Slikarka Stanka Golob: Pesek kot izrazno sredstvo

Ob koncu svoje poklicne poti se je odločila za študij slikarstva in leta 2012 pri 60 letih diplomirala na visoki šoli za risanje in slikanje Arthouse v Ljubljani. Živi in ustvarja na Grahovem ob Bači v Baški grapi, kjer si je v prostorih nekdanjega rastlinjaka uredila atelje in galerijo. Za svoje delo je prejela več priznanj in nagrad. Aktivno razstavlja po vsej Sloveniji, gostovala pa je tudi na Hrvaškem in v Italiji.

S čim vas je pesek začaral in kako je postal vaše izrazno sredstvo?

Izjemno veliko mi pomeni že samo to, da lahko grem k reki ali potoku in tam opazujem pesek. Rada bosa stopim v vodo, ko je mraz, tudi v škornjih. Preprosto se ob vodi sprostim, tam se vsa napetost izgubi. Ko sem imela že precej slikarskega predznanja, sem hitro ugotovila, da ima pesek, če ga presejem na različne debeline, tretjo dimenzijo. Če denimo nanesem na določeno podlago pesek debelejše granulacije, s tem ustvarim učinek približevanja, če pa uporabim isti pesek bolj drobne granulacije, pa oddaljevanja. Gre za učinek perspektive v sliki. In prav to je nekaj premaknilo v meni in pomislila sem, da bi lahko slikala samo s peskom. Ugotovila sem tudi, da je pesek zelo različnih barv. V reki Bači je skoraj črn, v Soči, posebno v Trenti, pa skoraj bel. Vmesne odtenke pa lahko dobim z mešanjem peskov. Prve slike, ki sem jih naredila z uporabo teh dveh vrst peska, so bile zato svetlo-temne. Te različne debeline dajo res izjemen prostorski učinek in s tem lahko oblikuješ globino v sliki.

Ste doslej odkrili in uporabili veliko vrst peska iz različnih rek?

Po vsej Sloveniji sem hodila z zelo odprtimi očmi. V hribih sem si ogledovala melišča in opazovala, kakšne barve so skale, kjer zmrzal zdrobi skale v pesek. Bila sem tudi v raznih peskokopih in kamnolomih. In seveda ob rekah in potokih. Če sem videla, da so v njih kamni posebne barve, sem šla po toku navzgor in skušala ugotoviti, od kje ta material prihaja v strugo. Tam se dobi tudi bolj droben pesek in zelo zanimive barve kamnin, saj so obarvane s kovinskimi oksidi. Če je v njih baker, so zelenkasto-modrikaste, če je železo, so rjavo-rdeče, če je boksit, so vinsko rdeče. Kjer je žila določene rude, lahko ta material naberem. Je pa material pri nas precej težko nabirati, ker je površina pokrita s travo in grmovjem. Sicer pa sem že od začetka sklenila, da bom uporabljala le slovenski pesek. Ugotovila sem, da iz njega lahko dobim ogromno različnih barv. Kar okoli 60, ki jih nato presejem na šest do osem različnih debelin, kar je za moje ustvarjanje čisto dovolj.

Prav izrazna moč peska pa vas je pred leti pritegnila k študiju.

Res je. Sicer sem se pred tem že 20 let udeleževala številnih delavnic javnega sklada in sem osnove likovne abecede že precej dobro poznala. Študij pa mi je pomagal, da sem vse te stvari še bolj med seboj povezala, izvedela sem tudi precej novega o psihologiji in umetnostni zgodovini. Najbolj vesela pa sem bila, ker sem lahko delala diplomsko nalogo na svojo temo. Raziskovala sem uporabo peska naravnih barv v slikarstvu, in to obdelala v diplomski nalogi Peščene iluzije. Ta material se je v slikarstvu sicer uporabljal že od 19. stoletja, a zgolj v mešani tehniki, v kombinaciji z raznimi barvami. Glede na to, da sama ustvarjam izključno s peskom, sem lahko svojo tehniko podrobno predstavila, in glede na to, da sem na tem področju prva, ki tako ustvarja, nisem imela česa prepisovati od drugod. Zato lahko zagotovim, da je moje diplomsko delo zares avtorsko.

Kako danes kot diplomirana slikarka gledate na umetnost?

Mislim, da so vse stvari na področju umetnosti namenjene izražanju človeških občutij, ki jih lahko na različne načine damo iz sebe, nekdo počne to skozi glasbo, drugi skozi slikarstvo. Te občutke pa nato prenaša tudi na druge, ki to gledajo oziroma poslušajo, in to je temeljna vrednost in poslanstvo umetniških del. Kar pa se tiče denarne plati, je po mojem mnenju pomembno, da umetnik pokrije osnovne stroške, da lahko dela, se izraža in da lahko pripoveduje svoje zgodbe skozi svoja dela. Materialna plat je zame drugotnega pomena. Vrednost dela je v tem, kako nagovarja poslušalca, gledalca, kako se ga dotika. Zelo srečna sem bila, ker sem to svojo dejavnost lahko imela kot hobi, kot nekaj, kar je moje življenje nadgradilo, ga obogatilo in nisem bila v položaju, da bi morala delati stvari za trg, da bi lahko preživela. Zaradi tega sem se lahko svobodno odločala, kaj in kako bom delala. Pravega dela po naročilu ne poznam. Če ima kdo željo za določen motiv, se sama odločim, ali me ta motiv pritegne, ali bom pri delu uživala. In če ugotovim, da je tako, potem se slike lotim. Ampak s tem pogojem, da se naročnik odloči, če jo bo vzel, šele ko je končana. S sliko rada delam skozi svoje oči, skozi svojo dušo, in ko končam, se lahko naročnik sam svobodno odloči, ali je to tisto, kar je pričakoval, ali ga je delo nagovorilo ali ne.

Iz vaših del veje velika ljubezen do narave, zraščenost z domačo zemljo.

To gotovo ni naključje, saj sem živela z zemljo in od zemlje. Ko sem še delala kot vrtnarka, mi je šla skozi prste zemlja, v prostem času pa pesek. Barve na mojih slikah so naravne in zelo pomirjajo. In te slike so kot nalašč za današnji nori svet. Človek se ob njih umiri, obstane in se zamisli, kar je danes zelo potrebno.

Vaše slike brez dvoma delujejo na gledalca terapevtsko. Pa sam ustvarjalni proces, je tudi za vas terapevtski?

Vsekakor. Sem človek, ki mora imeti možgane zaposlene, sicer se zapletem v tiste običajne stvari. In pri meni je pesek kot nalašč za to, saj veliko razmišljam, kaj vse lahko z njim še naredim, na kakšen način lahko rešim določene tehnične probleme ... Tega ne morem nikjer videti in posnemati, ampak moram do vseh odgovorov priti sama, in ko pridem do kakršnekoli rešitve, sem izredno vesela, zadovoljna. Pa še nekaj je: kadar imam probleme v življenju, imam izhod, oazo, kamor se lahko umaknem. V življenju je tako, da stvari, ki jih v pol ure ne rešiš, zakompliciraš. V takih trenutkih se iz vsakdanjih skrbi premaknem v območje slikanja in ustvarjanja. Takrat odklopim in večkrat se mi potem ponoči, še v polsnu zgodi, da pridejo na plan tiste prave rešitve.

Besedilo: Matej Kavčič // Fotografije: Goran Antley

Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču