Spoznajte Hano Kotar, rosno mlado kraljico slaščic!

Sliši se neverjetno in za marsikoga tudi je. Ker – roko na srce – za vse to je včasih dan premalo. In za vse to Hana žrtvuje marsikatero noč. Tudi noč pred najinim intervjujem je bilo tako. Čeprav je bila zvečer na družinski zabavi, je z nje odšla prej, saj jo je čakal kup naročil tort pa tudi sladoleda je že začelo zmanjkovati. Tako je noč preživela v svoji tovarni čokolade, v kateri je slastno dišalo. Kar malo sem ji zavidala, da se ji prečuta noč ni prav nič poznala – ni bilo podočnjakov, ni bilo utrujenega glasu ali počasnih kretenj.

"Če nekaj delaš tako zelo rad, kot jaz ustvarjam sladice, ni čisto nič težko in prečute noči niso nič takega," pravi Hana, ki hkrati prizna, kako težko reče ne in kako zelo si želi osrečiti ljudi, ki jo prosijo za njene dobrote. "Najbolj pa me veseli, ko vidim, da se ljudje vračajo. Takrat vem, da so jim dobrote Mame Paule res všeč, četudi so malce dražje od drugih, saj jih izdelujemo ročno in iz najboljših sestavin. Naš sladoled je narejen iz domačega mleka in pravega sadja, zato ima okus po domačem, kar ljudje izjemno cenijo."

Sestavine je iskala vse leto

Hana mi zaupa, da je prave sestavine za svoje čokolade in sladolede izbirala eno leto, osnovno surovino za čokolado uvaža iz Belgije. Da so jih preizkušali in ocenjevali vsi – njena družina, prijatelji, sošolci. Da je perfekcionistka in ji nikakor ni vseeno, kako je kaj videti, okusiti, kak­šno strukturo ima in kako diši. Hana mi zaupa, da svojo čokolado zelo rada posipa z bronastim prahom, da ji vdihne še nekaj več, tako je videti še bolj mamljiva, posebna, lepa, dragocena. In tako so čokolade za rojstne dneve, obletnice in podjetja resnično posebne.

Hana ni le velika perfekcionistka, je tudi oboževalka lepega, kar se vidi tako v njeni pisarni kot na embalaži, s katero so se, prizna, trudili kar nekaj časa, da je nastala, kakršno si je želela, prav tako logotip njene znamke Mama Paula. "Želim si, da so naše čokolade in čokoladne dobrote zavite tako, da jih brez skrbi in z veseljem daste iz rok kot darilo, ne da bi jih bilo treba posebej zavijati," mi pove.

Mama Pavla je bila njena stara mama

Skupaj so živeli v hiši in bili sta tisti pravi zaveznici: stara mama in vnukinja. Mama Pavla je bila tista, ki je pekla najboljše slaščice, ki jo je naučila narediti ravno prav mehko in sladko potico ter zavitek, ki se kar stopi v ustih. Tudi zato je Hana tako vesela, da imajo njene slaščice okus po domačem. Ter da se ljudje tako počutijo tudi v njeni kavarni, ki so jo odprli pred tremi leti, kmalu po smrti stare mame. A s kavarnico in s čokoladami in sladoledi bo njena stara mama živela večno. Ob iskricah v očeh svoje vnukinje, medtem ko bo opazovala ljudi, kako všeč so jim njene dobrote. Popolnosti teh dobrot pa Hana ni dosegla le s pomočjo stare mame, temveč se je mojstrila tudi pri največjih slaščičarskih mojstrih doma in po svetu.

"Nemalokrat je bilo videti res čudno – bila sem deklica med samimi odraslimi na slaščičarski delavnici. A tako me je vse zanimalo, tako sem bila zavzeta, da se drugi udeleženci niso dolgo čudili, kako sem se znašla med njimi," se smeji Hana, ki mi zaupa še, da je paulice, na videz podobne bajaderam, po okusu pa veliko bogatejše in izrazitejše, izdelala s pomočjo mojstrov z znanjem italijanskega slaščičarstva. Druge dobrote, kot so sočne fige, oblite s čokolado, čokoladni grižljaji iz oreščkov in suhega sadja, obliti s čokolado, in moji najljubši – grižljaji iz karamele in slanih arašidov, obliti z mlečno čokolado –, je izpilila sama.

Vsi niso razumeli

Ko sem jo vprašala, kako so njeno navdušenje nad delom sprva v kavarni, ko je bila komaj v drugem letniku, nato pa še z izdelovanjem čokolade in sladoleda, sprejeli v šoli, je prvič povesila pogled. "Vsi niso razumeli, nekateri so mi zavidali. Včasih je bilo res težko, saj je bilo občutiti njihovo nevoščljivost in zavidanje ter opazke, ko sem prišla v šolo bolj urejena kot sicer, saj sem imela po pouku sestanek."

A potem se Hana spet razvedri in pove, da jo je veliko prijateljev in učiteljev ves čas podpiralo in se z njo veselilo. Morda prav zato je Hana zmagovalka pri 19 letih, ki je maturirala skoraj istočasno kot lansirala svoj sladoled, ko so njeni vrstniki začeli kupovati maturantske obleke in razmišljati o tem, da bi se bilo dobro začeti pripravljati na maturo, pa je ona zagnala proizvodnjo čokolade in iskala sodelavce. "Ni jih bilo težko najti, ta pozna onega in oni tega," se zasmeji Hana, ki pove, da je na začetku imela kar tremo, saj so vsi njeni zaposleni starejši od nje.

"A kmalu sem se naučila, da moram povedati, kar mislim, le tako so izdelki točno taki, kot si želimo vsi, in le tako se vsi dobro razumemo, kar se mi prav tako zdi zelo pomembno," se spet smeji Hana in pove, da so zanjo najtežji sestanki. "Sprva sem se tudi sama počutila kot smrklja, ki nič ne ve, in takrat so z mano hodili na sestanke še starši. A kmalu sem ugotovila, da imamo vsi iste cilje in da vsi delamo isto, torej je prav vseeno, če so moji sogovorniki enkrat ali več kot enkrat starejši od mene. No, ampak vseeno mi je veliko lažje, če gre z mano na sestanek oče. Čeprav noče več, saj pravi, da znam sama," se nasmehne Hana, jaz pa jo gledam, kako sedi v njenem usnjenem naslonjaču, in jo vidim že kot uspešno direktorico, ki se ji še vedno zasvetijo iskrice v očeh vsakič, ko vidi, poskusi, povonja sladke, do popolnosti izdelane izdelke s podpisom Mama Paula.

Napisala: Petra Arula // Fotografije: Osebni Arhiv