V več kot dveh desetletjih je doživel marsikaj, tokrat pa je razkril svojo bolj osebno plat.
Za umetniškim imenom TADI TADA se skriva Damir Tadić, ki je v več kot dveh desetletjih prehodil pot od velenjskih hiphop začetkov do odra ob boku svetovnih rap imen. Glasba mu pomeni več kot denar, med prijatelji pa je, kot pravi sam, prej stand-up komik kot reper. Kaj ga žene naprej, ko bi lahko že počival na lovorikah?
V novem videospotu si se preizkusil v vlogi taksista. Če bi lahko v tem trenutku izbral tri potnike, ki bi jih moral odpeljati na njihovo želeno destinacijo, koga bi peljal in o čem bi se pogovarjali med vožnjo?
Ufff. Zdi se mi, da bi bili Magnifico, Senidah in Luka Dončić prav zanimiv trio. Predvidevam, da bi pogovor potekal predvsem o tem, kam gremo na čevape in pivo ter katero pesem bomo skupaj zapeli na poti do tja (smeh, op. a.).
Pri snemanju z znanimi obrazi se zagotovo zgodi marsikaj, česar gledalci na koncu ne vidijo. Kdo te je na snemanju najbolj presenetil in ali se je zgodilo kaj, česar v scenariju ni bilo, pa bi si zaslužilo svoj prizor v videospotu?
Pri meni se stvari vedno odvijajo spontano, tako v življenju nasploh kot tudi na snemanjih. In ravno zato je bilo snemanje videospota "Moj Denar" v bistvu en velik freestyle – vse smo se dogovarjali sproti, brez vnaprej določenega scenarija. Če bi moral izpostaviti eno anekdoto s snemanja, bi zagotovo izbral dogajanje s Perom Martićem. Človek ima toliko energije in takšen hype, da te preprosto "potegne" za sabo. Sredi snemanja je tako med vožnjo odprl okno avtomobila, se do polovice nagnil ven ter mi skozi vetrobransko steklo rapal in mahal (smeh, op. a.).
Naslov skladbe je "Moj Denar". Denar je tema, o kateri vsi govorijo, a le redki odkrito povedo, kaj jim v resnici pomeni. Kaj ti je glasba dala, česar se z denarjem ne da kupiti, in česa ti kljub več kot 20-letni karieri še ni prinesla?
Iskreno, denar zame nikoli ni bil glavni cilj. Vedno mi je bilo najpomembneje, da ustvarim dober končni produkt. Glasba mi je od nekdaj dajala poseben občutek, nekakšen dopamin, od katerega sem z leti postal odvisen. Ko napišem komad, se počutim kreativno izpolnjenega. Ko ga posnamem, dobim še dodaten občutek zadovoljstva. Ko pa ga odrepam ali odpojem ljudem v živo in dobim nazaj pozitiven feedback, me preplavita adrenalin in tisti posebni dopamin, ki ga noben denar ne more kupiti. Jaz temu pravim pozitivna droga. Kdor tega ne počne, bo težko zares razumel ta občutek.
Glasba mi je sicer dala ogromno: različne izkušnje in občutke, znanje, osebno rast in zrelost. Na nek način mi je celo rešila življenje, saj je bil rap platforma za vse, kar sem pozneje počel. Vplival je na moje razmišljanje, dikcijo, retoriko in način izražanja, ki sčasoma postane kar poklicna deformacija. Iz glasbe so se razvile tudi poslovne ideje, moj stil oblačenja in še marsikaj. Na koncu to zame ni več hobi, ampak življenjski slog. To živim. Drži pa, da je pri nas glasbeni trg precej majhen, zato mi glasba za zdaj še ni prinesla takšne finančne varnosti, da bi se lahko ukvarjal izključno z njo. Za zdaj. Nikoli se ne ve.
Začel si leta 2003, ko je bila slovenska hiphop scena precej drugačna kot danes. Če bi se lahko za en dan vrnil v tisto obdobje in srečal mlajšo različico sebe, kaj bi mu povedal? Bi ga na kaj opozoril ali bi mu rekel, naj ničesar ne spreminja?
Ničesar ne bi spremenil, res ne, saj me je prav vse, kar sem doživel, oblikovalo v človeka, kakršen sem danes. Mogoče bi svojemu mlajšemu jazu rekel samo: "Delaj še več, ne čakaj na pravi trenutek in ostani zvest samemu sebi!"
Tvoj glasbeni CV sega od velenjskih hiphop začetkov do nastopa na Fresh Island Festivalu ob imenih, kot sta Nas in Eve, ter sodelovanja z Jadakissom. Kateri trenutek ti je dal občutek, da si prestopil mejo, ki se ti je na začetku zdela skoraj nedosegljiva? In ali se spomniš kakšne podrobnosti iz tega obdobja, ki je javnost nikoli ni izvedela?
Definitivno je bila to zmaga na takrat največjem hiphop festivalu Fresh Island na Pagu na Hrvaškem. Tekmovalo je veliko res dobrih raperjev iz nekdanje Jugoslavije in glede na to, da je zmaga odšla v najmanjšo "bratsko" državo, mi je to pomenilo še toliko več. Zelo sem bil ponosen in vesel, da sem lahko nastopil pred legendarnim Nasom.
Druga, povsem nepričakovana izkušnja pa je bila nagrada MTV Gold Award, ki sem jo prejel leta 2014 za videospot in pesem "Dobri Momci", ki sta bila v tistem obdobju najbolj predvajana na območju nekdanje Jugoslavije. Podelitve v Zagrebu se sploh nisem udeležil, saj se takrat nisem videl kot del elite rdeče preproge, kaj šele, da bi si predstavljal, da lahko dobim omenjeno nagrado. Na srečo je bil tam moj nekdanji menedžer, ki me je poklical in mi samo rekel: "Ej, dobil si MTV Gold Award!" (smeh, op. a.). Občutek je bil neverjeten!
Tvoj prvi uradni videospot "Velenje" ima danes več kot 700.000 ogledov, naslovni singel albuma "Velej Lga" pa se je uvrščal med TOP 15 slovenskega YouTube trendinga. Kaj se zgodi v glavi izvajalca, ko ugotovi, da je nekaj, kar je nastalo v njegovem okolju in iz njegove zgodbe, doseglo toliko ljudi? Si takrat dovoliš praznovati ali se že naslednji dan ukvarjaš z naslednjim projektom?
Vedno sem vesel, ko moja glasba doseže toliko ljudi, hkrati pa se zavedam, da ne smem počivati na lovorikah, ampak moram vedno znova poskušati preseči vse dosežke in se povzpeti še stopničko višje. Vem, da imam še ogromno "prostora" in elana za to. Mislim, da je najtežje tekmovati sam s sabo. Vedno želiš narediti nekaj boljšega od prejšnjega projekta, postaviti višje cilje in dokazati predvsem sebi, da zmoreš še več.
Poleg glasbe gradiš tudi blagovno znamko VELEJ z brivnico, dogodki in oblačili. Kdaj si ugotovil, da ti ni dovolj samo ustvarjati glasbo, ampak želiš zgraditi nekaj, kar bo živelo tudi zunaj studia? In kaj od tega ti je do zdaj prineslo največ nepredvidenih izzivov?
Že od nekdaj sem imel v hiphopu številne ideje, iz katerih sem pozneje razvijal dodatne posle. Ideje so se pogosto rodile sproti, ko sem opazil, da nekje nekaj manjka oziroma da obstaja priložnost za nekaj novega. Takšna je recimo zgodba z brendiranjem dlani VELEJ, ki je danes že prepoznaven simbol in tako rekoč trademark. Začela se je tako, da sem motiv dlani začel tiskati na majice kot logotip.
Podobno je bilo z brivnico. Vedel sem, da v Velenju manjka prava brivnica, in ker sem obiskoval različne brivnice po vsej Sloveniji, sem vedel, kaj točno želim – salon, v katerem bom z veseljem redna stranka. Tako se je rodila ideja za Velej Barber Shop, pozneje pa še za organizacijo dogodkov v podobnem duhu, Velej Events. Imam še nekaj idej, ki čakajo, da ugledajo luč sveta, a ne želim razkrivati vsega vnaprej (smeh, op. a.). Vsak posel prinaša svoje izzive, predvsem delo z ljudmi, pri katerem moraš znati hitro sprejemati odločitve, se prilagajati in sklepati kompromise.
V verzu praviš: "Na poti gor do sanj tu se dela keš, in če me vidiš manj, veš, da delam več – 24/7." Kako je videti tvoj običajen dan, ko ni koncertov, kamer in odrov? Kaj je tista manj glamurozna plat glasbene kariere, ki je občinstvo skoraj nikoli ne vidi?
Verjetno živim nekoliko drugače že zato, ker delam zase in vodim svoj s. p. To pomeni, da moram biti ves čas vsaj nekaj korakov pred drugimi in razmišljati o tem, kaj prihaja. Moj dan se večinoma začne med osmo in deveto zjutraj s treningom v največjem fitnesu v Velenju, Centru Gibanja. Nato sledi dober zajtrk, za njim pa preverjanje elektronske pošte, urejanje poslovnih zadev in načrtovanje novih projektov.
Veliko časa preživim tudi s svojim glasbenim partnerjem Mergimom Tarajem, bolj znanim kot Gimi Pro, ki je hkrati moj najboljši prijatelj in je odgovoren za približno 90-odstotkov moje glasbene produkcije. Skupaj ustvarjava nove projekte, zato je velik del mojega vsakdana povezan prav z glasbo. Če konec tedna nimam koncerta ali nisem v studiu, sem najraje doma, kjer si pogledam kakšen dober film, kaj dobrega skuham in uživam v miru. Včasih se odpravim tudi v savno ali v naravo. Tudi takšni trenutki so pomembni, saj se tako odklopim in si napolnim baterije.
V glasbi se je v dveh desetletjih zamenjalo ogromno trendov, izvajalcev in pravil igre. Kaj si moral sam pri sebi najbolj spremeniti, da si ostal relevanten, ne da bi izgubil svojo identiteto? Je bilo kdaj obdobje, ko si resno podvomil o smeri, v katero greš?
Vsaki evoluciji se je treba znati prilagoditi. Hkrati pa se določene stvari vrtijo v krogu; trendi pridejo in gredo. In ravno zato se mi zdi pomembno, da ohranjam svoj jaz, svojo avtentičnost. Ko določen žanr izgubi priljubljenost, ne sme biti ta žanr tisti, ki te definira, ampak moraš ti pustiti svoj pečat. Na koncu mora biti izvajalec tisti, ki premika meje in postavlja nova pravila igre. Samo tako lahko ostaneš originalen in dolgoročno obstaneš. Iskreno, nikoli nisem resno podvomil vase. Vedno sem čutil, da se lahko prilagajam, razvijam in širim svojo igro, ne da bi pri tem izgubil samega sebe.
Tvoje umetniško ime je bilo nekoč Nemir Tadija, danes te poznamo kot TADI TADA. Kaj se je v tem času spremenilo v človeku za imenom? Je bila sprememba imena samo nova ustvarjalna faza ali se je za njo skrivala tudi osebna prelomnica?
Moje pravo ime je Damir, tako da je bil Nemir pravzaprav besedna igra iz mojega imena, ki sem si jo izmislil že v otroštvu. Tadić je moj priimek, iz katerega so mi prijatelji nadeli vzdevek Tadija, skrajšano Tadi ali Tada. Sama sprememba imena torej ni bistveno vplivala na moje ustvarjanje, saj sem bil že od nekdaj odprt za različne stvari v glasbi. Res pa je, da sem z leti dozorel in da je bil tisti nemir v meni verjetno bolj izrazit v najstniških letih. Ime se je sčasoma samo nekoliko spremenilo. Ko so se pojavili Spotify in druge digitalne glasbene platforme, sem želel glasbo objavljati pod imenom, ki bi bilo unikatno in po katerem bi me poslušalci lahko takoj prepoznali, brez zmede z drugimi izvajalci.
Zdaj napoveduješ nove projekte in širši balkanski trg. Kaj si danes želiš doseči, česar si pred desetimi leti še nisi znal niti predstavljati? In kaj bi moralo ostati enako, ne glede na to, kako daleč te ponese glasba?
V bistvu nikoli nisem zares napovedoval, kaj želim doseči. Če bi moral izpostaviti eno željo, je to predvsem, da moja glasba doseže še več ljudi. Slovenija je majhna država, moje korenine pa segajo na Balkan, natančneje v Bosno. Zato bi rad tudi v srbohrvaškem jeziku pokazal, kaj znam, in se preizkusil tudi v drugih žanrih. Želim si, da bi mojo glasbo slišalo in razumelo tudi občinstvo iz preostalih držav nekdanje Jugoslavije. Tisto, kar mora ostati enako, ne glede na to, kako daleč me ponese glasba, pa je moja identiteta: skromen fant iz Velenja, z manirami in velikimi ambicijami.
Za konec še malo zunaj scenarija: če bi morali tvoji najbližji opisati najbolj nepričakovano ali najbolj smešno stvar pri tebi, ki je oboževalci nikoli ne bi povezali s TADIJEM, kaj misliš, da bi povedali? In katero zgodbo o sebi bi si upal povedati tudi sam?
Verjetno bi povedali, da veljam za največjega klovna, ki ves čas zabava prijatelje in jih spravlja v smeh. Za prijatelje nisem raper, ampak bolj stand-up komik. (smeh, op. a.).
