Slovenski biatlonci se zabavajo med količki

V sklopu doživetij z znanimi slovenskimi športniki, ki jih organizira priznana znamka avtomobilov BMW in bodo trajala vse do konca februarja, so se naši biatlonci s svojimi oboževalci preizkusili v različnih aktivnostih. Najatraktivnejša je bila zagotovo tekma biatloncev v alpskem smučanju. Po progi mimo količkov so se v stilu Jureta Koširja, ki jih je opazoval od blizu, preizkusili Klemen Bauer, Janez Marič, Rok Tršan, Peter Dokl, Andreja Mali, trener Uroš Velepec in Jakov Fak, ki je imel prvi čas vožnje, v vlogi navijačice pa je bila biatlonka Teja Gregorin.

Jakov Fak: "Premagal kolege in trenerja"

Kako je bilo zamenjati tekaške smuči z alpskimi?

Super, sploh zaradi tega, ker že dolgo časa nisem smučal z navadnimi smučmi. Prav tako se je danes na smučišču zbralo veliko ljudi, kar mi je bilo zelo všeč. Celotno dogajanje tukaj mi je bilo všeč - sproščeno, a vseeno s kančkom tekmovalnega pridiha.

Imate malo prostega časa, pa vseeno, vas kdaj rekreativno premamijo karving smuči in se odpravite na kakšno smučišče?

Bi šel večkrat, a po razmisleku čas za počitek res namenim intenzivnemu počitku. Vseeno je potreben določen napor pri smučanju, še posebej, če si tekmovalnega duha. Če si rad hiter že po naravi, se je težko zadrževati, hitrost pa lahko prinese posledice - nepotrebne poškodbe.

Kaj pa, ko ste bili mlajši, kako ste preživljali zimo in zimske počitnice?

Največkrat na alpskih smučeh. Vsak zimski dan, ne samo med počitnicami, so me starši takoj po prihodu iz vrtca, pozneje iz šole, odpeljali na smučišče, ki je bilo od našega doma oddaljeno šest kilometrov. Tako da so bili popoldnevi pri meni res zapolnjeni samo s smučanjem, tako z alpskim kot tudi s tekom na smučeh, zato se zdaj tudi ukvarjam z biatlonom.

Dobili smo krepko pošiljko snega. Ste se ga razveselili ali se bolj veselite tistih poletnih dni, ko se boste lahko odpočili od vseh športnih obveznosti?

Poletje mi je super, ampak imam raje pravo zimo, takšno z obilo snega. Bolj mi ustreza mraz kot poletna vročina in poležavanje na plaži. Vem, da obstaja tudi ogromno zanimivih športov, v katerih se lahko udejstvuješ poleti na morju, a jih ne morem prakticirati, ker imam določene treninge in priprave, tako da na plaži res samo počivam.

Je veliko takšnih dogodkov, ko lahko pridete v stik z oboževalci, in kaj vam to pomeni?

Osebni stik s tistimi, ki me podpirajo in zame navijajo, mi res veliko pomeni in se veselim vsakega. Še najbolj se razveselim otrok, še posebej, ko vidim, da jim moja prisotnost pričara nasmeh na obraz. Ko mi otroci podarijo nasmeh in mi pomahajo, je to največja nagrada, pravzaprav je vsakomur, ne samo meni. Tudi čas za fotografiranje in kratek pogovor z oboževalci si rad vzamem, spoznal sem že zelo zanimive ljudi in mi je v veliko veselje, da me podpirajo. Nameniti čas oboževalcem mi ni nikoli odveč, vprašljivi so samo družabni dogodki, ki potekajo v zaprtih prostorih, saj je tam več možnosti, da dobimo kakšen virus, za katere smo zaradi padca imunskega sistema med sezono še toliko bolj dovzetni. Zunanje aktivnosti pa so seveda dobrodošle.

Kaj pa vam je bilo na tokratnem dogodku najbolj všeč?

Seveda mi je bil najbolj všeč veleslalomski izziv, pri katerem sem premagal kolege in trenerja. (smeh)

Preizkusili ste se tudi v adrenalinski vožnji, vam adrenalin godi? Ste takšen tip?

Sem adrenalinski tip in obožujem vožnjo z avtomobilom. Prav vsaka minuta vožnje v BMW-ju mi je čisti užitek, še posebej zdaj, ko so mi namenili popolnoma novega X6.

Teja Gregorin: "Nisem preveč adrenalinski človek"

Ste bili v mladosti ljubiteljica smučanja ali ste takoj začeli teči na smučeh?

Starši so me kar takoj postavili na tekaške smuči, tako da nisem preveč vešča alpskega smučanja. Preteklo leto sem se po desetih letih spet preizkusila v alpskem smučanju in mislim, da mi je šlo kar dobro. Nisem neka posebna specialistka, mogoče bi z malce pomoči lahko postala dosti boljša smučarka.

Imeli ste priložnost poklepetati z oboževalci, se z njimi fotografirati, imate veliko takšnih dogodkov?

Veliko takšnih dogodkov ni, vsake toliko časa se zberemo skupaj, tako, kot smo se tokrat. Mislim, da je stik z oboževalci zelo pomemben za vsakega športnika, to je del nas in sem prav vesela, da sem bila v takšni družbi. Najbolj sem se razveselila družbe najmlajših, saj mislim, da njim lahko prenesemo lastne izkušnje in jih poskusimo spodbuditi k športnemu udejstvovanju ter s tem odvrniti čim večje število otrok od pretiranega preživljanja časa za računalniki.

Najbolj zavzeti so se lahko preizkusili tudi v streljanju?

Da, starejši so se lahko preizkusili tudi v streljanju. Spoznali so, da ni ravno lahko zadeti. Vsak si pred TV-ekranom misli, kako je to enostavno, ampak v resnici ni tako. Tako da vsakomur svetujem, naj se sam preizkusi, in bo videl, da zadeti 4,5-centimetrsko tarčo ni mačji kašelj.

Kako je bilo na adrenalinski vožnji, vam takšna vožnja ugaja? Kakšna voznica ste?

Sem srednje hitra, bolj varna voznica. Nisem za neke ekstreme, nisem preveč adrenalinski človek, tako da tudi pri vožnji ostajam na realnih tleh. So mi pa BMW-ji, ki jih vozimo v reprezentanci, zelo všeč, saj so udobni in varni; bistveno bolj kot kombiji, v katerih se včasih tudi prevažamo.

Uroš Velepec: "Včasih smo imeli v vasi eno žogo"

Kako ste se počutili, ko ste se postavili na alpske smuči?

Ko sem bil še otrok, sem veliko smučal, ponavadi z očetom, pozneje, na Fakulteti za šport, pa sem moral opraviti vse treninge in tečaje smučanja. Precej dober smučar sem bil, nakar je prišlo obdobje, ko sem treniral triatlon in nisem bil niti enkrat ne na tekaških ne na alpskih smučeh. Tako sem moral po tem, ko sem se vrnil v biatlon, osvežiti vse smučarsko znanje, ampak tega ne pozabiš kar tako; ko enkrat znaš, potem znaš. Zdaj se pa vsaj enkrat na leto poskusim spustiti s smučmi, da vzdržujem znanje, ki ga imam. Je bilo pa tokrat precej lažje, ker se dol spustiš, gor pa pelješ, pri našem športu moraš tudi gor priti sam. (smeh)

Kako ste preživljali zime, ko ste bili še otrok?

Mi smo bili res aktivna družina. Oče in mama sta oba nekdanja športnika, tako da smo ogromno časa preživeli v naravi. Z bratom Juretom, ki je tudi večkratni olimpijec, sva zgodaj začela aktivno teči s smučmi, aktivna pa sva bila tudi v drugih zimskih športih. Mislim, da se je naš prosti čas v otroštvu zelo razlikoval od prostega časa današnjih otrok. Včasih smo imeli v vasi eno žogo, pa smo tisto potem nabijali, imeli smo tri kolesa, ki smo si jih posojali med seboj. Bilo je bistveno bolj aktivno in verjamem, da tudi bistveno lepše.

Kaj pa je vas na tem dogodku najbolj navdušilo?

Če bi kot trener načrtoval dogodke, bi s seznama črtal vse te obveznosti, sploh med sezono. Ko pa na koncu, tako kot danes, prijetno združiš s koristnim, pa lahko zaključim, da je bil dan uspešen in da je dobro minil. Tudi vreme je bilo enkratno, tako da sem se, glede na to, da takšnih udejstvovanj nimam preveč rad, zelo zabaval, pa ne samo jaz, mislim, da tudi drugi.

Nastopili ste tudi v vlogi učitelja streljanja. Koliko možnosti ima nekdo, ki še nikoli ni prijel puške v roke, da sploh zadene tarčo?

Glede na to, da imam zelo svežo izkušnjo z novim biatloncem Rokom Tršanom, ki je začel streljati šele oktobra, zdaj pa že na tekmi vse zadene, verjamem, da se tistemu, kdor premore vsaj malo talenta, lahko pri streljanju hitro posreči. Je pa malo odvisno tudi od tega, ali si sploh kdaj puško držal v roki. Moja generacija je imela strelski krožek, tako da smo takrat vsi znali ravnati s puško, zdaj je pa to čisto drugače, a ob dobrih inštruktorjih je vse mogoče.

Za revijo Story: Milena Novak

Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču