Glasbenik Frenk Nova je po uspešni zgodbi s skupino Babilon ustvaril Sopranose, ki so zakorakali v deseto leto, hkrati pa mineva tudi že več kot 30 let, odkar je Frenk začel v glasbenih vodah.
Lepa obletnica, v kateri se lahko tudi s Sopranosi pohvali s številnimi nastopi, avtorskimi skladbami in videospoti.
Frenk, vaša glasbena pot se je začela, ko ste skupaj s sestro dvojčico Majo peli ob spremljavi mame in babice. Pa tudi oče je bil glasbenik, kajne?
Oče je že takrat igral klarinet in saksofon pri pleh muziki, njegov brat pa harmoniko in bariton, kar pomeni, da sem dobesedno odraščal v glasbeni družini. Težko je reči, kdaj se je v resnici začela moja glasbena pot. (smeh) Mislim, da je bilo odločilno, ko sem z osmimi leti odkorakal do glasbene šole in se vpisal v šolo klarineta. Kmalu za tem sem postal član godbe Kovinoplastika Lož. Tisto leto sem dobil svojo prvo zgoščenko Beatlov in Abbe. Očitno je bilo to ključnega pomena. (smeh)
Ampak vaša želja je bila, da bi postali pilot, in ne glasbenik ...?
Želel sem si postati vojaški pilot, ampak so me glasbene vode popolnoma prevzele.
Takrat sem oboževal The Beatles, Abbo, Ditko Haberl, Pepel in kri, Nove fosile, Status Quo. Še posebej Ditka in Pepel in kri so bili moji najljubši glasbeni virtuozi. Spomnim se, da sem v enem letu končal nižjo glasbeno šolo saksofona. Prej sem seveda igral klarinet. Ko sem prišel na izpit, v torbi nisem našel not. Ni mi preostalo drugega, kot da sem odigral skladbo na pamet, in nobeden ni tega opazil.
In sledil je uspeh s skupino Babilon. Prepoznavnost je bila na višku ... se da ponoviti te uspehe takratne skupine?
Spomnim se koncerta, kjer je DJ Time predstavljal nove slovenske izvajalce. Ko smo z Babiloni zapeli prvi hit Kriv za vse laži, je množica pet tisoč ljudi vstala in pela naš song. Jaz sem enostavno ostal brez glasu, in ko smo se odpeljali na naslednji nastop, sem eno uro nemo strmel predse na cesto, tako kot vsi drugi v avtu. Sploh nismo dojemali, kaj se je zgodilo. Mislim, da smo v nekaj letih izdali več kot 20 uspešnic. Mogoče danes pogrešam evforijo popularnosti slovenske glasbe, ki je izžarevala v devetdesetih letih. Danes so drugačni časi in temu se vsi prilagajamo. Uspehi vsakega glasbenega projekta so neponovljivi, tako ali drugače. Smo bili pa z Babiloni dejansko čisto na vrhu.
Po razpadu skupine ste se uveljavljali kot samostojen glasbenik in avtor. In šele nato so se zgodili Sopranosi ...
Moji načrti in vizija sta se usmerila v skupino Sopranos, tako avtorsko kot zabavljaško. S skupino Sopranos smo nastali v resnici že pred nekaj leti, saj sva z Dejanom igrala skupaj v Babilonu, z Alenko pa sva sodelovala že, ko je bila članica skupne Bepop, ko sem zanje napisal nekaj skladbic. Z Alešem sva skupaj začela igrati v duetu in skupaj producirala avtorsko glasbo. Ko je prišla ponudba za nastope v tujini, smo se združili v skupino. Začeli smo vaditi in na vajah ustvarjali že lastno glasbo. Z nami je nastopala tudi Vesna Kociper, ki je obiskovala moj pevski studio. Njo je pozneje zamenjala Suzana Savič, ki smo jo odkrili na slovenskem Pop Idolu pred leti. Nazadnje pa se nam je pridružila Iris. Tako je nastala odlična skupina, ki bo proslavila svojih deset let obstoja. Tudi letos smo izdali 2 singla: Vse je Super in Meša se mi, tako da smo kar že zreli, da izdamo CD.
Alenka in Iris, obe sta mamici in imata svoji družinici. Kako vama uspe krmariti še v glasbenih vodah?
Alenka: Zlagala bi se, če bi rekla, da bo vse tako, kot je bilo prej. Tukaj je predvsem pomembna dobra organiziranost s partnerjem in mislim, da pri nama na srečo vse štima. Očetje sicer večinoma najraje vse prepustijo mamicam, ko pa je treba vskočiti in se 'znajti', kot se rad izrazi partner Primož, pa je vse tako, kot mora biti! Zdaj smo si s skupino Sopranos kar zastavili projekt za projektom, tako da se dogaja na polno.
Iris: Pri delu v skupini gre malo lažje, ker si lahko določene zadeve porazdelimo, tako da ni tako hudo. (smeh) Pa tudi časovno se zelo prilagajamo drug drugemu. Trenutno, ko otroci še potrebujejo bližino mamic, se večinoma dobivamo zvečer, oziroma si vzamemo en dan in takrat napnemo vse moči. Sproti torej vidimo in se prilagajamo. Sama pa imam še to srečo, da hitro na pomoč priskoči tudi babica, moja mami, če me kdaj mož ne more pokriti. Tinkara tako očija kot babi obožuje, tako da kakšnih večjih težav ni. Je pa seveda toliko bolj vesela, ko se vrnem, jaz pa tudi.
Novo na Metroplay: "Prebivalec Sardinije in prebivalec Ljubljane se razlikujeta v tisoče stvareh" | Leon Bedrač, 3. del