Srđan Milovanović po šovu Znan obraz ima svoj glas: Sam sem do sebe bistveno strožji

Menda ste prvič nastopali v sedmem razredu s pesmijo Metallice Nothing Else Matters, pozneje ste peli in igrali klarinet ter kitaro v narodno-zabavnem ansamblu. Hitro ste že dokazali, da obvladate različne glasbene žanre. Kateri pa vam je najbližje?

Pravzaprav sem takrat prvič izgubil na tekmovanju Korajža velja. Dve leti pred tem pa sem zmagal, najprej v petem razredu s pesmijo Help skupine The Beatles, leto dni pozneje pa z What's Up skupine 4 Non Blondes. Obožujem glasbo, preprosto je del mene. Z njo najlaže izrazim in predelam svoja občutja, dejansko jo doživljam fizično in čustveno. Tudi nastopam zelo rad, najraje v živo, pred občinstvom interpretiram neko zgodbo; to me izpolnjuje in osrečuje. Pri tem se mi zdi žanr dokaj nepomemben – pomembnejša sta mi iskrenost in zgodba, ki jo neka pesem pripoveduje, pomembno mi je tudi, ali jo začutim ali ne. Po drugi strani pa sem prepričan, da je za glasbenika zelo dobro, da je žanrsko razgledan. To pomeni, da spozna čim več različnih žanrov in se po možnosti preizkusi v njih, potem pa najde tistega, ki mu najbolj ustreza. Ampak če me sprašujete, kaj imam najraje, so to pesmi s prepoznavnim vokalom, največkrat iz popa, rocka ali funka, ljubim tudi muzikal in živahne latino ritme.

Širšo prepoznavnost ste dosegli s sodelovanjem v oddaji Znan obraz ima svoj glas. Kaj vas je pritegnilo k sodelovanju?

Ta oddaja mi je bila pisana na kožo! Združuje glasbo in igro in nadvse me veseli, da sem se lahko lotil izzivov, ki so mi jih ustvarjalci oddaje postavili. Uživam v odkrivanju likov, v iskanju njihovih posebnosti – in s tem tudi v preizkušanju svojih meja oziroma samega sebe.

S prepoznavnostjo pridejo različni odzivi, tako pozitivni kot negativni. Katerih je več? Kako se soočate z njimi?

Ta izkušnja je bila zame doslej izjemno pozitivna. Seveda je bilo nekaj odzivov negativnih, vedno je tako. Toda utemeljene kritike sploh ne jemljem kot negativni komentar in se je nikoli ne branim, celo vesel sem je. Predvsem me je presenetila in osrečila neverjetna spodbuda, ki sem je bil deležen od prve oddaje naprej; v prvi vrsti od družine in prijateljev pa tudi od znancev, sodelavcev in celo naključnih mimoidočih. Po duši sem še zmeraj Ormožan, Prlek, čeprav sem se pred leti preselil v Ljubljano. Zelo toplo mi je pri srcu, da sem dobil toliko spodbudnih sporočil iz domačih krajev. Po drugi strani pa so me zvesto spodbujali tudi sosedje in drugi sokrajani iz Škofljice, ki je moj novi dom. Vse to mi daje dodaten zagon, da nadaljujem, in samozavest, da sem pri tem še bolj drzen in predan.

Kritike so bile neizogiben del oddaje, saj ste bili vsak teden izpostavljeni komentarjem žirije. Vam komentarji pridejo do živega ali jih vzamete kot priložnost za napredek?

Komentatorji so izjemno prijazni in prizanesljivi, sam sem do sebe bistveno strožji (smeh). Ampak kot rečeno, sem vedno vesel utemeljene kritike, ker je za napredek neprecenljiva.

Za eno od oddaj ste si sami sešili kostum, ker je menda šivanje vaša strast. Kdo vas je naučil šivati?

Hči si je za božič zaželela šivalni stroj – in ga je dobila. Ampak da bi napravo znala uporabljati in zlasti, da se pri novem hobiju ne bi poškodovala, je prišel zraven tudi tečaj šivanja. Pa sem šel z njo! Od nekdaj sem hotel znati šivati, ker rad ustvarjam. Zdaj skupaj uživava v izdelovanju najrazličnejših izdelkov.

Najbrž je vaša hči uživala tudi, ko vas je gledala v oddaji Znan obraz ima svoj glas. Vaša družina se je letos povečala še za enega člana, saj ste poleti dobili sina. Ali doma pogosto prepevate svojim trem otrokom?

Doma vsi kar naprej nekaj prepevamo. Tudi otroci so zelo muzikalični, starejša obiskujeta glasbeno šolo, mlajši pa nas z zanimanjem posluša in spusti kak glas, za katerega smo prepričani, da je prepoznavna melodija (smeh). Torej pojem, ko pridem do besede.

Domnevam, da ste zaradi narave svojega dela precej odsotni, predvsem v večernih urah. Kako usklajujete nastope z družinskim življenjem?

Brez podpore družine ne bi šlo, in za to sem ji zelo hvaležen. Otroci vedo, da je to moja služba, in rad bi, da se zavedajo tudi, da nastopanje ne pomeni samo zvezdništva, temveč predvsem trdo delo – obenem pa, da je pomembno delati nekaj, kar te veseli in izpolnjuje. Sicer pa me pogosto spremljajo na vaje in nastope, poznajo vsa zaodrja in znajo večino predstav na pamet (smeh). In ko sem doma, se potrudim, da imajo vsi čim več od mene!

Najbrž vam je v veliko oporo vaša žena. Za kaj ste ji najbolj hvaležni?

Hvaležen sem ji za nešteto stvari, na primer za podporo, spodbudo, ljubezen, slastne piškote in marmelado, skrb za najine otroke, ne nazadnje pa tudi za iskreno kritiko, ki včasih malce zaboli, a je vedno dobronamerna. Izjemno cenim iskrenost, mislim, da brez nje odnos nima prihodnosti.

V oddaji ste navdušili z imitacijo Leonarda Cohena, izvrstno ste se prelevili tudi v Sašo Lošića in Marlenno. Katera preobrazba je bila za vas najzahtevnejša?

Najtežje se je bilo preleviti v Panjabija MC, saj ne govorim pandžabsko, pa še sam sem si moral sešiti kostum. Skrbelo me je, kako bom vse to opravil v tednu dni, in potem me je na vajah presenetil še Indijec Mehtab! Do takrat me izgovarjava ni toliko skrbela, saj v Sloveniji ni veliko Indijcev, ki govorijo pandžabsko, še manj pa je takih Slovencev. Toda njegovi nasveti so bili neprecenljivi in izplačalo se je potruditi. Zelo sem bil ponosen, ko se je po nastopu zahvalil za moj poklon njegovemu jeziku in kulturi ter dodal, da še ni slišal Evropejca, ki bi tako zadel njegov jezik. Takrat sem bil srečen Indijec, saj sem svojo nalogo dobro opravil.

V koga bi se preobrazili, če bi lahko sami izbirali?

V pevca skupine Queen Freddieja Mercuryja ali pa Tošeta Proeskega, saj sta bila izjemna vokalista, izvajalca in markantni osebnosti, ki sta pustila velik pečat na moji glasbeni poti.

V oddaji ste prišli do finala, kaj si boste najbolj zapomnili iz šova?

Največ mi pomeni, da so me ljudje lepo sprejeli ter da sem dokazal sebi in drugim, da zmorem to pevsko-igralsko 'potapljanje' v zanimive like (smeh). Malo mi je tudi žal, da je vsega konec, saj bom pogrešal to ustvarjanje, izzive in ekipo sotrpinov.

Kakšni so vaši načrti po oddaji?

Veselim se, da si bom najprej oddahnil od divjega tempa zadnjih mesecev, da sploh dojamem, kaj vse se je zgodilo. Potem pa moram premisliti, kako naprej. Zdaj vem, da sem na pravi poti, da sem izbral pravo kariero. Najbolj bom vesel, če bo šlo v smeri kombinacije petja in igre, vendar si želim tudi kakega izleta izključno v glasbo ali igro; še vedno me vleče tudi v teater in na televizijo. Zelo se veselim novih priložnosti za delo in ustvarjanje.

Novo na Metroplay: Matej Zemljič o zakulisju snemanja, dojemanju igralstva in stvareh, ki mu pomenijo največ