Slikarka Andreja Srna iz tujine vedno prinese navdih

Ste od nekdaj vedeli, da želite postati slikarka?

Že v vrtcu je vzgojiteljica opazila mojo ustvarjalnost in me spodbujala. V osnovni šoli so bili moji zvezki polni risb, slik in čačk, med njimi pa so se skrivale domače naloge. Ideja, da bom postala slikarka, se mi je sicer utrnila šele pozneje, začetno željo po ustvarjanju pa mislim, da mi je prebudila mama. Še vedno občudujem njene male risbice, ki jih pušča na vseh mestih, kjer jo preseneti kakšen telefonski klic. Takrat podzavestno najde košček papirja in svinčnik ter začne risati.

Kako bi opisali svoj slikarski slog?

Moj slikarski slog ni strogo začrtan. Spreminja se z mojim razpoloženjem. Tako na primer pod vtisom svojih potovanj slikam obrise spominov, ki se prepletajo v nekakšno abstraktno celoto. Ob pogovorih z zanimivimi osebami ali ob pogledu na kakšen posebno nenavaden, zanimiv ali lep obraz pa si želim te obrazne poteze in doživetja prenesti na platno in jih prikazati tako, da jih bodo lahko občudovali tudi drugi. Takrat se moj slog nagiba k tradicionalnemu. Že od malih nog pa se vsake toliko časa potopim v lasten fantazijski svet, ki pronica na ta svet skozi dela, ki so v osnovi bolj ilustrativna.

Kako ustvarjate – si pred začetkom slikanja ideje skicirate ali slikate po trenutnem navdihu?

Ustvarjam na oba načina. Nekatera dela načrtujem in skiciram v svoji glavi več mesecev, celo let in čakam, da ideja dozori ter postane dovolj oprijemljiva. Šele takrat jo prenesem na fizično podlago. Včasih pa brez predhodnega razmišljanja primem papir, platno ali kaj drugega in razlijem svoja občutenja.

Slikate po naročilu z različnimi mediji, tako je navedeno na vaši spletni strani www.andrejasrna.com. Kateri mediji pa so vam kot slikarki najbližje, s katerimi najraje prelivate ideje na platno?

Uživam ob raziskovanju različnih medijev, saj se mi zdi, da ima vsak svoje lastnosti, ki poudarijo različne elemente, ki jih želim prikazati. Pri oljni barvi mi je všeč, da se suši počasi in omogoča lažje popravke, prav tako se med sušenjem barvno ne spremeni. Akrilna barva omogoča hitrejše delo, saj se hitro suši. Akvarel pa ponuja možnost naključja, saj z dodajanjem vode nastanejo nepredvidljivi vzorci.

S kakšnimi vrstami barv pa najraje ustvarjate?

Najraje ustvarjam z oljnimi barvami. Že v osnovni šoli so se mi zdele čaroben in zanimiv medij. Takrat je bil glaven razlog za njihovo čarobnost to, da jih v šoli nismo smeli uporabljati, saj naj bi bilo delo z njimi pretežko. Olje je takrat, v mojih otroških očeh, postalo medij velikih umetnikov. Ko pa sem ga končno dobila v roke, sem ugotovila, da nadvse uživam pri slikanju z njim. Všeč mi je vse, od občutka, kako teče pod čopičem, njegovega bleska, močnih barv do vonja.

Potrebujete za ustvarjanje samoto, odmik od sveta, ljudi?

Po navadi samoto res potrebujem. Vsekakor delo tako hitreje napreduje in lažje pridem do novih zamisli. Vajena pa sem delati tudi v družbi, saj smo si med študijem delili ateljeje na akademiji. Tudi v likovnih kolonijah se prostori delijo. Takrat potrebujem sicer več koncentracije, vendar so prisotni drugi pozitivni dejavniki, kot so zanimivi pogovori s sodelujočimi umetniki in sproščujoča okolica.

Znano je, da umetniki nimajo vedno navdiha – je pri vas tudi tako? Vas navdih poišče sam ali morate sami poskrbeti, da se utrnejo nove ideje, ki jih potem prelijete na platno?

Seveda, tudi meni ga kdaj zmanjka. Po navadi delam več stvari hkrati in tako se ustvarjalni proces nadaljuje, tudi če mi zmanjka navdiha za določeno sliko. Ta me nato, postavljena v oddaljenem kotu sobe, počaka, dokler se ne prebudi nova zamisel. Malce težje pa je najti navdih za naročila. Še dobro, da imam rada izzive in kaj hitro znova najdem inspiracijo.

Kje zagotovo najdete navdih?

Navdih najdem povsod. V popolnoma vsakdanjih stvareh in njihovih obrisih, v arhitekturi, ob pogovorih z ljudmi in na njihovih obrazih, še zlasti pa na potovanjih. S pohajkovanj po svetu vedno prinesem toliko navdiha, da pronica na moje slike že skoraj podzavestno.

