Slavko Ivančić: Zdaj sem še boljši kot prej

Slavko Ivančič je pred letom dni doživel hudo prometno nesrečo. Po dolgem okrevanju je napovedal koncert in ko sem se srečala z njim, je bil prepoln energije in čistega veselja, da je živ in da lahko poje. Pa vendar je zdaj marsikaj drugače.

Slavka Ivančiča ni treba posebej predstavljati, saj verjetno ni nikogar, ki ne bi poznal njegovih večnih pesmi in prepoznal njegovega raskavega glasu.

"Veš, zdaj me vozijo drugi. Zdravniki so rekli, da zdaj ni najbolj pametno, da bi vozil avto. Vozim sicer normalno, vendar so avtoceste problematična stvar. Koncentracija mora biti maksimalna, gledati je treba levo, desno, naprej in nazaj. In to je lahko glede na to, da sem doživel hud udarec v desno stran možganov, zame zelo naporno. Nesreča je bila res huda, moja glava je bila popolnoma krvava. Tako da me zdaj prevažajo prijatelji in sorodniki. Jaz avta zdaj raje ne vozim, ker imam včasih še težave s koncentracijo," pojasni Slavko. Leto dni po nesreči Slavko pravi, da se stvari počasi postavljajo na svoje mesto.

"Devetega julija je minilo točno leto dni od nesreče. Zdravniki so rekli, da je glede nastopanja in glasbe zelo pomembno, da mirujem do meseca maja. Tako da nisem nič vadil, nič pel, ker sem se ustrašil, da bi bilo res kaj narobe. Tako sem imel maja pregled glasilk. Bil sem pripravljen na najhujše in najboljše, no, v resnici sem bil pripravljen, da bom sklical tiskovno konferenco in povedal: živ sem, zdrav sem, pišem glasbo. Ampak vseeno je obstajal delček mene, ki je bil prestrašen: lahko mi zdravnica pove, da ne smem več peti in nastopati, to pa je moje življenje. Zdravnica je to opazila in mi rekla: Slavko, zdaj pa vaditi vsak dan! Jaz te želim gledati in poslušati na televiziji in radiu, ker kakor ti poješ, je neverjetno. Oddahnil sem si, ker mi je bilo jasno, da se ni nič zgodilo. Zdaj na trenutke kar skačem in pojem. Zdaj sem nazaj in to je velika stvar. Ker lahko bi bilo slabše. Veliko slabše," pravi Slavko.

Hvaležen ženi in Soči

"Irena, moja žena, mi je rešila življenje. Ne morem verjeti, koliko je ona pretrpela zaradi mene. Dela kot profesorica v šoli, ob tem pa je šla vsak drugi dan v Ljubljano, da je bila z mano in skrbela zame. Res je čudovita ... Ker jaz nisem bil ravno idealen mož, pred leti je bilo pač tako: bil sem poln denarja, punce so bile stalno okrog mene. Ampak morda spet pride kakšen takšen dan, ker jaz sem se zdaj vrnil," se smeji Slavko. Slavko je kar nekaj časa preživel v rehabilitacijskem centru Soča v Ljubljani, na kar ima lepe spomine.

"Soče ne morem pozabiti. To je nekaj najboljšega, kar se mi je zgodilo. Zelo lepo so zame poskrbeli tudi v izolski bolnišnici, saj je bilo prvi mesec po nesreči res hudo. Lahko bi umrl, pa sem preživel. Očitno je v meni borec, ker to je bila borba za življenje. To mi je pomagalo preživeti. Toda, kaj vse sem videl in doživel v Soči! Tam sem vsak dan delal od osmih do treh, kar pomeni, da sem bil toliko časa na terapijah. Drugi pacienti so peli moje pesmi in mnogim sem vrnil voljo do življenja. Zdravnik mi je povedal, da je neverjetno, kako sem se obnašal, glede na to, kako se je vse zgodilo. Toda jaz veliko dam na smeh in dobro voljo, takšen sem, da moram pomagati ljudem. Zdravniki so rekli, da je neverjetno, da so vsi drugi pacienti v Soči govorili samo o meni in kakšen navdih sem jim," se spominja Slavko.

Posledice nesreče

Pa vendar še čuti posledice te nesreče.

"Spomin je malo slabši. To bo trajalo še nekaj časa. Na grobo računam, da bom do novega leta spet stari jaz. Zdaj veliko berem, rešujem križanke in to se pozna. Zdravniki pravijo, da je malo ljudi prišlo iz tega stanja, v katerem sem bil, nazaj na stare tire. Tistega meseca julija, ko sem doživel nesrečo, sploh ni v mojem spominu. Celega meseca se ne spomnim, to je luknja v mojem spominu. Leta nazaj je bilo pač tako, da sem užival, bil sem zvezda. Zdaj pa sem se obrnil, po nasvetu mojega zdravnika. Veš, kaj sem delal? No, delal sem do treh – to pomeni, da sem imel fizioterapije in preostalo – in potem sem sedel v lokal. V Soči ta lokal stoji med dvema traktoma in vsi pacienti in zdravniki hodijo tam mimo. Puncam, ki so delale v tem lokalu, sem rekel: 'Imam eno željo – rad bi imel eno mizo v lokalu. Ta miza mora biti moja vsak dan.' In tako sem dobil svojo mizo. Ko sem končal svojo službo ob treh, kar se je ponavljalo več mesecev, sem sedel za svojo mizo v lokalu in tam sedel do večerje. Prijatelji in sorodniki, ki so me obiskovali, pa tudi zdravniki, ki so me iskali, so seveda vedno najprej šli do moje sobe. Tam pa so jim povedali: Slavko ima uradne ure v lokalu. Tako sem jaz sedel v lokalu, ljudje so me obiskovali, pili smo kavico in se pogovarjali."

Življenje brez alkohola in tobaka

Spremenil je slog življenja, in to kar korenito. Popolnoma se je namreč odpovedal alkoholu in tobaku.

"Niti pokusim ne več alkohola. Pravijo, da sem zaradi tega veliko boljši pevec in človek kot prej. Ob tem, da sem se odpovedal alkoholu in cigaretam, še veliko spim. To ni bil nasvet zdravnikov, tako sem se odločil sam. Tisti prvi mesec, ko sem bil 'out' − najprej sem bil 'out' zaradi nesreče, potem pa so me dali v 'out' oziroma umetno komo, da sem si pomagal in se okrepil, po tem sem bil malo zmeden. Nekega zdravnika sem kar nekam poslal, ampak so rekli, da je to normalno po tem, kar se mi je zgodilo. Vseeno mi je bilo hudo in sem se želel opravičiti. Ko končno srečam tega zdravnika, mi je rekel: 'Ne skrbi, Slavko, takšni kot ti me stalno nekam pošiljajo'." Pred desetimi leti je Slavko že imel zdravstvene težave.

"Res je, zdaj bo deset let od infarkta. Ampak takrat se na to nisem preveč oziral. Zdaj pa zelo pazim na zdravje in lahko povem, da sem z dvanajstih tablet na dan prišel na tri. In tako bo do konca življenja, te tri tablete."

Tudi zato se zdi, da je Slavko kot mačka z devetimi življenji, nič mu ne pride do živega.

"Res je, ampak gre za voljo. Voljo do življenja – to so moja družina, žena in otroci, moja mama, moja tašča, moja sestra in prijatelji. Odločil sem se, da izpolnim to, kar mi je tudi svetoval zdravnik: 'Slavko, pozabi na frajerstvo. Ker to te bo uničilo. Če boš prišel nazaj na zdravljenje, te ne bomo mogli več rešiti. To bi bil potem konec.' Težko razmišljam o tem, a tako je. In tako je bilo tudi pred desetimi leti ob infarktu, ampak takrat me to ni brigalo. Zdaj pa me mora, za celo življenje."

Velika vrnitev s koncertom

Petnajstega avgusta bo Slavko imel veliki koncert s prijatelji v Avditoriju Portorož. "Živim za ta koncert. Štejem si v veliko čast, da v moji karieri sodelujem s takšnimi imeni. Ker to so moji prijatelji. To hočem. Kar se tiče moči, nimam nobenega problema, le glede besedil moram paziti, saj me spomin včasih še izda. Nimam kaj dokazati, rad bi le povedal: Živ sem! Še boljši sem." Zapela bo tudi njegova vnukinja Marina, ki je z dedkom pela že v Soči, kjer se je Slavko z nastopom zahvalil za vso pozornost in zdravljenje, ki ga je prejel. "No, Marini sem dal mikrofon in je že želela začeti peti, a jaz sem ji rekel: 'Ne, Marina, moraš najprej pozdraviti.' In ona reče: 'Dober dan.' Res zna nastopati, dobro govori in poje." Slavko si je zadal še eno nalogo: "Moja želja je, da bi do januarja izdal dva cedeja." To je zelo velika naloga, a je odločen, da to hoče.

Ne spreglejte!

"Z Lady na koncert Slavka Ivančiča"

Slavko je izvrstno pripravljen na svojo veliko vrnitev na koncertne odre, ki jo bo počastil s premiernim nastopom v Avditoriju Portorož, in sicer na praznični ponedeljek, 15. avgusta, ob 21. uri v družbi glasbenih prijateljev: skupino Kingston, Aniko Horvat, Klapo Lumin, Iztokom Novakom Easyjem, vnukinjo Marino in Tilnom Artačem. Ob tej priložnosti revija Lady bralcem ponuja možnost, da Slavka slišite, vidite in ga tudi osebno spoznate. Med vsemi, ki boste poslali svoje podatke (ime, priimek, naslov in telefonsko številko) na elektronski naslov info@revijalady.si, bomo izžrebali pet nagrajencev, ki boste prejeli po dve vstopnici za koncert.

Besedilo: Eva Jandl
Foto: Igor Zaplatil, Breda Krajnc, promocijski materijal