Simona Vodopivec & Jurij Franko: Z Mammo Mio v vsako vas

Simona Vodopivec & Jurij Franko: Z Mammo Mio v vsako vas (foto: Igor Zaplatil) Igor Zaplatil
Vir: Jana
29. 9. 2016

Simona in Jure sta že pred desetletji vsak na svojem področju v Sloveniji pustila velik pečat. Zdaj sta spet v središču pozornosti. Tokrat po zaslugi muzikla Mamma Mia, s katerim podirata rekorde.

Na eni strani pevka, ki je v najboljših časih navduševala tudi milijon rednih poslušalcev, in na drugi športnik, ki je osvojil prvo slovensko zimsko olimpijsko medaljo. Kaj pa se zgodi, ko oba združita moči?

Odgovor je preprost. Dobimo zmagovito kombinacijo in nov uspeh, ki Slovenijo spet uvršča v sam vrh v svetovnem merilu! Preden pa ga malce pobližje predstavimo, moramo malce zavrteti kolo časa, saj današnje mlajše generacije verjetno ne vedo, da sta Simona Vodopivec in Jurij Franko vsak na svojem področju že pred desetletji skrbela za dobro voljo Slovencev. Simona kot pevka, ki je bila med drugim skoraj 15 let eden izmed stebrov satirične skupine Moped show, Jurij pa kot prvi slovenski dobitnik olimpijske medalje na zimskih igrah v Sarajevu leta 1984, pozneje pa kot športnik, ki je športno kariero izjemno uspešno zamenjal s kariero poslovneža. O tem, kako cenjen je v tujini še danes, priča tudi priznanje, ki ga je pred dvema letoma prejel od veleposlaništva Japonske v Ljubljani, in sicer za prispevek pri razvoju smučarskega športa v deželi vzhajajočega sonca in spodbujanju prijateljskih vezi med obema državama. Slovenski junak Sarajeva '84 je Japonce gotovo navdušil tudi zato, ker se je že kmalu po prvih stikih s to državo naučil tekoče govoriti japonsko: »Ja, res je, v tistih časih je bilo to precej drugače, saj ta jezik ni bil tako razširjen drugje po svetu. V glavnem so se japonsko učili govoriti ljudje z univerzitetnih krogov in podobno,« svoje spomine na prva srečanja z oddaljeno deželo opiše sogovornik, ki je v smučarskih časih množice navduševal tako s svojimi predstavami na takratnih 'sulicah' kot s sproščenim pristopom in nenehno pripravljenostjo na različne šale in potegavščine.

Ljubezen pod krošnjami češnjevih dreves

»Veš, z njim se prav gotovo ne bi poročila, če bi ti zaupal vse, kar je znal Jure zakuhati na naših treningih in tekmah,« pa se njune zgodbe oziroma besed 'očeta slovenskega smučanja' Toneta Vogrinca spominja Simona, ki tako kot večina pripadnic lepšega spola oris skupne romantične poti raje prepusti svojemu soprogu in ga nato seveda pozorno posluša.

No, Jure Franko, ki sicer slovi kot izjemno sproščen sogovornik, si je pred to zahtevno temo vendarle vzel malce več časa za razmislek. Vsak moški namreč dobro ve, da je to lahko precej spolzek teren: »Prvič sva se srečala v času Belih koncertov, vendar iskrica nekako ni preskočila. Mislim, da so bili za Simono takrat bistveno bolj zanimivi glasbeniki.« Verjetno je v osemdesetih letih najbolj 'ljudski član' smučarske reprezentance zato na enem izmed smučarskih koncertov tudi sam prijel za mikrofon in se prelevil v pevca. »Priredil sem pesem Neila Younga – in napisal besedilo - Vsak se po svoje trudi ...«

»V Stopu so ga raztrgali, čeprav je bilo vse skupaj zelo simpatično in mišljeno precej manj resno, kot so vzeli kritiki,« se tistega časa spominja njegova poznejša življenjska sopotnica.

Kakorkoli že, njuni življenjski poti sta se nato razšli in znova srečali približno 15 let pozneje prav na Japonskem. »Očitno je bilo vse skupaj dirigirano od zgoraj. Bilo je spomladi, ko so cvetele češnje ... Tako romantično se je začela ljubezen, ki je nato dozorela v ZDA.« Že po kratkem pogledu njegove soproge je bilo jasno, da je Jure odlično opisal njun novi začetek, ki je nato oba vodil v tujino. Na drugo stran Atlantika. V bližino velikih poslov in hollywoodskega filmskega blišča. V Kaliforniji se jima je rodil sin Aiden. Toda klic domovine je bil močnejši. Družina je nekaj časa živela med ZDA in Slovenijo, vendar je navezanost na širšo družino na koncu pretehtala. Aidenu se je tri leta pozneje pridružila Maya. Danes sta njuna sin in hčerka dopolnila 15 oziroma 12 let.

»Za otroka sva poskušala izbrati imeni, ki sta lahko izgovorljivi tako v Sloveniji, kot recimo v ZDA ali na Japonskem. Američani so imeli kar veliko težav z izgovarjavo Juretovega imena, zato sva želela otrokoma tovrstne težave prihraniti. Aiden je malce starejši in z veseljem posluša očetove raznovrstne zgodbe. Moj mož ima namreč čudovito lastnost, da zna vsako stvar povedati na optimističen način. Nikoli ne razpreda preveč o morebitnih pasteh ali ovirah. Sin se je zato kar precej spogledoval z mislijo, da bi se odpravil na šolanje v tujino, recimo v London, vendar je na koncu pristal na srednji šoli v Kranju.« V družini, kjer imata oba starša rada sproščen in humoren pristop, je zato aktualno vprašanje, kdo je tisti, ki uporablja manj privlačne vzgojne metode.

Sem tipična mama, ki pogosto tečnarim

Simona Vodopivec pravi, da je tipična mama: »Jaz sem tista, ki nenehno po malem sitnarim. Toda ko je treba postaviti mejo, zadeve v svoje roke vzame Jurij.«

Tako, kot se spodobi. 'Poglavar družine' pa seveda opravlja tudi bolj prijetne dolžnosti. Predvsem z veseljem poskrbi za organizacijo družinskih popoldnevov, ki so pogosto filmsko obarvani.

Glede na vse povedano ni presenetljivo, da sta (nekdanja) pevka in dobitnik olimpijske medalje lani sprejela nov, izjemno zahteven izziv. V Slovenijo sta po dolgih letih prepričevanj avtorjev in njihovih zastopnikov pripeljala svetovno uspešnico, muzikal Mamma Mia. Na tem področju sta orala ledino, saj tako zahtevne produkcije, kjer sodeluje več kot 60 ljudi v samostojni produkciji, v deželi na sončni strani Alp prej še nismo videli. Jure v ozadju kot producent vleče niti na področju organizacije, Simona pa v njem nastopa. Kot se za tak projekt spodobi, se v zakulisju dogaja vsaj toliko zanimivega kot na odru: »Vajena sem nastopov. Že ko sem začenjala pevsko kariero, smo se učili, kaj moraš storiti v trenutku, ko izgubiš koncentracijo ali pa se moraš zadržati. Toda lanska izkušnja je bila zame vseeno zelo zahteven zalogaj. Z Urošem Smolejem, ki v muzikalu nastopa v glavni vlogi, sva ravno igrala vrhunec ene izmed najbolj s čustvi nabitih scen. To je trenutek, ko pristopi do mene in mi ponudi pomoč pri izpeljavi arhitekturnega projekta. Po scenariju mi ob besedah 'Pomagal ti bom povečati ...' da v roke list z načrti. Ta list je bil prej vedno prazen, takrat pa je nanj narisal joške. Komaj sem se vzdržala, da nisem bruhnila v smeh. No, od takrat si med predstavo ne upam več pogledati na list.«

Slovensko dojemanje kulture

Nekdanji odlični veleslalomist pa se pred novo sezono srečuje z drugačnimi izzivi. Kot poliglot z odličnimi stiki v številnih državah sveta ugotavlja, da njegov življenjepis v Sloveniji ne prinaša nujno samo prednosti: »Tukaj je zanimivih nekaj stvari. V tujini se na primer vselej dobro ve, koliko neka stvar stane, in toliko se potem za določeno storitev tudi plača. V Sloveniji je to malce drugače. Po navadi je cena sprva astronomska, vendar se v ozadju vedno računa na zajeten popust. Zanimivo, pogosto tudi potem, ko je pogodba že podpisana. Tudi na področju kulture vladajo ustaljeni vzorci. Slovenski ljubitelji kulture so vajeni odšteti 15 do 25 evrov za monokomedijo. Na začetku, ko smo postavljali finančno konstrukcijo, smo se spraševali, kako se bodo gledalci odzvali na višjo ceno vstopnice. Zaradi velikega števila ljudi, ki sodelujejo pri projektu, je bil to v tem pogledu tvegan zalogaj. Toda odzivi so bili zelo pozitivni. Ljudje se pri nas vse bolj zavedajo, da recimo v Londonu težko najdeš najcenejšo vstopnico za kakovosten muzikal, ki bi stala manj kot 50 evrov. Potem pa je seveda k temu treba prišteti še stroške prevoza, hotela in tako naprej.«

Tako obsežen odrski spektakel zahteva odlično organizacijo ne le po umetniški plati, temveč tudi v logističnem smislu. Scenske elemente tako ekipa prevaža s pomočjo dveh velikih tovornjakov. Na odru je samo glavna konstrukcija, težka dobri dve toni. Ko pa vsemu dodamo še 45 razigranih in poskočnih nastopajočih, je jasno, da ni prostora za improvizacijo: »Oder mora biti kos veliki teži, zato je treba vsako dvorano najprej dodobra pregledati. Po drugi strani pa si ne želimo, da bi bili nastopajoči za bolj oddaljene gledalce približno tako veliki kot vrtni palčki. Zato je zgornja meja kapacitete dvorane 2200 sedežev. Če je dvorana večja, se izgubi tista prava izkušnja,« ta del posla opiše Jure, ki skrbi za celotno izvedbo. Simona pa se podobno počuti na odru: »V preteklosti, predvsem pri Moped showu, smo veliko improvizirali. Tukaj pa prostora za improvizacijo praktično ni. Avtorji originala so namreč zelo pikolovski. Vsako, tudi najmanjšo spremembo morajo najprej odobriti oni.«

Kdo zna peti tako dobro kot James Bond?

Je pa slovenska izvedba kultnega muzikala že v svoji premierni sezoni poskrbela za dvignjene obrvi lastnikov avtorskih pravic, ki so začudeno opazovali podatke o številu prodanih vstopnic. Izkazalo se namreč je, da glede na skupno število prodanih vstopnic in število prebivalcev Slovenija spada v sam svetovni vrh po uspešnosti tega muzikala. In to kljub temu, da se (še) ni uresničila prvotna zamisel Jureta Franka: »Na začetku, ko smo začeli pripravljati celoten projekt, smo razmišljali, ali bi nam morda uspelo na neki način v zgodbo pripeljati tudi Piercea Brosnana, ki je igral nosilno vlogo v istoimenskem filmu. Seveda ne kot enega izmed nastopajočih, temveč kot morda posebnega gosta. Zanimivo je bilo, ko sem iskal primerno zasedbo in igralce spraševal, kako blizu jim je petje na odru. V začetku so bili večinoma bolj zadržani, toda ko sem jim omenil nekdanjega Jamesa Bonda, so se v hipu razživeli in v glavnem vsi po vrsti kot iz topa izstrelili – ja, tako kot Brosnan pa bom že znal odpeti!« se tega dela priprav spominja glavni producent, ki pa ni želel do potankosti razkriti vseh načrtov za aktualno sezono. Kdor pa dobitnika olimpijske srebrne medalje v veleslalomu vsaj malo bolje pozna, dobro ve, da je Jure Franko prav gotovo tisti, ki bi znal na eno izmed prihodnjih predstav najbolj obiskanega muzikala pri nas pripeljati tudi nekdanjega tajnega agenta njenega veličanstva.

Besedilo: Boštjan Belčič // Fotografije: Igor Zaplatil

Izbrali smo drugačen pristop. Ga boste podprli?
V nasprotju z ostalimi mediji smo se odločili, da svoje spletne vsebine ohranimo brezplačne za vse. V času, ko je sledenje aktualnim informacijam nujno, verjamemo, da si vsak od nas zasluži dostop do natančnega in celovitega pregleda vsebin. Poleg tega pa tudi neomejen dostop do kakovostnih lifestyle vsebin.
Vsak prispevek, velik ali majhen, je dragocen in ključnega pomena za našo uredniško neodvisnost.

Podpri in prispevaj

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri