Stand up komik Tin Vodopivec je na odru že povsem domač. Poslušalci ga obožujejo zaradi njegove prijetnosti in sočasne prebrisanosti. Pred kratkim se je odločil, da se poda na novo pot – s svojo ekipo, v kateri sodeluje tudi njegova partnerica Urška Majdič, bo posnel celovečerni film.
Nekaj sladkega je romantična komedija zmešnjav, film, poln preobratov in zabavnih zapletov,” Tin opiše svoj celovečerec. Želijo ustvariti zabaven, duhovit in iskriv film, ob katerem se bodo gledalci sprostili in nasmejali. Pa bo le ohranil prvine komedije, kajne?
Zdaj verjetno potekajo polne priprave na vaš novi projekt, kar zna biti naporno in napeto. Kako se držite v teh dneh?
Moram priznati, da večinoma uživam. Izziv je velik in je kar težko, ampak ravno v tem je čar. Večkrat se spomnim, da sem si sam izbral to pot in da moram uživati na vsakem koraku. Je pa drugače kot nekoč, ko sem lahko delal še vso noč in spal, kadar sem želel. Zdaj imamo doma malega otroka, ki se zbudi ob 7.30. Ne zanima ga, ali si urejaj scenarij do treh zjutraj. (smeh)
Z Urško svoj projekt opisujeta kot drzen in ambiciozen. Kaj ga dela tako drugačnega?
Ne bi rekel, da je ravno tako zelo drugačen, je pa naša ideja drzna, ker smo se sami lotili snemanja filma sredi svetovne epidemije, brez finančne podpore javnega proračuna, poleg tega pa je še komedija. Projekt je ambiciozen, ker si predvsem želimo, da bi si film ogledalo čim več ljudi, in to po vsej bivši Jugoslaviji.
Na podlagi česa ste sestavili igralsko zasedbo?
Igralska zasedba se za zdaj še sestavlja. V prihodnjih dneh bomo, upajmo, že lahko potrdili še kakšno ime. Za zdaj lahko povem, da bo v glavni vlogi makedonski igralec in komik Saško Kocev. Je res neverjetno karizmatičen in vsestranski. V makedonskem narodnem gledališču je ravno igral glavno vlogo v Shakespearovi predstavi Macbeth, po drugi stani pa vrsto let nastopa kot komik in vodi njihovo medijsko podelitev - neke vrste Viktorje, če se tako izrazim. Poznam ga že 10 let in že med pisanjem scenarija sva z Urško za to vlogo imela v mislih prav njega. Zelo sva bila napeta, ko sva mu poslala prvi osnutek scenarija in čakala na njegov odgovor. Na srečo mu je bil scenarij zelo všeč in postal je eden izmed ključnih članov naše ekipe.
Snemanje filma zahteva denar. Nekaj stroškov ste že pokrili prek lastnih investicij, s pomočjo prijateljev in prek sponzorjev. Kako se je slovenska družba odzvala na zbiranje prispevkov prek platforme Kickstarter, ki vam še manjkajo?
Kickstarter je platforma, kjer želimo zbrati še zadnji del budžeta za film in hkrati že v fazi priprav na snemanje angažirati ljudi, da se nam pridružijo in nas podprejo. Ali je bilo uspešno ali ne, v tem trenutku še ne morem potrditi, ker akcija še teče, moram pa reči, da je bil odziv zelo dober, malo pa smo zgrešili časovno. Junija smo vsi že z glavo na morju, končno so se ukrepi toliko sprostili, da gremo lahko ven, na kavico, zato mogoče ljudem v tem trenutku ni prioriteta neki film, ki bo izšel šele enkrat prihodnje leto.
Stand up komedija je del vašega življenja že 15 let. Nameravate v svoji karieri narediti popoln preobrat in se podati v svet režije ali hkrati ostajate na obeh poteh?
Popoln preobrat bi bil, če bi se odločil, da bom zdaj delal fasade na hišah. Mislim, da film in stand up vseeno nista tako zelo oddaljena. Stand up je nekaj, kar bo vedno del mene, moj primarni način izražanja, medtem ko me je film že od nekdaj zelo zanimal. Z njim se zdaj odpirajo nove možnosti ustvarjanja. Predvsem je ta proces veliko bolj kolaborativen, kjer se na kup združi toliko talentiranih ljudi in skupaj lahko ustvarimo nekaj lepega.
Glede na to, da ste poznani kot stand up komik, vas nekateri morda doživljajo kot osebo, s katero ne morejo imeti resnih debat, saj je vaša služba, da se šalite. Ali je to morda le še en od predsodkov naše družbe?
Občasno se še zgodi, da nekaj rečem, pa me človek začudeno gleda: “Ali se to hecaš ali misliš resno?!” (smeh) Ampak ni tako pogosto, saj tisti, ki me poznajo, vedo, da nisem sociopat, ki se ne zna normalno pogovarjati. Je pa res, da moji možgani po navadi sami vlečejo proti komediji, tako da, če v resnem pogovoru vidim priložnost za kakšno šalo, se moram držati nazaj, da mi ne uide kaj neumnega.
Je zabavanje prijateljev vaša nenapisana dolžnost?
Večina mojih prijateljev je prav tako komikov, tako da zabavamo kar drug drugega. Ampak načeloma ne. Nisem takšne vrste človek, da bi se v družbi metal naprej in ves čas iskal pozornost. Sploh pa dobim dovolj pozornosti in priložnosti za blebetanje na odru. (smeh)
Ste bili že v otroštvu zabavljaški in nasmejan otrok?
Zabavljaški in nasmejan ne gresta nujno z roko v roki. Po navadi se celo izključujeta. Zagotovo poznate tisto teorijo, da so komiki večinoma zelo depresivni ljudje. Kot otrok sem bil vesel in razigran, potem pa smo se preselili v drugo mesto, v drugo okolje, starša sta se ločevala in še vojna za Slovenijo se je začela in mislim, da sem potem takrat enkrat imel tudi svoj prvi nastop. A vidite, kam gre ta odgovor … ? (smeh)
Ste skozi leta ustvarili mejo, do katere lahko obračate šale na tuj račun?
Ko delam svojo predstavo in svoj šov, takrat se ne obremenjujem s tem. Zanima me samo, kaj je smešno in katere so tiste teme, ki so meni zanimive in bi rad o njih govoril. Če me nekdo najame, pa je drugače, saj takrat občinstvo ni prostovoljno prišlo poslušat prav mene, ampak imam takrat večjo dolžnost, da jih nasmejim, in to s tistim, kar je njim blizu. Če se bom na nastopu za direktorje podjetja šalil na račun direktorjev, mislim, da jim to ne bo všeč - isti material pa bo verjetno šel odlično skozi pri sindikatih tega istega podjetja.
Ste kakšno punco že osvojili s svojo vrstico? Mogoče celo svojo Urško?
Haha, takšne vrstice mi nikoli niso šli preveč dobro. Z Urško sva skozi dolge pogovore hitro ugotovila, da je med nama ogromno kemije in da imava veliko skupnega. A če bi na Urški preizkušal svoje tekste, bi se mi verjetno začela smejati v obraz. (smeh)
Napisala: Živa Avžner // Fotografije: Dejan Nikolič, Jan Čermelj