Pri družini Kodrič Mori se vedno kaj dogaja, in glede na to, da sta tako Smiljan kot Helena polno zaposlena starša, se še toliko bolj veselita prihajajočih praznikov. Družinica bo tako znova preživela skupne trenutke.
Story: Helena in Smiljan, oba sta polno zaposlena. Pred kratkim ste imeli tudi velik dogodek, prežet z veliko mero pozitivne energije in želje po uspehu. Mi zaupata kaj več o tem?
Smiljan: To je bil četrti zaporedni BigU Wake up dogodek. V dveh letih smo na štirih dogodkih prebudili skoraj 10 tisoč ljudi iz 15 različnih držav. Tokratni dogodek je bil bolj namenjen tistim, ki jih zanimata rast v prodaji in marketingu ter povečevanje lastnega posla. Udeleženci so imeli priložnost v živo videti legendo industrije osebnostne rasti in prodaje Briana Tracyja. Brian je bil že večkrat v Sloveniji (nazadnje pred osmimi oz. desetimi leti). Veliko smo spoznali in udeleženci so se veliko naučili od teh govornikov. Trenutno imamo cilje, ki so povezani predvsem s tujino, in ne s Slovenijo. Marca se recimo odpravljam v Kazahstan, kjer bom predaval na dveh seminarjih.
Story: Kaj je ključ do vajinega uspeha in kako vama uspeva ob vseh obveznostih in delu še skrbeti za družino?
Helena: Ko se enkrat zaveš, da je čas pravzaprav tisto največ in najdragocenejše, kar imaš v življenju, se veliko stvari kar samo postavi na svoje mesto. Če si zelo aktiven in če si kot podjetnik usmerjen v rezultate, je organizacija časa daleč najbolj pomembna veščina, ker se je je treba naučiti. In se da. Je veščina. Tako kot jezik ali katerakoli stvar, ki se jo lahko naučiš. Ker če ti nimaš časa pod nadzorom, je čas tisti, ki ima tebe. In od tod izhajajo vsa nepotrebna panika, kaos in zmeda ter vse, kar je s tem povezano in je daleč od tega, da se počutiš izpolnjenega in srečnega. In prav tega, upravljanja časa, je treba naučiti že svoje otroke. Red, disciplina in doslednost je nekaj, na čemer bi morali graditi vzgojo. Vendar moramo tudi sami biti takšni. Vzor. Primer. Ker kako bo sicer otrok kupil to idejo, če mi sami tega ne živimo. In odkar vstajam ob 4.02 zjutraj, sem končno tudi zase našla formulo, ki me dela srečno. 80 odstotkov rezultatov dneva tako ustvarim, še preden se moja družina zbudi, in seveda je moj dan drugačen. In jasno, da čisto 'prisotna' pripeljem otroka v šolo in v vrtec. Čisto tukaj in zdaj. Zame so zgodnja jutra najbolj čaroben del dneva. In tega si ne vzamem nikoli več. Zunanjega sveta ne moreš nadzorovati. Lahko pa nadzoruješ svoje misli, svoje besede in lastna pričakovanja. Ker so vse obveznosti sestavljene iz komponente časa, je tega res treba skrbno načrtovati in vnaprej.
Smiljan: Kot vsi imam tudi sam le 24 ur. V življenju moraš delati vse, kar te veseli, in to opraviti v teh urah. In seveda moraš ob tem tudi spati. Spanja pa imamo manj, glede na to, da imamo manjše otroke. Sam zelo rad spim. Obstaja raziskava, po kateri uspešni ljudje spijo zelo dolgo, dokler se ne naspijo. Moja žena s tem vstajanjem res pretirava. Ne vem, kaj ji je, ker ob 4. zjutraj je res nehumano. Prav tako me zbuja in potem moram ves dan poslušati svoje zgoščenke, da pridem k sebi. (smeh) Ko sem doma, sem rad zelo produktiven. Delam tudi po 12 ur, ko pa pridejo dopusti, smo dva meseca skupaj.
