Plesalko Ano Pandur Predin zanima, kaj vse lahko iz flamenka, ki jo fascinira, izvleče. Vztrajnost in predanost sta ji prinesla tudi naziv plesalka leta 2013. Ana pa se ni ustavila zgolj pri fascinaciji nad flamenkom, navsezadnje tudi ni del njihove tradicije. Odločila se je, da flamenko vzame, dela in ga umesti po svoje.
Zanima jo, kaj vse lahko izvleče iz flamenka. Flamenko jo je fasciniral, ugotovila pa je tudi, da ni del njihove tradicije in se tega ne more iti zares:
"Njihovo stvar lahko vzamem, delam in umestim po svoje. Zanimata me izraznost flamenka in njegova poetika. Flamenko je moj medij izražanja, saj sem rada 'perkašen' z nogami. Morda se nekdo, ki je ortodoksen, ne bi strinjal, da je flamenko, če ni zraven pevca, ampak pri nas nimamo zaresnega pevca flamenka in tudi ne bomo iskali na pol pevca. Tako sem k projektu Anatomija spomina raje vzela pevko Vesno Zornik, ki nima pojma o flamenku in tudi ni bila obremenjena s flamenkom. Iz tega smo tudi izhajali, Vito Marenče, ki prav tako sodeluje, pa je virtuozen kitarist flamenka, ima pa tudi takšno miselnost in tako živi, hkrati pa je tudi džezer."
Ana ravnokar pripravlja novo plesno predstavo Cabello 22,11, in sicer v sodelovanju s sodobno plesalko Rosano Hribar. Tudi sicer si je vedno želela priti v polje sodobnega plesa, čeprav se nima za sodobno plesalko. Njena naveza z Rosano Hribar traja že kar nekaj časa, pravzaprav pa niti ni mislila, da se bo s sodelovanjem strinjala. Flamenko namreč jemljejo stereotipno, zaradi česa je nemalokrat naletela na zaprta vrata.
"Rosano je sodelovanje zanimalo že takrat, pozneje pa sta me z Gregorjem Luštrekom povabila v svojo predstavo Korak v dvoje in smo delali skupaj, zdaj pa je ona pri meni. Res mi je v čast delati z Rosano in tudi s kontrabasistom Robertom Jukičem, ki je fantastičen glasbenik, kakor tudi z Vitom Marenčetom. V Cabellu ostajamo v flamenku, hkrati pa gremo tudi malo ven iz njega."
V predstavi Cabello izhaja iz knjige Garcie Marqueza Ljubezen in drugi demoni, dotaknila se je je predvsem mala deklica, ki ji še po smrti rastejo lasje, ki je v resnici žrtev, na kateri vsi sproščajo svoje frustracije. Izhajala je tudi iz tega, da so v Španiji sprejeli zakon, ki prepoveduje splav, kar se ji zdi fašistično.
"Takrat sem tudi ravno brala Simon de Bovoar, ki na račun hipokrizije družbe pove, da si lasti zarodek, hkrati pa se ne briga za otroke, ki so rojeni. Zakaj bi vsaka mati morala imeti rada otroka, če ga noče, ga noče. Pusti žensko, razen tega se bodo splavi itak dogajali še naprej ilegalno, ženske pa bodo umirale, obolevale ..."
Ana še doda, da gre tudi za njeno razmišljanje. "Imam prijateljice Španke, in to je njihova stvarnost, tiče pa se vseh nas, vsake ženske, če je imela splav ali ne. Razmišljanje se mi je porodilo ravno na primeru te deklice, ki je nihče ni maral in je prišla v kremplje rimskokatoliške cerkve. Potem se res vprašaš, v čem je sploh smisel tega bivanja. Sicer Marquez o tem ravno ne govori, da pa ti misliti."
Trenutno Ana Pandur Predin sodeluje tudi z novomeškim teatrom Anton Podbevšek, kamor jo je povabil Matjaž Berger. Pleše namreč v novi predstavi Marina Abramović ali kako sem izgubil pot do Antigone.
Napisala: Suzana Golubov
Novo na Metroplay: "Naš največji uspeh je bil tudi strel v koleno" | Ivo Boscarol
