Florjana Kastelic (Flo Cukeraj): “Slovenija ni samo Portorož, Bled pa Bohinj, je tudi Prlekija”

9. 8. 2020 | Vir: Story
Deli

Edini razlog, da se odpeljete v ta čudoviti del Slovenije, je lahko ljutomerski Flo Cukeraj Florjane Kastelic.

Pred dobrimi 30 leti si je 19-letna cvetličarka zaradi potovanja v Grčijo poiskala še eno začasno delo. Začela je streči v priznani ljubljanski gostilni in tam ostala več kot 21 let, ikebane in šopke pa darila in izložbe trgovin pa je aranžirala samo še ljubiteljsko.

Pridna kot mravljica je delala tudi po 15 ur na dan, zadnjih 15 let kot vodja. Ko je usvojila vse skrivnosti gostinstva, je na ljubljanski tržnici odprla svoj lokal Zmajček Flo. V njem je poleg juh ponujala pice iz pire in konoplje, saj “od samega začetka ničesar ne delam iz bele moke, svoje kelnarje in kelnarice pa učim, da so gostoljubni, ne prodajalci. Da so srčni in nasmejani.”

Flo Cukeraj

Vmes je tekla, tudi maratone, “po navadi 21 kilometrov, 42 pa samo tako za zraven”, in strastno brala. S prijateljem je z motorjem prevozila Dolomite in nekdanjo Jugoslavijo, se navdušila nad čudovitim občutkom svobode in tudi sama naredila izpit za dvokolesnik. “Sem pa easy rider. Kdor ve, razume.” Med delom si je vsake toliko odšla napolnit baterije v Prlekijo, kjer je meditativno lovila ribe na ribniku v Vučji vasi.

V petem letu dela v svojem Zmajčku je na ljubljanskem Gornjem trgu odprla še Flo bistro. “Tam sem poleg svojih pic ponudila še prekmursko gibanico, pehtranov slani burek, domače sladko in slano pecivo, kostanjevo torto pa presne in veganske tortice. Imela sem tudi slovenske in angleške zajtrke. Odlično je šlo, the best. Sem pa res garala. Poprimem za vse, kar je treba, tudi vodovod popravim in spiham vse hladilnike. To je gostinstvo, da znaš vse!” Del Flo bistroja je bila tudi kultura. V zameno za knjigo si dobil kavo, pred lokalom so vsak četrtek potekali džezovski večeri, gostje so bili literati in še kdo.

Nato se je pripetilo tako, da je Ljubljana veliko izgubila, Ljutomer pa pridobil. “V Ljubljani sem leta 2018 že septembra vedela, da moram konec leta lokal hočeš nočeš zapreti. Na srečo pa sem prej, leta 2017, spoznala krasnega fanta iz Prlekije in sva se čez vikende obiskovala. In tako sem nekega dne čisto mimogrede, ne da bi za to kdo vedel, sama stopila na občino vprašat, ali je v Lotmerku kakšen neopremljen prostor, ki bi se ga dalo najeti. Gospa županja me je vprašala, od kod sem, in se je začudila moji nameri ter dejala, da sem pa res prava baba, saj kdo se pa še preseli iz Ljubljane v Ljutomer!? Pa baba v Prlekiji ni mišljeno slabšalno, saj ona drži pokonci štiri vogale. Še istega dne smo se dobili z najemodajalcema in prosila sem ju, ali lahko v prostoru preživim tri ure, da ga začutim. Po tem sem ga takoj vzela. Že 3. januarja 2019 sem se preselila v Ljutomer na Miklošičev trg v prostore, kjer je nekdaj delovala vsem poznana slaščičarna Škrajnar-Peischl, pozneje pa še Rogljiček, delala noč in dan in 19. januarja že odprla. Domačini so bili sprva malce zadržani, nato pa so čez čas ugotovili, da sem zelo pridna in da to, kar rečem, drži. Da nisem ena afna v zosu, ampak sem res samo preprost človek, ki hoče živeti in delati to, kar imam rada. Strežem od sedmih zjutraj do osmih zvečer, potem pa pečem do enih, dveh zjutraj, nato malo zaspim.

Flo Cukeraj

Ljutomerčanom in vsem Prlekom sem zelo hvaležna za odprtost in širino, da so me vzeli za svojo. Tudi zato sem po odprtju Flo Cukeraja ustvarila posebno rezino, lotmerk kocko ‒ posvetila sem jo je mestu in njegovim prebivalcem.” Od kod pa ime Flo Cukeraj? “Flo sem sama, tako me kličejo od malih nog, Cukeraj pa zato, ker v nazivu nisem hotela imeti besede slaščičarna. Pa sem eno deklico vprašala, kako tukaj rečejo sladkorju, in je rekla, da cuker, in dodala: 'Kaj pa, če bi bil Cukeraj?'”

Tako kot prej v Ljubljani gospa Flo dela in prodaja samo tisto, kar ima rada sama. “Tistega, kar ne maram, pri meni ne boste našli.” V največji ponos ji je linški piškot iz pirine moke, ki ga je poimenovala pirin linško. Pri njej dobite tudi čisto pravo prleško gibanico. “Joj, kako sem vesela ‒ nedavno sem bila tretja na prvem državnem ocenjevanju prleške gibanice. Vsi, ki smo imeli najmanj 17 točk od 20, smo dobili certifikat. Dobila sem jih 18, zmagovalka pa 19, tako da nisem bila tako slaba (smeh).” V njeni butični ponudbi dobite tudi bližnjo sosedo, prekmursko gibanico. Pa raznorazne, tudi presne torte, odvisno od sezone (poleti jagodno, borovničevo z vaniljevo kremo, malinovo z bučnicami, pasijonkino z malinami in kokosom, kokosovo z mangom, maskarponejevo z limono, nutelino z bananami, jeseni še kostanjevo … saherco pa “delam najboljšo, boljšo od tiste na Dunaju, to mi je potrdila še moja babica, ki je bila z Dunaja, prava meščanska gospa ‒ po njeni zaslugi poznam Dunaj kot svoj žep, prav tako njegove sladice”). Pa šamrole, šamšnite, kremne rezine, različne pite, krostate, čajno pecivo, čokoladni veter … Nam je bila posebno všeč tudi čokoladna torta Flo, ki je “posebno primerna za ženske, ko jim cuker pade. No, nič hudega ni, tudi če jo poje moški (smeh).” Pri Flo je “poudarek pri vsem na pirini, bučni in ajdovi moki, iz bele ne delam nič. Pečem po navdihu, butično. Za jutri vam ne morem točno povedati, kaj bo v vitrini. Moja naslednja jagodna torta zato ne bo točno takšna, kot je zdaj tale.”

Flo Cukeraj

Kdor želi v Ljutomeru srkniti vrhunsko kavo, gre tudi zato v Flo Cukeraj. “Prisegam na italijansko kavo, imam tržaško Excelsior. Vedno. Ker Italijani imajo dobro kavo, Avstrijci pa kavne aparate.” Pri njej se lahko odžejate oziroma ohladite tudi z domačim ledenim čajem ali bezgovim sirupom. V ponudbi ima tudi prleški vinjak, ki je “iz Jeruzalema, Kupljenov. Res je vrhunski. So me pa Prleki naučili, da se tukaj pije špricer in ga imam tudi v ponudbi. Čisto sem šokirana, da si ga zdaj sama pogosto naročim namesto deci vina, kot sem bila navajena v Ljubljani.”

Kako pa prenaša koronakrizo? “Finančno je huda tudi zame. Januarja, februarja sem krasno delala in sem se že nadejala, da bom do Grosmannovega festivala nad slaščičarno že lahko uredila butični hostel, pa se je vse ustavilo. Sicer pa je bila epidemija zame od Boga podarjen čas. Prebrala sem 50 knjig, imela sem čas videti, kako raste vrt, in v atriju slaščičarne sem naredila Cvetlični raj. In še zad­njič sem objela svojo mami. To mi je bilo res lepo. Vedela pa sem, da jamrati itak ne morem, ker s tem ne bom ničesar spremenila, vsi smo v tem. Sem garač in pripravljala sem se, da sem bila ob vnovičnem odprtju nared, in zdaj počasi nadaljujem. Tudi s prirejanjem literarnih in glasbenih večerov v sodelovanju z bližnjo knjižnico pa gledaliških predstav. Veselim se tudi projekcij meni zelo ljubih starih filmov. Seveda tako kot številni drugi tudi jaz ne vem, kaj bo, a sem pozitivna. Srčno pa vabim vse Slovence, tudi moje Ljubljančane, da pridete še na ta konec Slovenije, ker tukaj je res lepo. Saj sicer tudi jaz ne bi prišla sem. Pridite v čudovito Prlekijo, v bližnje Jeruzalemske gorice, ki so druga Toskana.”

Napisal: Borut Omerzel // Fotografije: Flo Cukeraj

Preberite še: Novi Audi A3 Sportback – avto, kjer občutite razliko

Novo na Metroplay: Alya o trenutkih, ki so jo izoblikovali, odraščanju in ljubezni do mnogih stvari v življenju