Gašper Jemec je umetnik, slikar, vizualni ustvarjalec. Slika in riše, ustvarja pa tudi skulpture in umetniške inštalacije – torej postavi stvari v prostor tako, da se gledalci okoli njih sprehajajo in o njih razmišljajo, jih doživljajo po svoje. Gašper dela podobno, kot so počeli umetniki od nekdaj, samo da so se danes starim orodjem in materialom pridružili elektronski mediji in novi materiali.
Teme, s katerimi se ukvarja pri svojem delu, so dveh vrst: tiste, ki si jih sam izbere, in druge, ki pridejo same. Uporabi vse, kar se mu zdi pomembno: "Vsak trenutek mi lahko nekaj naplavi – neko temo, dogodek, kje se gibam ... to uporabim." Teme so raznovrstne in več elementov se ves čas prepleta, včasih pa ga kakšna stvar tudi popolnoma preseneti, ko se mu zdi, da je nekaj naredil čisto na novo in šele pozneje opazi, da se je s tem že ukvarjal.
Življenje, učenje, iluzije in usoda
"Vsi poskušamo dojeti življenje, dogajanje, njegovo dinamiko. Vsi želimo spoznati sami sebe," meni umetnik in doda, da je njegovo delo prisotno ves čas, tudi ko ne dela. Življenjski odnosi, izkušnje, življenje samo, to so njegove snovi za delo. V življenju pa nastopijo tudi stiske: "Sem profesionalec na tem področju," pravi.
"Psihologija, filozofija – ti disciplini sta v mojem procesu dela že sami po sebi." Velik del Jemčeve filozofije temelji na, kot sam temu pravi, rušenju iluzij: "To je odgovorno delo, ki te pripelje do pustega prostora. Če si porušiš večino iluzij, vidiš stanje takšno, kakršno je. Vse postane surovo, elementarno. Manj zanimivo, kot si si predstavljal. Hkrati pa si ves čas delaš nove iluzije, gojiš upanje ..."
Zato pa vse bolj verjame v usodo: "Starejši postajam, bolj opažam, kaj je možno in kaj ni. Ko smo mladi, se nam zdi, da je marsikaj mogoče, stvari ne poznamo. Mislimo, da jih lahko spremenimo, če imamo dovolj močno voljo, orodja ..."
O minljivosti in pogrešanju pa: "Če bi izginil, če me ne bi bilo več, bi za mano žalovali samo moji najbližji. To je ena od iluzij, ki jih imamo – da nas bodo vsi pogrešali – pa ni tako. Življenje je tako narejeno, da je človek zelo prilagodljiv in se hitro vrne v stare tirnice."
Nove globine in povezovanje
"Ko kam potujem, se mi svet zdi vse večji, ne manjši. Fascinantno je, ker se vse ves čas odpira. Prostor ni majhen," o svojih izkušnjah pripoveduje umetnik. Stvari, ki postajajo večje in globlje, se mu včasih zdijo neobvladljive: "Ko si mlajši, si osredotočen nase. Hkrati pa obstaja še toliko novih ljudi, lokacij, izkušenj, zgodb, da je nemogoče vse zaobjeti."
Pred leti ga je prijetno presenetila Moskva, kamor je bil kot mlad umetnik povabljen. Mesto ima 17 milijonov prebivalcev in začudeno je ugotovil, da jih je mnogo, ki so lačni kulture: "V enem mesecu si je mojo samostojno razstavo ogledalo prek šest tisoč ljudi, pa sem bil novinec, skoraj nihče me ni poznal od prej. To dokazuje, da obstaja zanimanje za umetnost, ki ni osnovano na marketingu ali vezah in poznanstvih. Da je možno, da pride prava stvar do prave publike, torej tiste, ki jo razume. Da obstaja tudi 'čista', da nekaj ustvariš, in hkrati obstajajo ljudje, ki znajo to ceniti."
Prav vprašanji spoštovanja in priznanja sta tisti, ki se zdita slikarju temeljni za vse ljudi: "Zato so drame v družbi, v politiki, vojne. Sta pomembni zadevi v človeških odnosih, vse nas povezuje prav soodvisnost."
Družina mu pomeni največ
Gašperjevi starši in brat so prav tako vpeti v svet umetnosti. Oče Andrej je znan slikar, akademik, nekdanji profesor na ljubljanski likovni akademiji, mama je umetnostna zgodovinarka in etnologinja, brat pa grafični oblikovalec.
Posebej z bratom imata močno vez: "Kadar je mogoče, sodelujem z Matijo. Ne samo zato, ker je vrhunski, razumeva se tudi neverbalno, povezana sva na poseben način. Vedno, ko ga prosim za sodelovanje, recimo za oblikovanje kataloga za razstavo, naredi bolje, kot si sam lahko zamislim. Vedno preseže moja pričakovanja."
Najbolj pa ga je zaznamovalo rojstvo sina Aleksandra: "Družina je velik del mojega življenja. Pri 29 letih sem postal oče. To se mi zdi tudi manifestacija tega, da sem si vedno želel močnih izkušenj. To, da sem postal starš, se mi zdi izjemno pomembna vloga. Moj sin črpa tudi iz moje osebne in najine skupne izkušnje."
Otrokova ustvarjalnost
Otroci, tako kot odrasli, se iščejo, pravi ustvarjalec, zato jim ne moremo ves čas govoriti, kaj naj delajo. "Pri ustvarjalnosti je sploh tako. Pustiti jih moraš, jim dati možnosti s tem, da jim daš orodje. Sinu nastavim različne materiale za risanje, slikanje in kiparjenje ... pa dela sam." Če ustvarja oče, rad sodeluje tudi sin: "Zdi se, da zadeve razume. Ko pride k meni v atelje, vedno opazi, če se zgodi kaj novega. Če so stvari ves čas blizu, jih bo začel uporabljati. To je ilustracija življenja: kar nam je blizu, se manifestira v nas."
Nina Rupel
Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču