Zimska sezona je pred vrati, zimski junaki pa že nestrpno pričakujejo, da pokažejo, kaj vse so pilili v zadnjih nekaj mesecih. Eden izmed njih je tudi trenutno najboljši slovenski alpski smučar Žan Kranjec, ki smo ga ujeli kar v bližini koprske rive.
Kako pogosto ste imeli v zadnjih mesecih priložnost skočiti na morje?
Kadar sem na morju službeno, niti ne štejem, kot da sem na morju. (smeh) A ker v tem času nismo prav pogosto doma, prav prija.
Na snegu ste začeli trenirati že konec julija. Ste se že privadili, da je za vas poletje nekoliko krajše kot za vaše prijatelje in bližnje?
V vseh teh letih sem se na to že dodobra navadil. Tako mi ni nič kaj pretežko, ko gredo prijatelji na morje, jaz pa sem nekje na snegu. Gre za poseben način življenja, in ko se ga navadiš in sprejmeš, je čisto super.
Kdaj natančno pa je smučanje postalo vaš življenjski slog?
Uh, že zelo kmalu. Ko sem prišel v program FIS, sem bil star 15, 16 let. Že prej sem resno treniral, a po tistem je smučanje dejansko postalo moj način življenja. Njemu namreč posvetim velik del svojega časa.
Se še spomnite, kdo vas je kot prvi postavil na smučke in kdaj?
Ne spomnim se točno, koliko sem bil star, a zagotovo z družino, očetom in mamo. Trenirati sem začel pri sedmih. Takrat še niti pomislil nisem, da bom postal vrhunski smučar, s tem sem si le zapolnil prosti čas. Nisem želel biti najboljši, a tudi ta tekmovalnost je kmalu prišla, s tem pa tudi rezultati.
Katera je po vašem mnenju najboljša plat smučanja?
Smučarji imamo po mojem mnenju kar nekaj privilegijev. Veliko potujemo, veliko časa preživimo v naravi. Sem pa sodijo tudi sami občutki pri smučanju, čustva ob dobrih rezultatih in po dobrih vožnjah.
Ste se sicer v mladih letih, morda v puberteti, kdaj naveličali belih strmin?
Verjetno, zagotovo je bil kakšen dan, trening, ki ga nisem z veseljem odpeljal. A če pogledam celostno, v smučanju od nekdaj uživam. Vesel sem, da so me starši vpisali v smučarsko šolo.
Kaj je pri smučanju bistvenega pomena: talent ali vaja? Eno z drugim?
Mislim, da morata biti prisotna oba. A vendar, če si še tako velik talent, brez trdega dela se ne da doseči najboljših rezultatov. In obratno. Treniraš lahko v nedogled, pa se boš na neki točki ustavil, ker ti enostavno nečesa zmanjka. Verjamem, da je smučanje skupek obojega.
Greste smučat tudi v prostem času po koncu sezone ali imate snega že v času tekmovanj čez glavo?
Le redko, morda ob koncu sezone, se s prijatelji odpravim na sneg. Časa za to sicer ni. Po koncu sezone pa se rajši odpravim na morje ali v domače konce.
Kako si polnite baterije?
S skokom na morje, druženjem s prijatelji. Na ta način odmislim smučanje, kar ni vedno lahko, a z dobro družbo je mogoče tudi to. Tako lahko odklopim vsaj za nekaj časa in ne pustim kakšnim problemom, da bi đe naprej preganjali. Včasih mi pride prav tudi kakšen film.
Kaj pa med tekmami, ko večino časa preživite v hotelih ali na poti? Kako takrat preživljate prosti čas?
Uh, običajno počivam ali pa si ogledam kakšen film. Grem spat. Kadar pa pridem domov, čas preživim z družino in s prijatelji.
Vam po tekmi prija družba ali ste raje sami?
Odvisno, tudi od rezultata. Boljši ko je, raje sem v družbi. Slabše ko mi gre … Pogosto te v teh trenutkih vsi trepljajo, češ, saj bo, naslednjič bo bolje, glavo gor. Tega ne maram. (smeh) Najraje, ne glede na rezultat, vidim, da se vsi obnašajo, kot da tistega dne nisem tekmoval.
Se tako bolje psihično pripravite na naslednji dan? Kako pomembna je sicer glava?
V vsakem športu je pomembna, v smučanju verjetno še veliko bolj. Ponujena ti je le ena sama priložnost, popravnega izpita na progi ni. Ne moreš vaditi, saj se razmere na progi, sneg, postavitev spreminjajo. Dobro se moraš pripraviti in osredotočiti na svojo vožnjo, saj je priložnost le ena sama.
Kaj je po koncu sezone bolj utrujeno: glava ali telo?
Oboje, a mislim, da ti premor bolj pride prav zaradi psihičnega počitka. Tudi telo potrebuje počitek, a glava ga verjetno še precej bolj.
Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču