ni treba opaziti, da nekdo potrebuje pomoč. Ali pa samo prijazen nasmeh. To me spravlja v stisko in občasno se pač izklopim in se znova vrnem, ker se izkaže, da sem popolnoma neinformirana.
Story: Na vaši spletni strani piše, da ste dramaturginja, pisateljica in performerka. Kje se počutite najbolj doma?
Rekla bi, da med pisateljstvom in performansom. Dramaturginja se kljub uradni izobrazbi ne počutim, ker me je življenje pač zaneslo drugam. Obenem menim, da sem prevelik ego za biti dramaturg. Včasih mora dramaturg namreč zatreti svojo lastno ustvarjalnost, ker se mora podrediti viziji režiserja.
Story: Kot že rečeno, ste pred leti zboleli za epilepsijo. Ali vas je to oviralo pri delu?
Za epilepsijo sem zbolela pri 11 letih, tako da ne morem prav reči, koliko me ovira pri delu, ker pač nisem nikoli delala brez te diagnoze. Mislim pa, da me po eni strani ovira, po drugi strani pa sem zaradi epilepsije pridobila izkušnje in neki drug pogled na svet, epilepsija je del mene. Glede oviranja je tu gotovo časovna komponenta, kajti po napadih potrebujem čas, da pridem k sebi, da lahko normalno delujem. Če so napadi hudi ali številni, to lahko traja več dni, tudi tednov in celo mesecev. Bolj kot epilepsija me ovirata birokracija in na splošno neznosen zdravstveni in socialni sistem, da o kulturni politiki niti ne začnem.
Story: Na katere dosežke ste najbolj ponosni v dosedanji karieri?
Glede pisateljevanja gotovo pomislim na besedilo 1981 pa tudi 5fantkov.si ali To jabolko, zlato. Če pomislim na performanse, pa na vse, ker k performansom pristopam na igriv način, brez kakršnihkoli omejitev in si privoščim raziskovanje.
Story: Je bila odločitev za samozaposlitev načrtna ali je bilo to stvar okoliščin?
Samozaposlitev je bila delno načrtna, delno pa stvar okoliščin, težko prav rečem. Če je na voljo kakšna služba za moj profil, se prijavljam, vendar za zdaj še nisem bila uspešna. Redna zaposlitev bi mi predstavljala varnost, ki je zdaj nimam, saj kot samozaposlena v kulturi nimam bolniške pod 31 delovnih dni in je to zelo problematično, če imaš kronično bolezen.
Story: Samozaposlitev vam omogoča tudi potovanja v tujino.
Seveda, a se temu izogibam, če je le mogoče. Precej sem potovala, ampak moram reči, da zdaj raje ostajam doma, potovanja me preveč izčrpajo, vsa usklajevanja z otrokoma in vse ...
Story: Ste imeli kdaj možnost preseliti se v tujino?
Sem imela možnost, pa tudi razmišljala sem in še vedno razmišljam. A imam otroka, stara osem in 16 let. Starejši sin ne želi oditi, če pa že, potem v velemesto, meni pa mestni vrvež ni več vznemirljiv, daleč od tega. Problem je seveda tudi v jeziku, ker je to vendarle moje največje orodje in v nekem drugem jeziku ne morem pisati, vsaj ne tako, kot bi rada. Pa tudi slovenščina je moj jezik, je del mene, del tega, kaj sem, kako razmišljam, kdo sem. Ne želim se ji odreči.
Story: Ali odhajate še domov v rojstni kraj Ajdovščino?
Ja, seveda, ko le lahko, zelo rada grem domov. Če bi imela vozniški izpit, ki ga pač zaradi epilepsije nimam, bi šla bolj pogosto, tako pa grem vsake dva ali tri mesece za kak vikend.
Story: Kako izkoriščate svoj prosti čas? Se ukvarjate s športom?
V prostem času pač pišem. Pišem vsako minuto, ki je na voljo. Sicer pa tudi tečem, ne pa zelo redno. Poleti tečem ob Ljubljanici mimo Štepanjskega naselja in Fužin, spomladi mi je ljubše teči na drugo stran, proti Igu.
Besedilo: Tomo Ravbar // Fotografije Goran Antley
