Vse vidnejšim uspehom naproti reže bele strmine rosno mlad Kranjčan Miha Hrobat, novopečeni član reprezentance za hitre discipline. Zgodbo mi je razodel ob prijetnem klepetu, ko je bil z mislimi v resnici že na drugem bregu, v pričakovanju konca letošnje sezone.
Smukaškega asa namreč zaznamujejo vse prej kot skromni uspehi, ob katerih je 'športno' zgovoren: "Najtežje odgovorim na vprašanje, kaj so moji cilji. Nekoč zagotovo zlata olimpijska medalja, cilj vsakega športnika. In slediti rezultatom Boštjana Klineta, ki je letos pokazal, da smo ob manjši podpori kot druge reprezentance tudi slovenski smukači zelo dobri. Velikokrat rečemo, da imamo srce, oni pa denar."
Finančni zalogaj je za nekatere prevelik
Od prvih smučarskih ovinkov pri treh letih pod budnim očesom staršev, prvih učnih ur v alpski šoli na Krvavcu do cicibanov, mlajših in starejših pionirjev, pa mladincev in pozneje reprezentance pri 17 letih.
Danes je simpatični 22-letnik član A-reprezentance za hitre discipline z zavidljivimi in širši javnosti vse bolj znanimi rezultati. Zaljubljenost v smučanje in hitrost je očitna že od malih nog, Miha pripoveduje: "Nekoč sem treniral nogomet, košarko in smučanje hkrati, a me je hitrost povsem odpeljala k smučanju."
Spominja se prvega letnika srednje šole in sprejema med mladince, kar je postal nekakšen športni mejnik in skok v profesionalne vode. Treningi so postali resnejši, tekmovanja so se preselila prek slovenskih meja, za finančni vložek pa je bilo treba seči precej globlje v žep: "Do mladincev se tekmuje v Sloveniji, kamor se vozimo od doma in je potreben strošek zgolj letna smučarska karta.
"To zamenjajo treningi na tujih ledenikih," brez zadržkov pove simpatični Miha, tudi o neomajni starševski podpori doda nekaj besed: "Letos je prvič, ko nam ni bilo treba plačati ničesar."
"Zdravo je biti prijatelj s trenerjem"
Letos se prvič znoji v ekipi za hitre discipline za svetovni pokal, ki šteje šest članov, tudi Boštjana Klineta. Kali se pod taktirko Petra Pena, nekdanjega slovenskega alpskega smučarja, v letih 1998 in 2002 člana zimske olimpijske odprave.
Je eden najbolj izkušenih trenerjev v svetovnem pokalu, na tej ravni deluje že 15 let: "To, da je bil tudi sam tekmovalec, je razlog, da mu lahko zaupam," pripoveduje o njunem odnosu. Njuno poznanstvo sicer sega še v čas, ko je ta krojil uspehe hrvaške ekipe, takrat oboževanega Ivice Kostelića: "Zdravo je biti prijatelj s trenerjem. Mora biti na voljo, ko je potreben pogovor, o smučanju ali zunanjih zadevah. Vendar ko se dela, mora nastopiti profesionalen odnos – ne prijateljski, ni pa diktatura. Ko sem se lani pridružil ekipi, je Pero dobro povedal: "Profesionalni smučar mora biti profesionalen 340 dni na leto, preostalih 25 pa je lahko baraba." V smehu pa o športni lenobi, ki je tovrstna vrhunska raven športniku ne dopušča: "Torej, nekaj majskih dni imamo bonusa, ki ga moramo izkoristiti."
Mami nažene strah v kosti
"Sem človek, ki se ne vidi samega. Ne bi rad hodil po svetu brez ekipe, podpore in konkurence." Samostojna pot Tine Maze je navdih mladim športnikom, a Hrobat nanjo gleda kot odsev osebnosti, sam je ekipna duša: "V ekipi si najdeš družbo. Smučanje je prijateljski šport – na startu smo nasprotniki, v cilju prijatelji."
Priznava tudi, da je družabno življenje zunaj sfere, v kateri se giba, postavljeno na kocko. Nadoknadi poleti, pove: "Smo v stiku, kolikor je le mogoče. Starši so me lani obiskali v Avstriji, letos v Kranjski Gori. Mamo je namreč strah smuka. Šele ko ve, da sem v cilju, si ogleda posnetek. Vedno ostane v kuhinji, oče pa gleda v živo."
Ob neomajni podpori Hrobat zdaj reže strmine novim uspehom naproti, pridružujočim se trem največjim do zdaj: mladinskemu svetovnemu prvaku iz leta 2015 na Norveškem, srebrni medalji v super kombinaciji na Olimpijskih igrah mladih 2012 v Avstriji in 14. mestu na svetovnem prvenstvu v St. Moritzu letos, v članski kategoriji.
Neja Drozg
Novo na Metroplay: "Dezinformacije so povsod" | N1 podkast s Suzano Lovec