Story: Bi lahko rekla, da pod pritiskom delata še bolje? (smeh)
Helena: Ne, iskreno povedano, to je vedno priročen izgovor. Včasih je bil to tudi moj izgovor. V resnici pa ne verjamem, da je pritisk v tem smislu dober. Ravno nasprotno. Zaradi pritiska ljudje postanejo površni in ne opravijo kvalitetno svojega dela. Delo se opravi z napakami in s slabimi občutki. In to nikoli ni dobro. Ni dobro za podjetje in ni dobro za osebo, ki to delo opravi. Tukaj tudi ne govorim o perfekciji. Daleč od tega. Tudi perfekcija je čisto zgrešena predstava. In zaradi perfekcije se večina ljudi sploh ne posveti kakšnemu podjemu. Zame je torej tudi perfekcija skrajnost. Absolutno pa zagovarjam kvaliteto. Če nekaj delaš, se temu posveti 100-odstotno in najprej razmisli, kakšen rezultat sploh hočeš doseči. Najprej se usedi sam s sabo in na papirju razmisli, kaj želiš s tem projektom ali pa z rezultatom sploh doseči. Ne maram pritiska in delati nekaj v zadnjem trenutku. Rada si vzamem čas in vnaprej razmislim o tem, kako naj bi bil videti končni rezultat, kaj mi bo ta rezultat pomenil, kakšne vpliv bo imel na življenje drugih in na moje življenje, ali je v skladu z mojimi vrednotami in mojim poslanstvom ter kakšne so potencialne ovire, s katerimi se lahko na poti do idealnega rezultata srečam. Rada si planiram stvari vnaprej, ker imam rada kontrolo nad svojim časom in nad tem, kar počnem.
Story: Kateri letni čas vama je najbolj pri srcu in zakaj?
Helena: V kateremkoli letnem času mi je zjutraj dana možnost, da odprem oči, mi je svetovno. Na letni čas kaj posebej ne morem vplivati. Vsak dan nam je dan kot dar in je posebno darilo. In od letnega časa nikoli ni bilo odvisno moje razpoloženje. Obožujem pa poletje, predvsem zaradi tega, ker je to čas, ki ga najbolj intenzivno preživim s svojo družino, se fizično oddaljim od pisarne, kar je za podjetnika tudi zelo pomembno, in delam pri projektih, ki bodo dodana vrednost v naslednjem letu. Obožujem pa tudi zimo, ker je december tako srčen mesec in ker takrat lahko soustvarjam to toplino v projektih, ki tudi meni prinesejo veliko notranjega zadovoljstva. Tudi letos bom svoje zaposlene in poslovne partnerje, s katerimi sodelujemo, peljala v dom starostnikov, ker se mi zdi tako zelo pomembno, da ne pozabimo na generacije, ki so zgradile današnji svet in ki smo jim za to lahko zelo hvaležni. Pa prevečkrat pozabimo prav na njih, ki so gradili današnji svet.
Story: Kako občutite jesen in zimo?
Smiljan: Najbolj blizu mi je poletje in tudi zima, če sem kje na toplem. (smeh) Sonce, kratke hlače, bose noge in sproščeno na plaže. To je najlepše. Zimo obožujem en teden, ko gremo smučat z otrokoma. Drugače pa, ko prideta pozna jesen in začetek zime, tja do pomladi čakam pomlad. (smeh)
Story: Helena, kaj so trenutno vaši poslovni izzivi in, Smiljan, kateri so vaši?
Helena: V tem trenutku se v celoti posvečam digitalizaciji in avtomatizaciji poslovnih procesov v vseh naših podjetjih, prav tako sem naredila on-line akademijo za poslovne ženske, Shero business academy, ki jo v začetku leta nameravam predstaviti na trgu in je namenjena razcvetu poslovne ženske na vseh življenjskih področjih. Pravkar so nastali tudi zametki čudovitega projekta, ki se bo zgodil v letu 2017 in je namenjen povezovanju starejše generacije s podjetniki, in že kmalu bomo skupaj s Clubom 466 International in podjetnicami obdarili otroke iz socialno ogroženih družin. Tokrat v povezovanju s starejšimi občani v domu pod Gorco, 8. decembra 2016.
Smiljan: V tem trenutku je edini največji cilj preboj s svojo blagovno znamko BigU akademijo v tujino. Za to smo intenzivno delali dve, tri leta. Imamo čudovito platformo z ogromno vsebinami in želimo vplivati ter pustiti sledi v svetovnem merilu. Ne samo v Sloveniji in na Balkanu. Naslednja stvar je tudi ta - eno izmed mojih poslanstev - da sem nekakšen začetnik industrije, osebnostne rasti in razvoja ter prvi, ki sem v Sloveniji organiziral masovne seminarje, začel prodajati motivacijske knjige in zgoščenke na televiziji, javno govoriti o uspehu in motivaciji. Danes imam veliko vizijo: naučiti pet in več tisoč ljudi, ki želijo svoje sporočilo deliti svetu. Da jim pomagam napisati knjigo, kako postati avtor, govorni coach in od tega tudi živeti.
Story: Če se ne motim, Helena, organizirate v januarju čudovito potovanje v New York. Za koga in za kaj? Kaj vam to mesto pomeni?
Helena: Gre za inspiracijsko-motivacijsko potovanje, ki ga skupaj s Clubom 466 International organiziramo za podjetne punce. Take, ki v Sloveniji že ustvarjajo uspešne poslovne zgodbe in potrebujejo aktiven in motivacijski oddih z enako mislečimi ženskami; z namenom, da naredijo še kak preskok, ki jim bo pomagal tudi pri njihovem poslu. V današnjem času ni tako enostavno biti mama, žena, podjetnica in imeti še kup podvlog, ki spadajo v vse te vloge. In ni enostavno biti pri vsem tem še izpolnjen in srečen. Ne samo kot mama in žena, ampak tudi kot ženska. In včasih je dovolj že odklop z enako mislečimi ženskami. Ker včasih potrebuješ samo kakšen stavek in se že premakneš proti svojim sanjam. Mislim, da imamo ženske v genih zakodirano težnjo po perfekciji v vseh vlogah in po slabi vesti, če ni vse perfektno. (smeh) Šele z leti potem ugotovimo, da se sreča skriva v čisto drugačnih rečeh. Po drugi strani živimo v digitalnem in globalnem svetu, ki nam je bolj kot kdaj prej približal globalno poslovanje. New York je eno od takih mest, ki nikoli ne spijo. In tudi možgani podjetnice 'nikoli ne spijo'. To bo čista simbioza. Odpotujemo 12. januarja, in to bo najlepše novoletno darilo za vsako žensko.
Story: Glede na to, da so pred vrati prazniki, me zanima, kako se boste z družino razveselili decembra? Kaj vam ta mesec in ti prazniki pomenijo?
Helena: December mi je še posebej drag, ker je prav konec leta 2009, tik pred nožičem, tudi nama Božiček izpolnil dolgoletno željo po otroku. Leta in leta sva mu 'pisala', nikoli zares obupala in verjela, da nama bo izpolnil željo. In nama je. In od takrat je božič tudi zame prav poseben čas. Zato sem tudi sama decembra zelo rada Božiček komu.
Smiljan: Ta mesec je eden izmed bolj dolgočasnih mesecev. (smeh) Ker ni nič drugega, kot so darila, obdarovanja, obiski in hrana, pijača ... Tega imamo 2. januarja kar prek glave. (smeh) Zato z družino že 15. decembra pobegnemo v tujino, kjer nam ni treba nikogar obdarovati, ni nam treba hoditi na nobena srečanja, na kosila - ne jemo, ne pijemo, zato januarja nimamo petih kilogramov preveč. (smeh) Se pa med sabo družimo, povežemo, obdarujemo in preživimo 20 intenzivnih dni kot prava družina. In ko pridemo 5. januarja domov, imamo dovolj energije, da z vsem srcem in ljubeznijo obiščemo najdražje in se poveselimo preteklih praznikov.
Story: Kako bosta letos obdarila otroka? Oziroma kako bo Božiček razveselil vajina otroka?
Helena: Največje darilo za nas je čas, ki ga preživimo skupaj. In tudi letos bo tako. Od jutra do večera bomo kar nekaj dni preživeli skupaj in to, se mi zdi, bo najlepše darilo. Predvsem za naju. Bosta pa Sima in Semi zagotovo dobila še kakšno malenkost v smislu darila. Vendar nič pretiranega in nič pompoznega. Ker nobeno darilo ne more nadomestiti časa, ki ga preživimo skupaj.
Story: Kako gledata na današnjo potrošniško naravnano družbo? So današnji otroci preveč razvajeni in koliko igrač imata vajina otroka?
Helena: Bom kar iskrena: rada praznujem in rada imam prijatelje in družino na kupu. In vedno znova najdem priložnost, da to naredim. Kar konkretno pri nas pomeni, da najina otroka, ko praznujemo na primer rojstni dan, dobita tudi po 40 igrač. Seveda je to za enega otroka absolutno preveč. Do lani je še nekako šlo in smo vsa darila, ki sta jih prejela, skrili v avto in sem jih doma sortirala in dala v klet. In potem vsake toliko časa čez celo leto porazdelila in jima prinesla darilo in sta se potem z njim igrala. Že od malega sem ju navadila, da sta se sama odločila, katero staro igračo bosta dala naprej, če sta dobila novo igračo. Potem sem te igrače sproti nosila ali na CSD ali na Rdeči križ ali pa sem jih poklonila kakšnemu materinskemu domu ali kaj podobnega. No, letos pa sem takoj videla, da to ne bo več pilo vode. Sta le leto dni starejša in tudi leto dni pametnejša. (smeh) Letos smo spremenili pristop. Ko smo prišli domov z rojstnodnevne zabave in ko sta se stuširala in bila pripravljena za lahko noč, sem jima iz avta prinesla vse igračke, ki sta jih na rojstnodnevni zabavi prejela. Potem smo se usedli v dnevni sobi in izmenično sta Sima in Semi nosila igračke s tistega kupa. Za vsako igračo smo se posebej zahvalili, naredili 'cel ritual hvaležnosti', jo pozneje razsortirali in dali na poseben kup. Tako smo igrače razvrstili med stvari za ustvarjanje na eni strani, med oblačila na drugi strani in med igrače za prosti čas na tretji strani. Potem sta si vse igrače ogledala in njuna naslednja naloga je bila, da vsak izbere štiri igrače od starih - ki so še vedno lepe - in s katerimi se več ne bosta igrala in jih bomo podarili otrokom, ki teh igrač nimajo in jih bodo veseli. In potem je trajalo okoli 10 minut in sta jih prinesla. Potem pa si je vsak lahko izbral dve novi igrači. Kar niti ni bilo tako enostavno. In sta si izbrala. Vse ostalo je šibalo v klet in čaka na novo priložnost, da spet izbereta štiri stare igrače in jih zamenjata z dvema novima igračama. Že takoj mi je Semi dejal, da to ni 'fer', da morata dati štiri stare igrače za dve novi. Da bi moralo biti dve stari za dve novi. (smeh) Ampak pravila določamo starši. In če je igrač preveč, pač morajo stran. Drži?
Story: Zasledila sem, da boste v sklopu vajine agencije poskrbeli tudi za tiste otroke, katerih starši si morda letos ne bodo mogli privoščiti nakupa novih igrač. Kako je s tem?
Helena: Vsako leto sodelujemo s centrom za socialno delo ali pa s kakšnimi podobnimi ustanovami, z namenom, da širimo sočutnost med ljudi in zavest, da se stvari lahko spreminjajo, če smo mi ta sprememba, ki jo želimo videti v svetu, in če k temu pristopimo s pogledom, da se nekaj da. In vedno se da. Ker vsem nam se doma potikajo igračke, ki so že dolgo tega pozabljene in bi morda bile navdih nekomu, ki jih sploh nima. Sploh nobenih. To je najmanj, kar lahko naredimo. Pozovemo ljudi, da pobrskajo med temi igračami, jih očistijo in jih pripravijo za čisto veselje nekoga, katerih starši si morda letos ne bodo mogli privoščiti nakupa novih igrač. Ali ni to enostavno sporočilo tudi tem, da je nekomu tam 'zunaj', ki te niti ne pozna in ki niti ne bo vedel, da za tem stojiš ti, mar zate. Mar, ker si človek. Tako malo je včasih treba, da nekomu polepšaš dan. Morda res ne morem pomagati vsem, a nekomu lahko. In to šteje.
Napisala MIMA
Fotografije Nino Verdnik
Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču
