Uspešni podjetnik Smiljan Mori s svojo ženo Heleno uspešno gradi številne zgodbe. Trenutno se sicer potepa nekje po svetu, natančneje, ujeli smo ga v Arizoni, kjer se udeležuje prav posebne BigU akademije. Njegova Helena pa dela doma, v družbi njunih otrok. Zaupala sta nam svoje načrte in to, kako preživljata čas, ki ga imata zase in za svoja malčka.
Story: Tako Smiljan kot vi, Helena, ste aktivni na številnih področjih. Ob lanski izdaji knjižice Jaz, Sima Mori ste pripravljali tudi številne projekte. Katere bi izpostavili in kaj novega se pripravlja?
Helena: Uh, če si podjeten, je projektov vedno veliko. (smeh) Izdaja moje knjige je samo del veliko večjega projekta, bolj poslanstva, ki sem ga začutila ob tem, kako zelo sva se s Smiljanom borila za to, da sva sploh 'ustvarila' največji čudež na svetu - novo življenje. Vedno bom podpirala vsako idejo ali spodbudo misel, da je nekaj mogoče tudi takrat, ko že vsi okoli tebe obupajo, širiti naprej. To je pravzaprav moja osebna zaveza in najmanj, kar lahko dam iz svojega srca v srca tistih ljudi, ki so se šele znašli na tej ne preveč rožnati poti. Veliko novega se pripravlja. Med drugim bi izpostavila prvi projekt BigU, ki v Slovenijo in v svet prinaša ambasadorje upanja, sreče, zadovoljstva in boljšega sveta za vse nas.
Smiljan: Če imaš toliko idej, kot jih imam sam v danem trenutku, bi lahko projekte uresničeval še čez 30 let. (smeh) Ampak treba je iti korak za korakom. V tem trenutku se posvečamo našemu najnovejšemu projektu BigU akademiji, prav tako prodiramo na angleško govoreči trg, pišemo nove knjige, produciramo nove video vsebine, treninge in spletne tečaje. Pripravljamo taktiko za prodor na ruski trg in na trg jugovzhodne Evrope. Leto 2016 bo zagotovo naše leto.
Story: Nam zaupate, kaj BigU sploh je in za kaj gre v sklopu te akademije?
Helena: BigU je akademija, ki ima zelo preprosto poslanstvo: narediti svet bolj srečen in srčen, in to na sodoben način. V udobju 'kavča' največkrat! (smeh) Neizmerno me veseli tudi delo z ženskami in z otroki - ker na njih sloni ves svet in ker se pri njih vse začne. Zato bom v okviru projekta BigU vso svojo energijo usmerjala prav na področje žensk in otrok. Še posebej na področje 'finančnega opismenjevanja'.
Smiljan: Po 17 letih podjetniškega delovanja BigU združuje vse, v čemer uživam in v čemer je tudi moje poslanstvo. To pa pomeni navduševanje in motivacija ljudi, da iz svojega življenja naredijo več. Danes, ko so ljudje vse bolj pod stresom, ko večina hodi v službe, v katerih so nezadovoljni, ko večina ne zasluži dovolj, ko ne dobijo izobrazbe, ki bi jim pomagala postati boljši oče, boljša mama, boljši sodelavec ipd. Ko te izobrazbe ni, jo morajo ljudje enostavno najti druge. Na platformi BigU akademije se lahko seznanite s številnimi tečaji, spletnimi treningi (za nekaj dolarjev na dan), za katere sem jaz moral pred leti plačevati še 10 tisoč dolarjev. Sodobna tehnologija nam omogoča, da bomo sodobna izobraževanja, ki so v pomanjkljivo podanem tradicionalnem šolskem sistemu, prenesli na platformo, in to posredovali otrokom in vsem tistim, ki bodo ta znanja potrebovali. Bistvo BigU akademije rešuje več paradigem, in to je, da je tradicionalen šolski sistem prepočasen in ljudi ne pripravlja na življenje, na delo v 21. stoletju. Prav tako poskušamo izzvati tradicionalni pokojninski sistem, ki govori, da moraš delati 40 let 40 ur na teden zato, da boš nekoč dobil manjšo vsoto pokojnine. Ljudje morajo za svojo pokojnino poskrbeti drugače. Akademija s pomočjo tehnologije prinaša te vsebine ljudem domov v dnevne sobe, kjer si bodo lahko v miru pogledali tisto, kar jih zanima. Prav tako pa ponuja nove priložnosti za tiste, ki si želijo najti nove izzive, nova znanja na področju osebnega razvoja, in omogoča, da se začnejo ukvarjati s trženjem, priporočanjem naših produktov in s tem zaslužijo dodaten denar.
