Sonja Klopčič o voditeljih nove dobe - nujna je čustvena inteligenca

Sonja Klopčič pravi, da je radovedna in odprta, rada se povezuje z ljudmi. Je voditeljica, podjetnica in menedžerka. Je vodja mentorske mreže pri sekciji menedžerk Združenja Manager. Poleg tega je še mama, žena, prijateljica. Kot prava sodobna ženska igra hkrati več vlog. Širši javnosti pa se je predstavila s knjigo Voditeljstvo – prvo tovrstno izpod peresa domačega avtorja.

Življenje ni samo hoja navzgor

Knjigo od podobnih vsebin ameriškega izvora razlikujeta iskrenost in neolepšana osebna pripoved izkušnje uspeha in neuspeha.

»Mogoče knjiga govori skoraj več o padcih kot o uspehu, vendar se mi je zdelo prav, da osvetlim tudi ta vidik poslovnega sveta,« pravi avtorica, ki se je pisanja sprva lotila kot urejanja misli. »Pisati sem začela po stečaju podjetja Svea (kjer je bila krizna menedžerka, op. a.), da sem uredila misli, kaj vse se je dogajalo v mesecih pred tem. Takrat je bilo nemogoče slediti vsemu, kar se je dnevno zgodilo, in pogosto sem imela občutek, kot da sem se znašla v centrifugi. Takrat sem močno pogrešala uvide in izkušnje menedžerjev v kriznih situacijah. Vse knjige o vodenju govorijo samo o poti navzgor, o uspehih. Ampak v življenju so tudi neuspehi, ko stvari ne potekajo tako, kot bi si želel.«

Kljub turbulentnim časom je obdržala navado, da piše dnevnik, kar je pomenilo, da je včasih zapisala samo tri ključne besede. Iz teh zapisov je nato nastala knjiga. »Ko sem začela pisati, sem to storila zaradi sebe, da si izkristaliziram pogled na to, kar se je zgodilo. Šele potem sem začela razmišljati, da bi to pisanje morda lahko komu koristilo. Pisala sem zelo odkrito, poleg dejstev tudi, kako sem se počutila, kaj sem razmišljala, o svojih strahovih, o upanju.«

Eden večjih strahov, ki ga imamo Slovenci, je strah pred neuspehom. Ta nas ovira pri reševanju podjetij in pri zagonu novih projektov. »Za primerjavo rada rečem, da če Ilka Štuhec na tekmi pade, vseeno ne rečemo, da ne zna smučati. Ko meni ni uspela misija reševanja Svee, pa sem slišala tudi to, da sem nesposobna menedžerka. Pa vem, da nisem! V Sloveniji se ti neuspeh na poslovnem področju zlepa ne odpusti. V Ameriki je to povsem drugače, tam je neuspeh priložnost, da se nekaj naučiš, da ti lahko naslednjič uspe.«

Vodja bi moral biti voditelj

Vodenje in voditeljstvo ni ista stvar, poudarja Sonja Klopčič. »Vodenje je povezano s formalnim položajem in formalno močjo, ki je s tem položajem povezana. Povezano je z odgovornostmi in pravili stroke. Voditeljstvo pa je, po mojem razumevanju, kreacija človeka samega, ustvarjena iz njegovih vrednot, iz razumevanja osebnega poslanstva, iz želje, da se povezuje z drugimi predvsem zato, da uresničuje skupne cilje. Svojo voditeljsko vlogo mora razvijati vsak sam glede na svoje osebnostne karakteristike.«

Za dobrega vodjo in dobrega voditelja nove dobe je nujno, da premore čustveno in duhovno inteligenco. »Zmotno je prepričanje, da so vodje odgovorni le za materialni del organizacije in za bilanco. Odgovorni so tudi za čustveni in duhovni položaj zaposlenih, kar pomeni, da so ljudje zdravi, da vidijo smisel v svojem delu, da ne pregorevajo, se ne izčrpavajo.«

Raziskava med podjetji, ki beležijo dolgotrajno uspešnost, je pokazala, da jih vodijo ljudje, ki na prvo mesto ne postavljajo sebe, ampak svoje zaposlene, jim puščajo prostor za delovanje in razvoj.

Do teh spoznanj je prišla, ko je delala v Trimu na položaju direktorice razvoja kompetenc, ko je bila brez izvršilne moči. »Vse cilje sem morala doseči tako, da sem znala sodelovati z drugimi. Morala sem se naučiti, kako sodelavce pritegniti, jih spodbuditi, motivirati, prepričati. Tako sem razvijala vlogo voditeljice brez formalne moči, hkrati pa sem stvari premikala le z vplivanjem.«

Klopčičeva omenja tudi, da sta v vsaki organizaciji izjemnega pomena sodelovanje in komuniciranje med zaposlenimi. »Poslovni svet se hitro spreminja, čas hierarhičnih organizacij je dokončno mimo. Danes ni več supermana, ki bi znal in poznal vse, kar se dogaja v podjetju, in bi z vrha dol naročal, kaj je treba narediti. Zato se moramo naučiti sodelovati in se pogovarjati. Tega še ne znamo najbolje. Kadar naletimo na drugačno mnenje, ga razumemo kot napad nase. Ne gre za to! Gre za to, da vsak od nas vidi stvari malo drugače. Zato se je treba pogovarjati, da sploh razumemo, kako kdo vidi stvari. Tako bomo lažje in boljše naredili skupno sliko.«

Ljubezen v poslovnem svetu

Največ osuplosti, privzdignjenih obrvi in radovednosti pa zbudi njena izjava, da bo ekonomija nove dimenzije temeljila na ljubezni. Sonja Klopčič svoje stališče čvrsto zagovarja: »Ljubezen mora najti prostor v poslovnem svetu. Naše delovanje mora izhajati iz ljubezni do sebe, do soljudi, do skupnosti, do države, do planeta. Če delaš iz ljubezni, postaviš bistveno drugačne cilje. Jasno je, da dobiček mora biti, brez njega ne moreš zagotavljati plač in razvoja. Če pa deluješ iz ljubezni, poskrbiš, da se zaposleni razvijajo, da ima skupnost kaj od podjetja, da skrbiš za planet. Čeprav o tem morda ne govorijo na glas, opažam, da čedalje več vodij tako razmišlja. Morda se zdaj počutijo kot črne ovce, ampak počasi bo normalno, da bomo vsi tovrstne črne ovce,« se smeji. »V to res verjamem in skozi vse svoje aktivnosti želim zlasti mladim menedžerjem dati pogum, da delajo z ljubeznijo.«

Besedilo: Nives Cvikl // Fotografije: Aleksandra Saša Prelesnik

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord