Štajerska slikarka in kiparka Patricija Simonič že nekaj časa navdušuje s svojimi umetninami, pa naj bodo te upodobljene kot ženski lik na platnu ali kot Deček miru v skulpturi. Tokrat je naredila nov korak in upodobila motiv Zadnje večerje znamenitega slikarja Leonarda da Vincija.
Story: Patricija, ni skrivnost, da že vrsto let povezujete umetnost s podjetništvom in marketingom. Se z leti spreminjajo pogledi na to, kako se iz marketinškega stališča približa umetnost širši javnosti?
Ali morda tudi obratno. Umetnost umestiti v malo bolj pragmatične in eksaktne okvirje. Skozi zgodovino umetnosti so se umetniki veliko bolj ravnali in prilagajali trgu, tako da se je že v nekaterih pogledih na umetnost gledalo obrtniško, kar pa ni bilo nič narobe. V sedanjem času, ko se daje poudarek alternativni umetnosti, ki pomeni razvrednotenje tradicionalnih praks v umetnosti in popolno nekomercializacijo, pa je tržno obnašanje umetnika nesprejemljivo, če gledamo stanje v Sloveniji.
Drugje po svetu, v razvitih kapitalističnih državah, se umetnost sprejema veliko bolj marketinško, tudi umetniki pri svojem delu izhajajo iz temeljev umetnosti in trga. Na to temo pišem tudi knjigo z naslovom Trženje duše, o marketingu umetnosti, ki bo izšla letos. Vsebina knjige bo osredinjena na postmoderna marketinška razmišljanja, filozofije, strategije in taktike marketinga ter druge adekvatne vidike, ki izhajajo iz družbe in vplivajo na zaznavanje vrednosti ter pomen umetnosti na trgu. V knjigi želim povezati umetnost in poslovni svet na medsebojno odvisen način, ki ne škodi njuni avtonomiji in identiteti. Namenjena bo vsem, ki raziskujejo trženje umetnosti kot pomemben dejavnik kulturno-gospodarskega razvoja.
Story: Vemo, da trg določa umetnika. Kako je pri nas? So današnji umetniki na naših tleh cenjeni?
Res je, trg je tisti, ki načeloma na koncu odloči o popularizaciji umetnin in s tem umetniku, njegovi prepoznavnosti in statusni poziciji v družbi. K celovitosti umetniškega dela pa seveda prispeva tudi kritika avtentičnosti in kakovosti umetnine stroke. Pri nas je situacija v umetnosti precej klavrna, če se osredotočim na slikarstvo in preletim galerije, je pretežno mogoče zaslediti dela, ki so tržno povsem nezanimiva, ki izobraževalno in duhovno ne dajo opazovalcu ničesar, ga pustijo povsem indiferentnega. Galerije razstavljajo umetnine, producirane v slogu t. i. alternativne umetnosti, ki izhaja iz predpostavke, da je umetnost dostopna vsem in jo lahko producira prav vsak, seveda z argumentom, da je ta tip umetnosti odraz časa.
Ob tem se moramo vprašati, čigav čas pa definirajo umetnine, ki so brez vsebine, brez izhajanj iz temeljev kulture in zgodovine umetnosti. Mojega časa in življenja takšne umetnine ne morejo odražati. Ta tip umetnika naj bi bil v Sloveniji cenjen, saj se jim namenja velik del razstavišč in jih financira država. Obstajajo pa tudi slovenski umetniki tradicionalnih umetniških praks, ki bodo imeli vpliv na prihodnje rodove in na zapuščinsko vrednost umetnosti, pa v tem trenutku žal morda niso dovolj cenjeni.
Story: Nekoč ste mi zaupali, da je pri vašem ustvarjanju ideja tista, ki da neskončne razsežnosti v razmišljanju in snovanju novega dela. Kako ste dobili idejo za svoje zadnje delo?
Ideja za moje zadnje delo iz mojega sakralnega cikla del je prišla povsem spontano. Kot veste, sem v preteklosti že naslikala serijo slik Križevega pota, tako da se mi je ideja za Zadnjo večerjo ponudila kar sama od sebe kot ena izmed predhodnih svetopisemskih zgodb Križevega pota. Motiv zadnje večerje predstavlja zgodbo, ko je Jezus zadnjikrat večerjal z učenci, preden je bil izdan. Pri zadnji večerji jim Jezus sporoči, da ga bo eden izmed njih izdal.
Na sliki so upodobljene figure učencev z različnimi kretnjami in izrazi obrazov. Gledalec lahko občuti napetost znotraj skupine apostolov. Večne podobe na sliki doživljamo kot nekaj povsem duhovnega. To, kar vidimo, je čista lepota slikarskega dela, je zame že doživeto čustvo, ustvarjeno s potezami, barvo in podobami tako, da ga tudi opazovalci lahko doživijo. Figure sem upodobila na prefinjen način, s premišljeno pozicioniranimi linijami. Pri delu poudarjam plastičnost likov, izraženih z modro barvo, ki je zame najgloblja, nesnovna in najčistejša ter vodi v duhovna občutja. Tako figure Zadnje večerje skozi barvno definicijo živijo med božanstvom in človekom, med zemljo in nebom. Dala sem jim sebi lastno slogovno močno slikarsko identiteto.
Story: Umetniki ljubezen do ustvarjanja nosijo v sebi. Kako jo vi izražate?
Če si rojen kot umetnik v svoji duši, umetnost seveda vedno nosiš v sebi in svoje življenje že gradiš na tem konceptu, da bo umetnost zaznamovala tvoje delo in življenje. Umetnik mora svojo silo duha izraziti in živeti na sebi lasten način v neodvisnosti od človeka, ki je, in okolja. Ljubezen do umetnosti izražam z udejstvovanjem v slikarstvu pa tudi kot opazovalka in ljubiteljica vseh umetnosti, še posebej vizualne. Rada obiskujem galerije in se dodatno izobražujem v tej smeri, ne samo v likovni, temveč tudi marketinško v povezavi z umetnostjo.
Story: Kaj vas pri ustvarjanju na platno najbolj prevzame?
Pri ustvarjanju je vedno ideja tista, ki da neskončne razsežnosti v razmišljanjih in snovanju novega dela. Začetek nekega dela je skoraj vedno nejasen, zato dopušča več navdiha, svobode in odstopanj, ki so vedno povezana z občutenji in lahko delo vodijo v povsem drugo smer od načrtovane. Ustvarjalni trenutki so vedno povezani z emocijami. Ko ustvarjaš, je vsak trenutek namenjen čustvu, ki ga nosiš v sebi, to me pri slikanju vedno znova prevzame. Vsaka poteza, ki jo naredim, predstavlja občutek čustvene moči, to je pomen umetnosti, odraz lastne slikarske identitete, ki pripoveduje zgodbe.
Story: Vaše zadnje delo je povzeto po velikem umetniku Leonardu da Vinciju. S čim vas je navdihnil?
Da Vinci je bil zagotovo umetnik in znanstvenik, ki je najpomembneje zaznamoval zgodovino umetnosti in prispeval umetnine strateškega pomena za umetnost in človeštvo. Prav tako kot jaz je bil tradicionalen arhetipen figuralik, čigar dela so izjemno realistična in plastična. Kot slikarko me še posebej navdušujeta njegova svetloba in voluminoznost del.
V zgledovanju po njegovih delih lahko vedno najdem vzporednico v svojih, ali v motivu kot v primeru Zadnje večerje ali v arhetipni zgodovinski figuraliki, ki jo upodabljam bistveno bolj stilizirano in monokromno in še v splošnem, bil je tudi znanstvenik. Če bi mogla in če bi znala, bi želela slikati kot da Vinci, toda to je nemogoče. Vsak umetnik živi svojo umetnost in vse poteze so naša resnica ter življenje in vsak umetnik ima svojo slikarsko identiteto. Ne glede na čas s svojim delom vedno reprezentativno izrazimo sebe.
Story: Freska Zadnja večerja je poleg Mone Lize njegovo najbolj znano delo in je v Milanu. Upodobitev te slike je zelo redka med umetniki, sploh v Sloveniji. Zakaj?
Freska Zadnja večerje je zagotovo eno od pomembnejših da Vincijevih del v zgodovini sakralne umetnosti. Če pogledamo dela svetovnih umetnikov, zasledimo le malokrat upodobljen motiv zadnje večerje, morda je le malo večkrat upodobljen pasijon, oboje pa se glede na pomen krščanstva globalno in glede na popularnost dotičnih svetopisemskih zgodb pojavlja bistveno manj, kot bi pričakovali. Vzrok za to je zagotovo neponavljanje motivov med pomembnimi umetniki, ki so bili med seboj tudi rivali. Kar pa zadeva slovenske umetnike, se sakralne umetnosti lotevajo bolj tisti, ki so nekako povezani s cerkvijo ali na umetnost gledajo objektivno v luči temeljev naše kulture in vrednot.
Druga skrajnost so anarholiberalni umetniki, ki jim pri nas zagotovo uspeva bolje, vsaj kar zadeva status in financiranje. Slednji pa ne ustvarjajo sakralne umetnosti, ker ni skladna z njihovo ideologijo. Zato je v Sloveniji ustvarjenih zelo malo sakralnih del, če pa so že, ne pridejo v javnost. Pri nas je umetnost preveč ideološko obravnavana, tako da te delitve nastajajo med samimi umetniki kot tudi pri nastajanju umetniških del.
Story: Z velikim četrtkom, ki je uvod v velikonočno tridnevje, je izpostavljena Jezusova zadnja večerja z apostoli. Glede na to, da se približujemo veliki noči, ima tudi to nekakšno svojo simboliko. Kako gledate na religijo in umetnost ter združevanje tega?
Združevanje umetnosti in religije zelo pozdravljam, gre za prepletanje dveh fenomenov skozi zgodovino vse do danes. Ravno zaradi religije je nastalo ogromno izjemnih umetniških del in ravno zaradi slednje se jih je velika večina tudi ohranila. Svetopisemske zgodbe so lahko neskončen navdih za vsakega umetnika, če le gleda na te zgodbe in umetnost dovolj objektivno.
Zagotovo pa ima umetnost v službi religije izjemen pomen za človeka, ki je duhovno bitje. Kot umetnica se zavedam pomena lepote in kakovosti vseh elementov sakralne umetnosti, ki jih slednja zahteva in s katerimi vpliva na opazovalce, ki so religiozno bitje, in tega, kako pomembna je za njih umetnost kot predmet bogoslužja, namenjen zbujanju religioznih občutij.
Story: Kakšni so načrti s to sliko? Boste pripravili kakšno posebno razstavo oziroma bo v tem velikonočnem času kje razstavljena?
Za te velikonočne praznike za zdaj ni v načrtu razstave, zagotovo pa bo slika Zadnje večerje v prihodnje razstavljena tako skupinsko kot samostojno v celoti mojega sakralnega ustvarjalnega cikla. V sklopu dobrodelnega gibanja Umetniki za Karitas pa bom od 23. aprila razstavljala z ostalimi umetniki v Rimu. Ob tej priložnosti tudi prijazno vabim vse ljudi odprtih src, da kakšno delo 'posvojijo' in s tem nekomu pomagajo.
Mihaela M. Kocbek
Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču
