"Dobro se spomnim vseh vas, prav vse vas čutim globoko v sebi," je dejal pevec Slavko Ivančič ob pogledu na polno dvorano Univerzitetnega rehabilitacijskega Inštituta Republike Slovenije - Soča, kjer je s koncertom obujal spomine na tri meseca bivanja v sobi številka 5.
Kmalu bo minilo leto dni od tistega usodnega julijskega dne, ko se je za vedno spremenilo njegovo življenje, ko mu je pot prekrižal italijanski voznik.
"Prvega meseca po udarcu se seveda ne spomnim, vendar so mi dejali, da je bil hud," pove Slavko, čigar življenje je viselo na nitki. Po čudežnem okrevanju v izolski bolnišnici so ga sprejeli na rehabilitacijski inštitut v Ljubljani, ki je bil zanj edina rešitev. Kot nam je zaupal pevec, delovanja inštituta pred tem ni poznal, a je o njem slišal le pozitivne stvari. "Nisem vedel, v kaj se spuščam. Povedali so mi, da je fenomenalno, in to sem kmalu dojel tudi sam, ko je pome v izolsko bolnišnico kar med dopustom prišel dr. Grabljevec, moj sveti doktor," pripoveduje Slavko, ki med sprehodom po hodnikih pozdravlja osebje ter paciente, ki jih nikdar ne bo pozabil. Njegov dan se je začel ob sedmih zjutraj z vstajanjem in obilnim zajtrkom, ob osmih pa je že sledil začetek terapij.
V 'petki' je največkrat prebival sam, prosti čas pa je izkoristil za reševanje križank in branje knjig. "Nikoli mi ni bilo dolgčas. Včasih sem do dveh zjutraj reševal križanke, televizije nisem maral. Ko so me vprašali, zakaj ne spim, sem jim odgovoril, da sem spal čez dan," se s smehljajem na ustnicah spominja legendarni pevec številnih pesmi, ki so po tolikem času že skorajda ponarodele. Med drugim tudi 'Kakor da se sliši glas morja ...' iz pesmi Dober dan, s katerim so ga na hodnikih pozdravljale medicinske sestre in drugi varovanci inštituta. "Vprašal sem jih, ali imajo morda rojstni dan. Pa so mi odgovorile, da je to še bolje, saj me naravnost obožujejo," pripoveduje Slavko, ki ga je reakcija ljudi nadvse ganila, saj je spoznal, kaj jim njegovo petje pomeni.
V vsem tem času pa se niso spremenile le melodije med stenami inštituta, temveč tudi Slavkovo razmišljanje. "Kaj vse naredi lepo razmišljanje, en sam lep nasmeh. Mlad fant v bližnji sobi se je pogosto držal zase, zelo pogosto je potreboval pozornost osebja. Sestra mu je zato razložila, da mora nekaj pozornosti nameniti tudi drugim bolnikom, med drugim tudi Slavku Ivančiču. Ko je to slišal, je bil navdušen in je prosil, naj me povabi k njemu. Sam sem povabilo sprejel, in ko sem ga obiskal, sva se predstavila, zatem pa sem zapel znani napev 'Kakor da se sliši glas morja ...'. Skoraj je izgubil zavest, jaz pa tudi," navdušeno razlaga Slavko, ki priznava, da ga je to prisililo k razmisleku o njegovih dejanjih, obnašanju in bolezni.
Soča ga je zagotovo spremenila in v njem pustila neizbrisen pečat. Pred tem je velikokrat pel in menjaval glasbene odre brez razmišljanja, kot po tekočem traku, zdaj pa se je spremenil. S tem marsikdo verjetno ne bo zadovoljen, vendar ga to ne zanima. Večjih zdravstvenih težav sicer nima, vendar pa se na priporočilo zdravnikov izogiba vožnji po avtocesti. Prav tako je pozoren na stresne situacije, izogibati pa se je začel tudi mobilnim telefonom, ki jih je v preteklosti prepogosto uporabljal.
"Glavno, da sem živ in zdrav ..."
- "Ko sem šel na pregled, sem bil prepričan, da je pevske kariere konec. Bil sem pripravljen, da skličem tiskovno konferenco in to povem vsem. Glavno, da sem živ in zdrav, pisal bom glasbo, pel pa ne bom več. Zdravnica je takoj vedela, za kaj gre, in me potolažila, da je vse v redu, a bom moral veliko vaditi, če bom želel priti na stara pota," se spominja Slavko, ki je bil ob tem, da lahko izgubi glas, šokiran. Njegovo življenje je že vse od otroštva povezano z glasbo, s katero se je ukvarjal tudi njegov pokojni oče.
Težko slovo
- Slavkovo slovo je bilo težko, saj je pričakoval, da se bo domov vrnil le za rojstni dan. "Mislil sem, da bomo malo zažurali, potem pa se bom vrnil v Sočo, vendar se je zdravnik odločil drugače, moral sem ostati kar doma," razlaga Slavko, ki je med bivanje na inštitutu nadvse užival.
Vsak dan užival v kavarni
- Po vsaki terapiji se je odpravil v kavarno. "Primorec prihaja, je rekel natakar. Pa sem mu rekel, naj mi rezervira mizo. Vsak dan končam 15 do treh in ta miza bo moja do konca, do večerje ne bom šel gor v sobo," v smehu pripoveduje Slavko, ki je tako večino dneva preživel v kavarni. Pogosto je povabil tudi zdravnike in osebje, da se mu pridružijo na kavi. "Bilo je fino, saj so morali na poti iz ene stavbe v drugo mimo kavarne. To je fenomenalen koncept," navihano pripomni pevec, ki mu je bilo bivanje pisano na kožo.
Napisala Nika Arsovski
Fotografije Igor Zaplatil