Story: Smiljan, ravno se potepate po Ameriki, kjer ste spoznali tudi znane govornike, kot je Harvey Mac Kay (avtor knjige Plavaj z morskimi psi in ostani živ). Nam zaupate kaj o tem druženju?
Smiljan: Že 15 let potujem po tujini in sem član različnih mrež oz. vplivnih okolij, združenj, kjer se pogosto srečujemo z današnjimi sodobnimi 'voditelji' na različnih področjih (osebnostnega, duhovnega ali poslovnega razvoja). Ko sem se potepal po številnih konferencah, sem spoznaval nove ljudi, sklepal nova prijateljstva in si nabiral novega znanja. Tudi sam se želim izpopolnjevati in črpati novo znanje, ki mi pomaga, da sem boljši na osebnem in poslovnem področju. Ne moremo biti dobri učitelji, če nismo dobri učenci. Sam se nenehno učim od ljudi okrog sebe z namenom, da bi ta svet naredili boljši. Da bi pomagali ljudem, da bodo lahko zaživeli svoje sanje ali pa da bodo postali boljši na različnih področjih. Seveda sem vedno znova hvaležen, koliko vplivnih ljudi mi je uspelo spoznati in koliko takšnih ljudi sem pripeljal v Slovenijo in koliko jih še bom. Moram pa reči, da so vsi navdušeni nad tem, kaj je BigU akademija. Vizija ni samo Slovenija, Evropa, ampak ves svet.
Story: Helena, z možem Smiljanom vedno poudarjate, da se ljudje učimo vse življenje. Katera življenjska šola je bila za vas najpomembnejša?
Helena: Šola, ki je nikoli ni konec in se ji reče življenje! Čisto zares verjamem, da moraš neprestano rasti in se razvijati ter živeti tako, da uresničuješ svoje sanje in pomagaš tudi drugim uresničevati njihove.
Smiljan: Močno verjamem v to, da se ljudje učimo vse življenje, in najbolj prav na lastnih napakah, čeprav bo kdo rekel, da bi se temu lahko izognili. Ampak nobena šola ni tako poučna kot tista, ki se je lahko naučiš iz lastne lekcije. Najina največja je bila, ko sva se desetletje borila za otroka, za hčerko Simo. Ko je že skoraj odpovedala medicina, ko so odpovedali tudi zdravniki in marsikdo okrog naju. Midva nisva obupala in to je to, kar me je naučilo največ. Če nama je to uspelo, nama lahko v življenju uspe vse. Če upaš, če vztrajaš, če sanjaš, če nikoli ne odnehaš, je vse mogoče ... Nikoli ne smeš obupati, vedno moraš upati!
Story: Kaj menite o tem, da se partnerski odnosi hitro ohlajajo in da med družinami čedalje bolj manjka pogovorov?
Helena: Predvsem moramo razumeti, da je partnerski odnos v vsakem primeru zelo intenziven odnos, ki vključuje veliko vlog in je tudi zelo dolg. Traja skoraj 80 % našega življenja. Super, če ti odstotki vključujejo tudi 'samo z enim in istim partnerjem'. (smeh) Partnerski odnos pa vključuje tudi različne vloge, ki jih imamo. Enkrat smo mame, drugič žene, spet gospodinje pa ljubice, finančnice, motivatorke in še bi lahko naštevala. In tudi moški imajo različne vloge. In v tako hitrem tempu, v katerem živimo, res ni naključje, da se vmes enostavno pozabimo pogovarjati. Ker enostavno nimamo več energije in vsepovsod želimo blesteti. In tudi razhod ni rešitev, ker problem ni bil odpravljen. Problem ni v drugih, ampak v nas samih. Globoko v sebi to vemo, a nam je težko to priznati in spremeniti tisti del pri sebi, ki nam pri partnerju ni več tako zelo všeč. Prevečkrat pozabimo, zakaj smo se v partnerja sploh zaljubili. Če boš gledal samo tisto, kar te moti, ne boš nikoli videl tistega, kar ti je všeč in kar je bil prvi impulz, zaradi česar si se vanj sploh zaljubil. Zdi se mi, da preveč pričakujemo od drugih, sploh ženske. Že dolgo mi ni povedal, da me ljubi, ni mi kupil šopka ipd. Vedno vprašam: "Pa ti? Kdaj si ti nazadnje njemu povedala, da ga ljubiš, ga presenetila in zapeljala?" Resnično verjamem, da moramo v vseh odnosih postaviti zrcalo in pogledati, kaj v njem vidimo, in delati za to, da bo to, kar bomo videli, nekaj, na kar bomo ponosni.
Story: Kako sami rešujete takšne situacije, ki so v družini stresne?
Helena: Z nasmehom in s pogledom, kako bi tole 'rešila'. Kakšna bi bila rešitev. Predvsem ne iščeva krivca!
Story: Kako dolgo bi vztrajala v zvezi, ki bi vaju omejevala? Koliko prostosti si dajeta in kaj menita o ljubosumju?
Helena: Vedno znova pravim, da je najpomembnejša odločitev v življenju prav ta, s kom boš živel. Od te odločitve je odvisno vse tvoje življenje. Na to odločitev se vežejo tvoje sanje in tvoje srce. Samo eno življenje imamo in pravico, če ne celo dolžnost, da smo srečni in da srečo delimo z ljudmi, ki so naš 'veter v naša jadra'. In to bi naj počeli naši partnerji in to bi mi morali biti v prvi vrsti tudi partnerjem. Potem nam ne bo treba otrok učiti tega, ker bo to avtomatsko del njih in jim bo znano. Ker so imeli zgled.
Smiljan: Sam v zvezi, ki bi temeljila na omejevanju, nadziranju in nenehnem spraševanju, kje sem, s kom sem, ne bi vztrajal dolgo. Kar hitro bi pobegnil, zato sem vesel, da me Helena pri vsem tem, kar počnem, podpira in mi nikoli ne teži. (smeh)
Story: Zakaj po vašem mnenju ljudje postajajo ljubosumni in obsedeni s partnerji?
Helena: Mislim, da imajo preveč časa in si premalo zaupajo. Ni problem v partnerju, problem in tudi rešitev je v njih samih. Najmanjši problem je uresničiti tiste sanje in cilje, ki so odvisni od nas samih. Če pa ne moremo vplivati in niso odvisni od nas, moramo pozabiti in iti naprej.
Smiljan: Mislim, da imajo ljudje tudi slabo samopodobo in so premalo samozavestni. Ko imaš dobro samopodobo in si samozavesten, res ni razloga, da bi bil ljubosumen. Temu bi se morali ljudje, ki so ljubosumni, posvečati.
Story: Helena, vi ste precej spretni in z otrokoma ustvarjate številne izdelke. Svoje znanje pletenja prenašate tudi na druge. Kako vam uspe, ob vsem delu, družini, še plesti?
Helena: Kamorkoli grem, imam s seboj moje 'štrik igle' in kakšno knjigo. Ker nikoli ne veš, kje boš čakal, zato rada izkoristim vsak trenutek. Nazadnje je bilo prav smešno, ko sem sredi avtoceste (namenjena sem bila v Ljubljano, na avtocesti se je zgodila prometna nesreča in je bila cesta vsaj dve uri zaprta) v avtu lepo pletla in zraven poslušala motivacijski avdioprogram. A je sploh še kaj lepšega? Naredila sem kapico za Simo, vmes pa svoj avto spremenila v avdio univerzo na štirih kolesih. Spomnim se, kako se je gospa, ki je bila na nasprotnem pasu, ki je bil prav tako zaprt, nasmejala, ko je videla, kaj počnem. In točno vem, kaj ji je rojilo po glavi. Zagotovo je bila ena od tistih, ki tudi rade pletejo. (smeh) Mimogrede, vse moje umetnije nastanejo tako. Medtem ko čakam. Na nekoga, na nekaj ...
Napisala MIMA
Fotografije Nino Verdnik
