V Slovenski vojski je zaposlenih 64 vrhunskih športnikov, med katerimi so tudi ženske. V oči nam je še posebej padla ena od najboljših atletinj Snežana Vukmirović, ki velja za pravo lepotico. Snežano, ki je v vojski zaposlena od leta 2013, smo ujeli ravno po koncu tridnevnih priprav na Pokljuki, kjer so imeli usposabljanje. Z njo smo se pogovarjali o športu, življenju, ambicijah in lepoti.
Story: Ravno ste se vrnili s priprav z vojsko. Kako se znajdete v tej vlogi?
Letos sem bila tri dni na Pokljuki in sem uživala, se veliko stvari naučila in tudi spoznala zanimive ljudi. Vedela sem, da so v vojski športniki iz vseh panog, o katerih bolj ali manj vse veš in prebereš, v živo pa jih ne poznaš. Tako da je pozitiven del tega tudi ta, da spoznaš preostale športnike.
Story: In kdo od športnikov vas je v živo najbolj presenetil? Je kateri, ki ga še posebej cenite?
Flisarja! Tako pozitiven je in tako sem se nasmejala ... Res je vrhunska oseba.
Story: Predvidevam, da so bile priprave fizično kar zahtevne, kajne?
Moraš zgodaj vstati, ker smo kot vojaki zjutraj poklicani v zbor. Potem ko vstaneš, je zajtrk in treba je očistiti čevlje, kot zahtevajo, potem pa sledijo terenske vaje s specialno vojaško policijo, kjer so nam pokazali različne vaje, imeli pa smo tudi pohod in vaje v gozdu. Zelo zanimivo.
Story: Je v vojski veliko ženskih športnic? Kaj sploh menite o tem, da so ženske v vojski? Bi kdaj prijeli za orožje, če bi bilo treba?
Bog ne daj, ampak če bi se to zahtevalo od mene, in glede na to, da sem zaposlena v vojski, bi zagotovo pomagala državi. Če bi bilo karkoli treba, torej bi, ampak upam, da se to nikoli ne bo zgodilo.
Story: Glede na vse, kar se dogaja po svetu, kakšno je vaše mnenje o begunski krizi, o terorističnem napadu v Parizu, o teorijah zarote, ki krožijo ... Razmišljate o teh stvareh?
Res je videti, da se bo uresničila napoved o tretji svetovni vojni, kot so govorili v zadnjem času. Res je grozno, kar se je zgodilo v teh nekaj mesecih, in žal tudi z begunci prihaja veliko teroristov. Oče mi je ravno rekel, da je bil napad tudi v Maliju, v hotelu ... Ne vem, misliš, da se to ne more zgoditi, ampak se lahko.
Story: Pa se bojite?
Tukaj niti ne, se mi zdi, da smo malo bolj zaščiteni. Ampak ker veliko potujem, nikoli ne vem, kaj se lahko zgodi.
Story: Z družino ste si izjemno blizu, sestra se je že pred časom nehala športno udejstvovati in želeli sta atletsko šolo. Kako blizu temu načrtu sta? Koliko časa mislite še biti 'v igri'?
Veliko ljudi me vpraša, do katerega leta se da tekmovati, a je vse odvisno od telesa. Če ni poškodb in če je zdravje dobro, lahko tekmuješ tudi do 40. leta. Pred nekaj leti je 40-letna atletinja iz Anglije osvojila medaljo na svetovnem prvenstvu v troskoku. Odvisno je torej od tega, koliko ti telo dovoli. Letos sem imela prvič v karieri hujšo poškodbo in upam, da se mi bo hitro uspelo sestaviti in potrditi normo za Rio, kar je glavni cilj sezone - olimpijske igre.
Story: Vas je poškodba zelo potrla?
Me je, ker se je toliko časa vleklo. Naredila sem kar nekaj magnetnih resonanc, kjer se ni potrdilo, za kaj gre. Februarja sem skakala v Zagrebu in sem nerodno stopila, v kolku me je zabolelo in čez nekaj dni nisem mogla hoditi, zato sem izpustila evropsko prvenstvo. Poškodbo smo nekako sanirali, a se je zaraslo. Začela sem se pripravljati na svetovno prvenstvo, pa je počila ena mišica pa druga ... Zdravnik in trener sta ob zadnji magnetni resonanci zaključila, da so mišice počile kot posledica poškodovanega kolka. Tako da zdaj saniramo in počasi že migam.
Story: Ko se zgodi ena stvar, se jih še pet, kajne?
Ja, res je. Enostavno nisem mogla teči. Meritve mišic so nato pokazale, da jih je 40 odstotkov v uporabi in da je vse okrog njih natečeno in v brazgotinah. Ko slišiš nekaj takega, dobiš občutek, da je vsega konec. Ker se je nenehno ponavljalo, sem se vprašala, kaj naj naredim ...
Story: Da ne bi bil konec ravno, ko ste na vrhuncu ...
Točno to! Ravno pika na i so stvari, ki me čakajo.
Story: Kdo vas najbolj bodri pri tem? Sestra, ki najbolje razume življenje športnice?
Tudi ona, starši in pa trener, ki je kot moj drugi oče. Že nekaj let sodelujem tudi s fizioterapevtko Tine Maze Nežko Poljanšek, ki je v mojem primeru ključna, poleg tega sva pa tudi prijateljici.
Story: Je kakšen vidik poškodbe tudi dober? V smislu, da se lahko zdaj malo odpočijete, ker sicer nimate časa?
Ja, letos sem si zaradi poškodbe privoščila malo več dopusta in en teden sem uživala, potem pa prideš nazaj in si želiš teči, trenirati, pa ne gre. Tako kot pravijo, da ko končaš (pri meni traja že osem mesecev), doživiš krizo identitete, ker ne veš, kaj bi v življenju počel. Najverjetneje bom ostala v športu. Sestra ima svojo šolo in kar veliko otrok, zato sva se o tem že pogovarjali, in verjetno se ji pridružim. Imam pa tudi druge možnosti, ampak bomo videli, kaj in kako.
Story: Sodeč po vašem Instagramu se posvečate veliko tudi modi. Se vidite v tem poslu?
Lahko bi, ker modo obožujem. Nisem tip, da nosim vse, kar je v trendu, ampak rada usklajujem. V večini sledim modnim profilom na Instagramu ...
Story: Tudi ličenje vam gre odlično od rok, kajne?
Ja, tudi. Zdaj, ko sem bila v vojski, je bilo tam tudi dekle, ki trenira taekwondo, in me je vprašala, ali sem naredila kakšno šolo ličenja ali sem samouk, pa sem rekla, da sem se naučila sama in da lahko poskusiva tudi na njej. No, potem sem naličila njo in še prijateljico ter smo se hecale, da imamo v vojski usposabljanje za šminko. (smeh)
Story: Se tudi vaša hči Lara rada lepotiči in ponavlja za mami?
Seveda, vidi mamico in potem mora tudi ona. Že ko je bila še zelo mala, si je dala vodoodporno maskaro na oči, ko smo bili na počitnicah na Kanarskih otokih. Za hec sem jo vprašala, kako jo bomo odstranili, in nato je začela jokati. Mislila je, da bo za vedno ostalo tako. (smeh) Sicer pa gre rada po mojo toaletno torbico in se naliči. Tudi če kam grem, me vpraša, kaj bom oblekla, in hoče videti moj izbor. Potem pa komentira, da je v redu, ker gredo barve skupaj. Učim jo namreč, da se za v šolo obleče usklajeno, in vidim, da že ima tisti občutek za kombinacije, ki pa jih rada naredi sama.
Story: Opazila sem, da ste bili kar nekajkrat na obisku v Beogradu. Imate tam prijatelje, družino?
Ja, tam imam prijateljico, ženo prijatelja rokometaša Krivokapića, ki je igral v Kopru. Prek njega sva se spoznali in se štiri leta družili v Kopru. Tudi najini hčerki sta obiskovali isti razred, tako da sva se zelo lepo ujeli in zdaj jaz hodim na obisk k njej in ona k meni. Sicer pa imam v Novem Sadu prijateljico iz športnih krogov Ivano Španović, v Beogradu pa Biljano Topić. To so atletinje, s katerimi se poznamo že vrsto let, in potem sem sčasoma spoznala še veliko ljudi ... Beograd je res mesto zame in ravno zdaj sem bila tam sedem dni, prehitro je minilo.
Story: Kako je videti, ko se tako lepe športnice dobijo na kupu in gredo skupaj ven? Verjetno moški padajo na kolena. (smeh) Se jih morate kaj otepati?
Ko smo bili v Beogradu, sem nosila prstan, pa je kakšen fant pristopil in me vprašal po imenu, ampak ker se mi to ne da, sem rekla kar, da sem poročena. Ko je vprašal, ali imam kaj otrok, sem odgovorila, da tri. (smeh) Potem je bil pa mir, ampak so me punce hecale, da nisem normalna. A se mi res ne da. So pa moški res drugačni v Beogradu, ker ko stopiš v prostor, se osredotoči nate in ne spusti pogleda. Če pa vidi, da ga ignoriraš, se obrne in te pusti pri miru.
Story: Bolj v slogu plenilca ...
Tako je. (smeh) Ko sva bili naslednji dan na kavi ob reki s prijateljico Katarino Rebračo in so se nama pridružili njeni prijatelji, se je veliko govorilo tudi o mojih očeh, ki so res specifične.
Story: Res so kristalne. Ljudje vas sprašujejo, ali nosite kontaktne leče, kajne?
Res so nenavadne, včasih ne veš, ali so modre ali zelene. Takšne oči sva imela v družini samo s pokojnim bratrancem. Moj oče reče, da sem sicer povsem podobna njegovi mami. Sploh ko si lase spnem v figo, mi reče, da sem ista kot nona.
Napisala Manja Plešnar
Fotografije Alpe
Novo na Metroplay: Maja Keuc iskreno o življenju na Švedskem in kaj jo je pripeljalo nazaj
