Slavc iz Čudežnih polj je prodal kolo, da si je kupil električno kitaro

29. 11. 2017 | Vir: Story
Deli
Slavc iz Čudežnih polj je prodal kolo, da si je kupil električno kitaro (foto: Goran Antley)
Goran Antley

Glasbenik Slavc L. Kovačič se je rodil 13. 3. 1950, torej na prelomnici prejšnjega stoletja, in to doma, ne v bolnišnici, kot je to danes v navadi, v znaku rib oziroma tigra po kitajskem horoskopu. Prihaja iz pedagoške družine, saj je bila mama direktorica mladinskega internata, oče pa profesor biologije, kemije in fizike v Slovenski Bistrici.

Po dveh letih je dobil sestrico in že takoj postal njen zaščitnik ter mentor. Sestra je takrat zelo popestrila njegovo supermansko otroštvo, ki ga je v veliki meri preživljal pri stari mami v Makolah in tetah na Ptuju. "S prijatelji smo takrat marsikatero ušpičili," pripoveduje. V osnovni šoli so ugotovili, da ima posluh, zato je prepeval kar v dveh pevskih zborih ter se začel učiti harmoniko. "Na poti v glasbeno šolo sem takrat večkrat igral v slaščičarni in dobil kakšno kremšnito," se spominja. Bolj kot nad glasbo se je takrat navduševal nad atletiko, saj je resno treniral in blestel na medobčinskih tekmovanjih, pri 14 letih pa osvojil tretje mesto na mladinskem državnem prvenstvu v metu krogle.

"To mi je uspelo, čeprav sem bil suh kot prekla," pravi. Ko je prvič slišal skupino The Beatles, ga je ta s svojo glasbo in pričeskami dobesedno začarala čez noč. "Navdušili so me tudi s svojim načinom, iz katerega se je pozneje razmahnilo družbeno gibanje, ki je začinilo 60. leta." Dolgi lasje, električne kitare, ojačevalci, rokenrol, koncerti, radio Luxemburg z motnjami vred ... ja, to je bilo nekaj zanj. Ob vsem tem časa za šport ni bilo več. Prodal je kolo in si kupil električni kitaro. Seveda pri tem ni bil samotni jezdec in kmalu je s somišljeniki ustanovil bend Skati (po električnih ribah, op. p.). Očetova akustična kitara je takrat prišla prav. Kupil je še stojalo in orglice ter seveda celotno sobo polepil s plakati. V roke je vzel kitaro in se začel učiti.

"Najprej sem se naučil Love me do." Med preživljanjem počitniškega časa v taborniškem kampu so ga ob njegovem nastopu kar sedemkrat poklicali nazaj na oder, kar mu je dalo dodaten zalet. Imel je tudi srečo, da je imel glas Lennona in videz Paula McCartneyja. Zaradi obojega je prišel tudi v osrednji slovenski tednik 7D, kar mu je prineslo nastope po vsej Sloveniji. Takrat so na slovenski glasbeni sceni sicer kraljevali Kameleoni z obale. "Bili smo obsedeni. Vse popoldneve smo ropotali v pralnici, starši so zmajevali z glavami, oboževalke pa so nas začele obletavati, zlasti po krstnem odrskem nastopu 22. 12. 1965, na dan JLA." To je tudi datum, ki ga Slavc šteje za začetek svoje glasbene poti. Sprva so igrali izključno skladbe skupine The Beatles ter po eno Kinksov in Stonesov. Takrat se je odločil, da bo glasba njegovo življenje.

Poceni sadje, ki velja za “pravi zaklad”: krepi spomin in varuje srce

Po končani II. gimnaziji se je preselil v Maribor in soustanovil rokerski bend Gift in Alarm, v katerih je bil solo pevec, prevzet od roka, predvsem pa skupine Deep Purple. "Ian Gillan je moj idol, imitiral sem ga 'v nulo'. Child in time je top pesem zame še danes!" Zasvojenost z rokom ga je pogosto peljala na koncerte v London, tudi z avtoštopom, če ni šlo drugače. Po končani gimnaziji se je vpisal na pedagoško fakulteto, kjer je študiral zgodovino in geografijo, vendar je bila na prvem mestu vedno rok glasba. Seveda njegovo ustvarjanje takrat ni bilo dovolj donosno, da bi lahko plačeval najemnino za stanovanje, izlete v London, nakup dobrega ozvočenja ..., zato je bil prisiljen presedlati v 'komercialo' in igrati pop glasbo. Enako je storil roker iz LSD-jev Zdenac in tako sta po njihovi kadrovski čistki leta 1972 'pristala' v skupini Čudežna polja. Takrat je nastala enaka zasedba, kot je še danes.

Prodal kolo, da si je kupil električno  kitaro

Sledila so leta igranja na obmorskih terasah po različnih slovenskih plesiščih, ki so bila v sedemdesetih in osemdesetih letih močno razširjena. "Za silvestrovo nismo bili nikoli doma." Po letu 1980 so začeli lastno produkcijo in nizali hit za hitom ter prejemali zlate plošče. "Ker sem bil v skupini edini 'profesionalec', sem prevzel večji del dela, kljub temu pa sem bil ob vsem tem tudi didžej v Avstriji, čedalje več sem komponiral, snemal reklamne single, tudi za Kraš za avdio in video produkcijo, v Londonu kupoval opremo ..." V Londonu je obiskal tudi studio Eltona Johna - DJM.

Ko so Čudežna polja za nekaj let prekinila delovanje, je ustanovil skupino Second Hand, s katero so precej nastopali tudi v sosednji Avstriji. V tem obdobju je začel prirejati večere karaok in si zadal, da ob 50-letnici kariere izpelje kronski projekt 'Od Bitlsof do penzije', ki ga zdaj že izvaja. "Za menoj je kar nekaj uspešnih nastopov." Tako kot je na njegovem zelniku zrasel otroški lik Spidi, se je za potrebe TV- programov izmislil upokojenega novinarja Ignaca Penkalo in pračloveka, ki sta vedno požela aplavz. Zelo dejaven je tudi kot komponist in tekstopisec za mlade talente, za katere ima kot Spidi redne izbore vsak mesec v mariborskem Bumbar parku. Vsako leto s svojimi mladimi nadobudneži pobira tudi nagrade na različnih festivalih tako v Sloveniji kot tudi na mednarodnih tekmovanjih. Videospote in nove pesmi pa predstavijo na BKTU v oddaji Kaktus TOP8.

Prodal kolo, da si je kupil električno  kitaro

Podobno razburkano in pestro je bilo njegovo zasebno življenje - polno ljubezni, sprememb, začetkov, koncev in presenečenj. Vendar se je, kot pravi, vse lepo izšlo. Ima dva sinova in hčerko, s katerimi se dobro razume. "Vsi se imamo zelo radi, kar je najpomembnejše." V 'zrelih' letih se je nekoliko umiril in ustalil. Zaljubljen je tudi v potapljanje in grške otoke: "Rad imam to."

Tako kot ima Slavc rad potapljanje, grške otoke, svoje otroke, imamo mi radi njega. Zakaj? Ker je takšen, kot je. Prijazen, neizumetničen, preprost in rokerski kralj. Če pa komu kaj ni prav, mu bo odpel tisto svojo Solit se pojdi ...

Besedilo: Aleš Rod // Fotografije: Goran Antley, osebni arhiv

Nova Story že v prodaji

Story 47/2017

Story 47/2017, od 16. 11. 2017