Svoje slikarsko znanje ste med magistrskim študijem izpopolnjevali na študijski izmenjavi na National College of Art and Design v Dublinu – kaj vam je dala ta izkušnja? Vam je odprla kakšne nove dimenzije, širše poglede na slikanje oz. slikarstvo na splošno?

Izkušnja je bila neverjetna. Že potovanje v tujino mi je, kot vsako drugo potovanje, odprlo nove dimenzije. Na slike se je irska pokrajina pritihotapila skoraj podzavestno skozi intenzivno zeleno barvo tamkajšnje pokrajine. V Dublinu imajo tudi odlične profesorje in malce drugačen študij, to pa je na splošno vplivalo na moje ustvarjanje in na moj pogled na slikarstvo. Tam sem živela v hiši s petimi mednarodnimi umetniki, tako da je bilo vzdušje tudi v prostem času izjemno ustvarjalno. Najbolj pa se me je dotaknilo to, da sem spoznala drugačne ljudi, umetnike z različnimi perspektivami in imela priložnost odkrivati njihovo kulturo, znanje in izkušnje.

Se vaša dela prodajajo samo doma ali tudi v tujini?

Nekaj del sem že prodala v tujini, kot vsak umetnik pa si želim, da bi bila uspešna tako doma kot tudi v tujini. Prepoznavnost se pridobi s časoma in s trdim delom. Ustvarjam z veseljem, tako da je ves trud obenem zabava, časa pa imam prav tako še na pretek.

Lani ste postali slikarka z magisterijem, me pa zanima, ali imate kot visoko izobražena slikarka dovolj dela za preživetje ali morate iskati tudi druge vire zaslužka? Zasledila sem namreč podatek, da se ukvarjate z oblikovanjem in s kiparstvom ...

Ukvarjam se rada z vsem, kar se mi v tistem trenutku zdi zanimivo. Res je, da sem na akademiji zaključila študij slikarstva, vendar sem se med študijem učila tudi kiparstva, ilustracije, videa, fotografije in grafike. Oblikovanja sem se učila sama, preizkusila pa sem se že v kostumografiji in scenografiji, vodila sem tečaje za otroke. Študij sem končala novembra 2017 in sem pravzaprav na začetku svoje poklicne poti. Zaslužek je trenutno na stranskem tiru, saj si moram najprej zagotoviti dobre razmere za delo. Urediti si moram atelje, v katerem bom z veseljem ustvarjala. Upam, da bom lahko čim prej začela delo, saj me poleg naročil v februarju čaka samostojna razstava v Galeriji FO.VI., konec junija pa se bom udeležila 26. mednarodnega likovnega simpozija Slovenija odprta za umetnost.

Na katero razstavo ste do zdaj najbolj ponosni? Tudi vaša zadnja samostojna razstava je bila zelo posebna ...

Najbolj ponosna sem prav na to, zadnjo samostojno razstavo, ki je bila na ogled novembra 2017 v Šivčevi hiši v Radovljici. Vanjo sem vložila ogromno truda in notranjih občutkov. Razstava je bila hkrati zaključno delo za mojo magistrsko nalogo, ki sem jo v galeriji tudi zagovarjala.

Nam zaupate, kako ste jo zasnovali vsebinsko?

Vsebina razstave je bil moj osebni utopični svet, v katerega sem rada zahajala že kot otrok. Ta svet ne vsebuje negativnosti, povezanih z ljudmi, in tudi ne bolečih izkušenj, temveč spokojnost mačjega predenja, obilje mahovnato mehkih površin in otroško brezbrižnost. Razstava je bila zastavljena celostno, kot doživetje, in ne samo kot razstava slik. Galerija Šivčeva hiša je sestavljena iz treh prostorov, tako da sem v prvih dveh razstavila slike, animacijo, kipce in pohištvo, skozi katere so si obiskovalci lahko predstavljali ta moj svet. V zadnjem prostoru pa sem razstavila elemente iz tega sveta in v ozadju postavila nekakšne odrske kulise. Obiskovalec je tako ob vstopu v prostor dobil občutek, da ni več samo gledalec, temveč je postal del fantazijskega sveta, postal je del umetnine. Glavni del zadnjega prostora je bil ogromen oblazinjen stol s številnimi vzglavniki pisanih barv, na katerega so se obiskovalci lahko povzpeli in na njem prebrali kakšno knjigo.

Pohvalite se lahko z nagradami, zmagali ste na dveh Ex-temporih – kaj ustvarjalcu pomeni tako priznanje? Imate zaradi tega tudi kaj lažjo pot do novih projektov?

Tako priznanje mi pomeni veliko, saj s tem dobim potrditev, da je gledalcem moja umetnost všeč, da tudi drugi ljudje ob pogledu na moja dela začutijo sporočilo, ki sem ga hotela podati. Obenem pa je sodelovanje na Ex-temporih izziv in vaja, saj je treba v zelo kratkem času ustvariti kakovostno in zanimivo delo. Tudi do novih projektov je lažje priti, saj se ljudje raje odločajo za umetnika, za katerega so že slišali.

Besedilo: Metka Pravst // Fotografije: osebni arhiv

Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču