V preteklosti je počela marsikaj: tako kot številni mladi se je poskusila v gostinstvu, izvajala anektiranje, vozila avtomobile v Luki Koper, promovirala kozmetične izdelke ter delala na recepciji Casinoja ter Psihiatrične bolnišnice Idrija.
Zato se izziva, da postane voditeljica glasbene oddaje Top 8 na TV 3, ni ustrašila. Je samo še en dokaz njene vsestranskosti.
Katero gospodinjsko opravilo vam je najljubše in kateremu se najraje izognete?
Moje najljubše gospodinjsko opravilo je kuhanje. Rada kuham, ker sem potem presrečna, ko imam pred seboj krožnik slastne hrane, ki se ji nikakor nikoli ne morem upreti. Najraje se izognem sesanju ali pomivanju tal.
Načeloma pa rada vse opravljam sproti, da se red konstantno vzdržuje. Ne maram nepomite posode, običajno vse pomijem, še preden začnem jesti, tako da mi na koncu ostane samo še krožnik. Rada imam vse na svojem mestu. Živela sem v okolju, kjer je bilo to normalno. Red je moral biti, tako da mi je ta perfekcionizem nekako prešel v kri in mi v družbi nemalokrat povzroča 'glavobole', ker vsi pač niso navajeni strogega režima. Ne trdim, da je perfekten in edini pravilen, ampak sama brez njega preprosto ne morem. V družbi se mi velikokrat smejijo, ko jim pod usta na hitro podtaknem kakšen krožniček, da drobtine ne letijo po vsej dnevni sobi.
Kaj berete?
Ne maram knjig, ki so fantazijske, romanov, zlasti ne ljubezenskih. Ne maram knjig, iz katerih ne izvlečem ničesar novega oziroma priročnega. Rada imam knjige, ki se navezujejo na psihologijo človeka, na realen svet, kjer dejansko prebereš nekaj, kar te fascinira, kar ti odpre pogled širše in te navda z razmišljanjem.
Nazadnje sem tako brala knjigo Davida Ickeja Fantomski jaz. Zelo dobra knjiga, ki govori o našem vsakdanjem življenju, sistemu, našem nenehnem nadzoru. Je vse to, kar nas učijo v šolah, sploh pomembno, ali nas hočejo samo odvrniti od realnega življenja in od tega, kar je res pomembno?
Avtor je znan po svojih teorijah zarote in se sprašuje, kdo v resnici nadzira in vodi svet. Sodeluje s številnimi strokovnjaki po vsem svetu in govori o lažni resničnosti, tehnikah hipnoze, s katerimi obvladujejo ljudi, in o globalnem nadzoru. Knjiga potrdi, kar že veš, in ti da misliti tudi o drugih stvareh, na katere mogoče nisi pomislil. Za naslednjo pa me v Idriji že čaka knjiga Čustvena inteligenca, ki jo bom, upam, prebrala kmalu.
Kaj vas je nazadnje spravilo v jok?
Velikokrat jokam in kažem čustva. Ničesar nočem zadrževati v sebi, rada dam iz sebe, ko me nekaj tare. Pa naj bo to film, smrt osebe ali zaskrbljenost. Res je, da sem se skozi življenje precej utrdila, preizkušenj je bilo veliko, trnje je bodlo z vseh strani, tako da sem postala precej močnejša in ne tako zelo občutljiva za določene stvari.
Kljub temu pa menim, da so dobri ljudje izredno čustveni in empatični, da jim za druge preprosto mora biti mar. V življenju so šli prek mnogo preizkušenj, mnogo bolečih trenutkov, in ravno to jih je naredilo sočutne in voljne pomagati drugim. Taki ljudje namreč vedo, kako je občutiti določeno bolečino, zato je ne bodo prenašali naprej na druge, ampak jih bodo pred tem obvarovali, če bo le mogoče, jim stali ob strani in z njimi mogoče tudi jokali.
Menim, da čustev ni dobro zadrževati v sebi. Če ti gre na jok, se zjoči, če se ti smeji, se glasno smej, tudi če te drugi gledajo postrani, kaj ti mar! Pomembno je, da si iskren. Seveda pa se ne smemo smiliti samemu sebi. Zjokaš se, daš to nekaj iz sebe, potem pa se hitro pobereš, dvigneš glavo pokonci in greš naprej. Pomembno je, da smo zdravi, da imamo družino in prijatelje, na katere se lahko zanesemo, pa smo že zmagali.
Ste radi v paru ali ste zadovoljni tudi, če ste sami?
Seveda sem rada v paru, prav tako pa sem izredno zadovoljna tudi, ko sem sama. V preteklosti, ko sem bila mlajša, sem se družila z ogromno ljudmi, bilo me je veliko na vseh koncih. Z leti počasi vidiš, koga želiš imeti ob sebi in za koga je bolje, da ga nikoli več ne vidiš. Narediti je treba nekakšno selekcijo.
Ljudje so, kakršni so, veliko je zahrbtnosti, veliko je spletk, veliko je praznega govoričenja. Prej ko to spoznaš, bolje je. Ob sebi zagotovo ne potrebuješ ljudi, ki niso resnični, ki se pretvarjajo. Sčasoma se naučiš, kaj potrebuješ zase in da je velikokrat bolje biti sam kot v slabi družbi. Kot pravi pregovor: Ljudje, ki ne znajo biti srečni sami s sabo, ne morejo biti srečni niti z drugimi.
Najprej moraš biti pomirjen sam s sabo. Ljudje, ki ves čas potrebujejo družbo, imajo po mojem mnenju kakšne nerazčiščene stvari sami s sabo. Če si sam, lahko počneš stvari, ki so ti všeč, napolniš si baterije, ne potrebuješ prilagajanja, postaneš neodvisen in bolj ceniš in uživaš čas tudi po tem, ko si v dobri družbi. Prav tako menim, da ljudje potrebujejo neko potrditev od ljudi, s katerimi so obkroženi. Samota pa človeku ponuja tudi priložnost, da posluša sebe, da postane prepričan o sebi in o odločitvah, ki jih bo sprejel. Takrat začnemo poslušati sebe, in ne drugih, kar je najpomembnejše.
Radi nakupujete?
Rada nakupujem, predvsem hrano. Ko sem obkrožena s hrano, preprosto težko zavijem iz trgovine. Premikam se po polžje in vse dodobra obdelam. Ko sem bila v ZDA, sva šli s sostanovalko prvič na večji nakup hrane. Nakup je zaključila v manj kot pol ure, jaz pa sem bila šele nekje bolj na začetku. Lahko si predstavljate končen rezultat števila vrečk.
Napisala: Sonja Javnornik // Fotografije: Aleksandra Saša Prelesnik
Novo na Metroplay: "Dezinformacije so povsod" | N1 podkast s Suzano Lovec