Kot strela z jasnega je s svojimi golimi slikami medijske valove premešal štajerski pevec Gorazd Ademovič. Vsi so se razpisali o pevcu, ki se je prepustil brezskrbnemu poležavanju in igračkanju na domačem bazenu. Eni so ga obtoževali, drugi oboževali, nekateri pa so ga celo obsodili. No, njegovo obnašanje zasebno je bilo, kakorkoli že obrnemo, dovolj nazorno dokumentirano s fotografijami, in nam je vsem jasno, da mladeniču dogaja na polno. Tokrat nas je bolj zanimalo, kako kaj njegova glasbena kariera.
Mediji vas označujejo kot manj prepoznavnega pevca. Kako gledate na to?
Ne vem, po čem se danes še sodi, kdo je v Sloveniji manj in kdo bolj znan pevec. Verjetno je delno kriva tudi medijska prepoznavnost, kajti očitno, če se ne pojavljaš v vseh medijih enako, spadaš v koš tistih pevcev, ki so manj prepoznavni. Res je, da namenoma ne iščem medijske pozornosti in se raje ukvarjam z delom in glasbo. V končni fazi štejejo le nastopi pevcev in delo, s katerim se lahko pokažeš.
Kdaj se je pravzaprav začela vaša pevska kariera?
Verjetno tako kot pri večini glasbenikov, ki se z glasbo srečajo že v šoli. Tudi sam sem v osnovni šoli sodeloval z bendom, s katerim smo pripravili koncert v enem od domačih lokalov. Po prigovarjanju prijateljev sem se takrat odločil, da se prijavim na karaoke, ki so bile z Dejo Mušič, in sledilo je tekmovanje na idolu, kjer sem leta 2004 osvojil tretje mesto. To je bilo ključno, da sem se odločil za glasbeno pot. Sledil je festival Melodije morja in sonca, kjer sem nastopil s pesmijo Nikotin, potem pa se je zgodba razvijala v svoji smeri.
V zadnjem času ste v javnost lansirali predvsem glasbo z južnjaškim – trubaškim pridihom. Se vam zdi, da je to dobra tržna niša?
Moje pesmi Slovenke, Laj lajk lajk in Glumice so bile že delane v tem melosu. Pika na i pa je bilo moje sodelovanje s Trubaši, zmagovalci Guče 2011. Festival trubačev vsako leto pritegne približno pol milijona obiskovalcev tako iz Srbije kot tujine. Lahko bi rekel, da je to največji festival etno glasbe v Evropi in zmagovalce vsako leto spremlja velika prepoznavnost. Obiskali so tudi Maribor in skupaj smo opravili kar nekaj čudovitih nastopov.
Posneli smo pesem Lude čarolije, ki je požela pravo navdušenje. Sploh si nisem mislil, da ta glasba privabi takšen krog oboževalcev. Zagotovo je to dobra niša, saj z njo pritegnem veliko večji trg, kot je slovenski. Če samo pomislimo, koliko ljudi govori in poje v srbskem in hrvaškem jeziku, so številke več milijonske. Tega žal ne premore naša majhna dežela. Balkanski pevci imajo veliko več občinstva in poslušalcev, kot ga ima samo slovenski trg. Največji koncert pri nas je bil v Festivalni dvorani v Mariboru in odziv je pokazal, da sem tudi sam na pravi poti. Ne obžalujem odločitve, da kot zavedni Slovenec prepevam še v srbskem in hrvaškem jeziku. V končni fazi po vsem svetu prepevajo v angleškem jeziku, zakaj torej ne bi izbral jezika, ki je bližji širši javnosti? V slovenščini lahko pojem samo pri nas. Kar je po eni strani žalostno.
Trenutno pripravljate tudi nove pesmi, zaradi katerih kar pogosto potujete v Zagreb. S kom sodelujete?
Za pomoč pri novih skladbah sem prosil znanega producenta in skladatelja Branimirja Mihaljeviča ter Tomislava Radiča. Za uspeh so potrebni dobri ljudje in Branimir je znan, da med zvezde izstreli vsak svoj komad. Tako je poskrbel tudi za Nedo Ukraden in pesmi Najbolji klub u gradu ter Na Balkanu, ki se vrtita po vseh diskotekah in kafanah. Dela tudi s skupino Crvena jabuka, Željkom Bebekom in drugimi. Čas je, da slovenskemu občinstvu predstavim še nekaj res dobrega, zato sem vsak teden na sestankih in na snemanjih.
Sodelovali ste tudi na nekaterih glasbenih festivalih. Je kakšen še na sporedu v prihodnje?
Pri nas sem sodeloval le na Melodijah morja in sonca, za zdaj nisem imel pripomb. Res pa je, kolikor spremljam prijatelje z glasbene scene in politiko naših festivalov, da me osebno ne prepričajo. Trenutno si ne želim, da bi se s tem načinom dela in s to glasbo, ki jo ustvarjam, predstavil na tipično slovenskem festivalu.
Osebno vso energijo trenutno vlagam v pripravo svoje koncertne turneje ter na nastope po raznih klubih. Veliko bolj me mika trg nekdanje Jugoslavije, zato se z našo glasbeno sceno ne ukvarjam pretirano.
Trenutno je v ospredju zgodba z naslovnice, v kateri uživate na svojem zasebnem bazenu. Nekateri so rekli, da ste z njo prebili led na površje medijske scene. Postali ste opaženi ...
Kakor za koga. Tisti, ki me poznajo in me spremljajo, vedo, kaj počnem. Zato mi ni treba izbirati tako drastičnih metod. Prepoznavnost je trenutno velika, a način, na katerega je lansirana, je zame precej negativen. Prikazuje me v luči nekoga, ki zlorablja druge. Čeprav so se stvari dogajale v zasebnem času, nikoli nisem skrival, kaj počnem in kako. Zato tudi nisem, do tega trenutka, imel slabih izkušenj z mediji.
Mediji so vas obtožili, da se ob vašem bazenu na veliko toči alkohol. Ali res potrebujete takšne pripomočke, da se zabavate?
To so zelo resne obtožbe, zaradi katerih sem tudi sam poiskal nasvete pri svojih odvetnikih. Poslali bomo odgovor vsem medijem, ki so pisali, ne da bi preverili točnosti informacij v ustreznem roku. Takšne obtožbe lahko vplivajo tudi na moje delo in tega ne bom dopustil. Če se zadeve ne bodo popravile, resnično razmišljam o tožbi zaradi klevetanja in omadeževanja svojega imena.
Če se bodo neresnice še naprej širile, bom zagotovo sprožil ustrezne postopke proti obrekovanju. Za zabavo zagotovo ne potrebujem prepovedanih substanc ali drog ali alkohola ali česarkoli ... Ni mi treba igrati tako, saj sem zagovornik zdrave in sproščene zabave.
Nekaj časa ste molčali in niste želeli komunicirati z mediji. Zakaj ta preobrat?
Nikoli nisem imel namena molčati, res pa je, da sem s svojo ekipo preučil možnosti glede vseh obtožb, ki so se zvrstile. Moj cilj se ni braniti, ker nisem storil ničesar prepovedanega. Verjetno pa je vseeno prav, da razkrijem tudi svojo plat zgodbe.
Iz revije Lea
Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču