Skupina Joker Out: To ni bil le koncert, ampak prav poseben zapis v naši zgodbi

Joker Out je konec oktobra končno odigral koncert v ljubljanski Cvetličarni, kjer so predstavili dolgo pričakovani prvi album. Odzivi so bili izjemni, so pa oboževalci večino pesmi poznali že od prej, saj jih je priljubljena skupina s sprotnim izdajanjem posameznih pesmi nežno pripravljala na noro noč, ki je tako izvajalci kot tudi oboževalci še dolgo ne bodo pozabili.

Preden ste začeli koncert, se je na odru predvajal prav poseben intro. Kaj se je v tistem trenutku dogajalo z vami?

Martin: To je bil trenutek, ki si ga bom za vedno zapomnil. Vsak je imel v ušesih slušalke, s katerimi smo bili povezani na mikrofone iz dvorane. Stali smo na stopnicah, ki vodijo iz zaodrja do odra, in tik preden se je pričel intro, so nam vklopili slušalke. Slišali smo občinstvo in kar naenkrat smo ob začetku videoposnetka zaslišali vse odzive in vse, kar smo lahko naredili, je bilo to, da smo se gledali. Bojanu sem dal roko na srce, da sem čutil, kako hitro mu bije. Živci so delali in čutiti je bilo nekakšno nervozo. Pričakovanja so se nabirala zadnji dve leti, nato so se v istem hipu strnila v en sam trenutek.

Bojan: Jaz sem ob tvojem pripovedovanju postal živčen.

Jan: Meni se je pravkar pospešil srčni utrip.

Bojan: Meni tudi. Glej, kaj mi noge delajo!

Martin: No, evo. Takoj, ko smo stopili na oder, smo doživeli epifanijo.

Predstavitev prvega albuma ste izpeljali v dveh zaporednih večerih. Si z razlogom niste vzeli kakšnega prostega večera?

Jan: Če bi več kot nič dni minilo med tema dvema koncertoma, bi se vse skupaj le dlje vleklo. Seveda je bilo vse odlično, kar se nam je dogajalo, ampak bojim se, da ne bi zdržal, če bi se dogajalo še več dni. Znalo bi se zgoditi, da bi pozabil, kako igrati kitaro. (smeh)

Martin: Ker je ta zgodba trajala kar dve leti, nam je ustrezalo, da smo opravili v dveh zaporednih večerih. Ni bilo dodatnega pritiska in mentalnih priprav, ki bi morale biti pred drugim koncertom.

Jan: Predstavljajte si to kot nogomet. En polčas v soboto in drugi potem v sredo ne bi šlo, kajne?

Vas je morda presenetila trema?

Bojan: Prvi večer zelo! Tudi na fotografijah lahko vidite, da smo prvi večer v zaodrju bili kot zombiji oziroma smo imeli tisti prestrašeni obraz. Drugi večer je bilo pa noro! Dopoldne smo prišli na tonsko vajo in potem le čakali, da eksplodiramo na odru. Prav nobene treme ni bilo več. Mogoče tisti trenutek, preden stopiš na oder, ko te stisne, drugače pa ne. Drugi večer je bil zame le eksplozija.

Jan: Jaz sem prvi večer oder zapustil kot bog rokenrola in z istim pristopom prišel na oder tudi drugi večer. Vsaj tako sem se počutil! (smeh)

Bojan: Hvala bogu!

Jan: Zagotovo mi je to prineslo več samozavesti in več samokontrole. Drugi večer je bil totalen užitek. Še zdaj podoživljamo občutke.

Tokrat ste nastopali v polni Cvetličarni, ki je znana po študentskih zabavah, zaigrali pa ste tudi v intimnejših okoliščinah, kot je na primer Čin Čin. So občutki sploh primerljivi?

Bojan: Čin Čin je bil eden izmed koncertov, Cvetličarna pa je bila tako zelo posebna, ker je nosila dvoletno zgodbo, ki je čakala, da pride na plan. Ni bil samo koncert, ki bi se zanašal samo na nas, ampak je bilo vanj vključenih ogromno ljudi – lučkarji, ekipa za vizualne elemente, tonski mojster na odru in pod njim, fotografi in verjetno sem še koga pozabil.

Martin: Snemala nas je tudi celotna ekipa RTV!

Bojan: Ja. In že to, da je pred tabo šest ogromnih televizijskih kamer. Koncerta se resnično ne moreta ponoviti. Imeli smo tudi goste na odru. To ni bil le koncert, ampak prav poseben zapis v naši zgodbi.

Martin: Ampak točno to smo želeli tudi doseči. Da ni samo še en koncert, ampak nekaj, kar si bodo poslušalci zapomnili. In očitno nam je uspelo.

Bojan: Naj tukaj povem, da če bi bil isti poslušalec na obeh koncertih, bi si bila čisto različna glede doživetja. Koncerta sta bila posebna na vseh nivojih, ki si jih lahko sploh predstavljamo.

Imate pred začetkom koncerta kakšen običaj?

Bojan: Na glas si rečemo SSF. Kaj to pomeni, pa vedo le izbrani. (smeh)

Da nekaj razčistimo – v enem izmed intervjujev ste rekli, da zvrsti shagadelic rock'n'roll ne izpostavljate vi, vendarle pa ste se sami tako označili.

Bojan: Ko smo imeli prvi intervju, je bila to le ena izmed informacij, ki smo jo podali poleg drugih informacij. V bistvu na začetku kot hec.

Martin: Prišlo je iz tega, da so nas vprašali, kakšen žanr smo, in zdaj vsi mediji po večini to tudi izpostavijo.

Jan: Ali je to prišlo spontano?

Martin: Seveda. Nismo znali zares odgovoriti, ampak se nam je shagadelic rock'n'roll zdel to, kar delamo. Smo veliki oboževalci Austina Powersa.

Bojan: In res je – edini smo, ki delamo shagadelic.

Martin: Res je.

Bojan: Je pa v bistvu to bilo tako, da so 18-letni mulci nekaj butnili iz nepremišljenih ust in ...

Jan: ... in to je postala najbolj poslušana glasbena zvrst na svetu. (smeh)

Zakaj menite, da vam je uspelo na slovenski glasbeni sceni?

Bojan: Uspelo nam je, ker smo si upali sanjati na veliko, in te sanje dejansko označiti kot cilje ter jih potem dejansko loviti. Okoli sebe smo zbrali ogromno ljudi, ki so najboljši v tem, kar počnejo, in nas imajo radi in jih imamo radi mi. V petih letih nismo le bend, ampak kolektiv, ki ve, k čemu stremi, in ima dodaten plus – da smo čisto hudi. (smeh)

Jan: Jaz bi rekel njami, ampak tudi hudi bo v redu. (smeh)

Kako dojemate prepoznavnost v Sloveniji – verjetno vas kdo ustavi na ulici, imam prav?

Bojan: Zadnjič so me ustavili in vprašali, ali imam kaj drobiža. (smeh)

Martin: Če to slučajno bere moški, ki me je ustavil pri avtobusni postaji in rekel: “Ooo, ti si basist pri Joker Out!” No, lepo pozdravljen!

Bojan: Meni se še ni zgodilo, tako da zelo mirno. (smeh)

Jan: Mene včasih zamešajo z glavnim predstavnikom krščanske vere, ampak to je zgolj naključje.

Bojan in Martin: (smeh)

Torej nobenih izkušenj z oboževalkami?

Bojan: Nobenih negativnih.

Kakšne pa so pozitivne?

Bojan: Kadarkoli naši poslušalci pristopijo do nas, so izjemno spoštljivi, kar v današnjem času ni samoumevno. Najlepše se nam zdi, ko pridejo do nas in povedo, da so nas enkrat nekje po nesreči poslušali in smo jim bili všeč. V resnici je toliko nekih ljudi, ki so bili na več naših koncertih kot jaz. (smeh) Skoraj.

Martin: Na več naših koncertih, kot je bil Bojan na tonskih vajah v bistvu. (smeh)

Bojan: Kaj je to tonska vaja? (smeh)

Ste morda dobili kakšno pohvalo starejšega uveljavljenega glasbenika na slovenski sceni?

Bojan: Vsi so nas zelo lepo sprejeli. Nikoli nismo občutili kakšne zavisti ali česa podobnega.

Martin: Ravno obratno! Prav privoščijo nam!

Bojan: Ja. Veseli so, da se slovenska mladina postavlja na noge in nas želi poslušati. To je eno krasno prijateljstvo.

Čutite zaradi tega kakšno poslanstvo?

Bojan in Martin: Ne.

Jan: Poslanstvo se sliši zelo obvezujoče, kar pa mislim, da nas ne opisuje. Nihče nas ne sili, da to delamo.

Bojan: Jaz bi prej rekel, da čutimo osebno poslanstvo. Ne čutimo nobene odgovornosti do drugih, čutimo le odgovornost do sebe - do tistih mulcev, ki so želje spremenili v cilje.

Dokazali ste, da obstaja mladina, ki je odmaknjena od striktne elektronike ter obožujejo živo, bendovsko in predvsem kakovostno glasbo.

Martin: Kar nekaj ljudi, ki sicer uživajo v klubski glasbi in ne hodijo na koncerte v živo, je bilo šokiranih, kako drugače in dobro glasba pravzaprav zveni v živo. Zdi se mi, da ima takšna glasba drugačen zvok in energijo, ki jo začutiš na odru. Vnaprej posneta glasba ni narejena v trenutku, in to se zelo čuti.

Jan: To sta ločeni disciplini, zato se tudi na čisto drugačen način povežeš z izvajalcem.

Bojan: Zdaj smo v času klubske glasbe in s tem ni nič narobe. Glasba je postala nekakšno sredstvo za mentalni odklop. Na splošno se mi zdi, da je celotno mišljenje mladih dandanes v nekem smislu zelo hedonistično. Greš ven in si misliš, da ti nihče nič ne more, saj si v svojem svetu in trenutku. Klubska glasba, ki ni omejena na nič, te lahko v enem večeru popelje skozi ogromno ekstremnih emocij in hkrati ti ni treba nadzorovati, kaj se dogaja okoli tebe. Živa glasba zahteva, da si pozoren na dogajanje na odru, da slediš linijam, instrumentom in ljudem. Vesel sem, da so v zadnjih letih mladi dojeli, da lahko na živih koncertih dobijo celotno doživetje, ne samo večer zunaj. V nekem pogledu koncert postaja kot teater.

Rekli ste, da je zgodba te plošče v bistvu to, da ste v življenju napisali samo en komad, potem pa so nastajale nove različice. Kako je to sploh možno?

Jan: Zgodba za to izjavo je posledica tega, da smo imeli še pred kratkim več komadov poimenovanih isto, ampak smo si v oklepajih zraven pisali 'nova ali stara verzija'. Vsaj dva ali trije komadi so nastali iz enega komada, ki smo ga na vajah naredili tako in potem še drugače.

Martin: Jaz bi temu rekel samoinspiracija.

Jan: Ja, tako. Lepo.

Bojan: Ali avtoplagiatorstvo? (smeh)

Torej navdiha ne primanjkuje?

Jan: Ne.

Bojan: Nikakor.

Kaj pa vaša ustvarjala dinamika? Kolikokrat nekomu nekaj ni bilo všeč, pa je stopil nazaj, ker je ustrezalo drugemu? Dejstvo je, da so okusi za glasbo subjektivni.

Martin: Če bi se vedno strinjali, bi imel Joker Out že kar nekaj albumov za sabo. In verjetno bi bili že na svetovnem nivoju. Ampak vse to nestrinjanje doda svoj čar.

Bojan: Mislim, da se iskreno ne strinjamo oziroma strinjamo ravno toliko, kakor vsak zdrav bend na svetu. Nikoli ne obstaja stoodstotna harmonija, ker drugače tudi ne bi bilo zagona, da sploh ustvarjaš. Takrat, ko gre nekaj narobe, te to šele zbudi, da gre zares. Lahko se zgodi čarovnija in se vse zgodi v prvo, večinoma pa se najboljše stvari zgodijo zadnje minute, ko smo pod največjim pritiskom.

Jan: Šele pol ure prej, preden smo oddali komad Vem da greš, smo posneli vse kitare.

Bojan: Pravzaprav smo dva meseca dela vrgli v smeti.

Jan: Ampak nastal je kar dober komad.

Martin: Eden mojih ljubših glede kitarskega dela.

Bojan: A vokalno pa ne ali kaj? (smeh)

Ima vsakdo od vas najljubši komad?

Bojan: Metulji.

Jan: Zame je Vem, da greš.

Martin: Tudi meni.

Bojan: Kris je rekel Gola, Maček pa Metulji.

Ste prejeli že kakšno kritiko?

Bojan: Kot si omenila prej, so okusi različni. Imamo nekaj komadov, ki so nekomu všeč, nekomu pa sploh ne. In obratno. To nam tudi velikokrat sami povedo, in to je najlepše!

Martin: Sploh pa na komentarjih 24.ur. (smeh)

Bojan: Tam nam ne povedo samo, da jim glasba ni všeč, ampak da jim tudi mi nismo. (smeh)

Si to ženete k srcu?

Martin: Ja.

Bojan: Doma jočem več ur.

Martin: Natisnemo si komentarje in jih beremo.

Bojan: Da, čim večkrat preberemo 'Kdo sploh so ti ljudje in zakaj bi me moralo to zanimati?'

Jan: Prej sem v bistvu pozabil povedati, da je to moja predkoncertna rutina. S tem si dvigam ego. (smeh)

In kaj so najbolj bizarni komentarji, ki ste jih prebrali?

Bojan: Kdo je plačal za to promocijo?

Martin: Koliko stane, da ti naredijo takšen članek?

Bojan: Itak jim Gušti dela komade.

Martin: Kdo ste vi in zakaj moramo mi to vedeti. Koga to sploh briga.

Jan: Skoraj bi že morali imeti tisto serijo 'Read Mean Tweets'. (smeh)

O vas pravzaprav še nismo slišali slabe novice. Ali tudi sami sebe dojemate kot dober vzor mladim?

Bojan: Zelo iskreno bi rekel, da smo zelo dober vzor. Smo pet mladih, kreativnih ljudi, ki se radi povezujemo in delamo, kar imamo radi. S tem širimo ljubezen med sabo in drugimi. Ne vem, kaj bi nekoga usmerilo k temu, da bi mislil slabo o nas in o komerkoli, ki dela enako kot mi. Zdi se mi, da večno iskanje negative v čemerkoli pomeni odraz nekega nezadovoljstva ljudi. Očitno so ljudje čedalje bolj nesrečni, saj je tega vse več. Več zlomljenih src za nas.

Ste se na svoji poti česa bali?

Martin: Nikoli nismo imeli točno določenih pričakovanj, zato se tudi nismo bali neuspeha. Vedno smo delali le to, kar nam je všeč, in upali, da bo še komu. Izhajamo iz sebe, in to je pomembno.

Jan: Glasba ni tekmovanje, v katerem lahko izgubiš. Z glasbo deliš delček sebe in svoje ljubezni z drugimi.

Bojan: Z Joker Out smo začeli pri 17 in 18 letih. V tem času smo se razvijali iz adolescentov v mlade, odrasle ljudi. Prepričan sem, da smo imeli na poti vsi nekakšne dvome in strahove, ki pa so čisto naravni za vsakega človeka. V tem trenutku me je najbolj strah, da bi izgubili to, kar imamo mi med sabo – kreativni zagon in željo po ustvarjanju.

Kakšne načrte ste si s tem zagonom postavili vnaprej?

Bojan: Križanke 2022. To bo predstavitev drugega albuma. Zagotovo!

Jan: Morda celo tretjega.

Bojan: Pa smo pri strahovih. (smeh)

Napisala: Živa Avžner // Fotografije: Matic Kremžar

Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču