Štefi P. Borko je doktor veterinarske medicine. Ob ljubezni do živali pa je našla še strast do fotografije in na tem področju je zelo uspešna. Lani je bila uvrščena med 20 svetovnih fotografinj na razstavo, s katero se promovira FIAP. Prav tako pa njene fotografije na mednarodnih tekmovanjih prejemajo številna zlata odličja.
Story: Po poklicu ste doktorica veterinarske medicine, a druga vaša ljubezen je strast do fotografije. Nam lahko zaupate, kako ste zajadrali v veterino in kako v fotografijo?
Že kot otrok sem si želela biti zdravnica. Odločitev o tem, ali za ljudi ali živali, pa je padla proti koncu gimnazije. Zdaj vem, da je bila to ena od boljših odločitev v mojem življenju. Tudi fotografija me je mikala že zelo dolgo, le da sprva nisem imela možnosti, pozneje pa poguma, da bi zaplavala v te vode. Ko pa je v moje življenje prišel Ivo (soprog, op. p.), ki je bil že takrat zelo izkušen in dober fotograf, sem tudi sama začela razmišljati o tem na glas. V meni je odkril talent in me spodbujal, da sem začela fotografirati.
Story: Sprva ste fotografirali na potovanjih. Se spomnite, kje ste bili in katere fotografije so v tistem času nastale?
Začela sem leta 2006, ko sva potovala po Šrilanki, prve dobre fotografije pa so nastale leto pozneje, na potovanju po Namibiji in Bocvani, med njimi tudi ena mojih najboljših Jutro v Namibu.
Story: S prijatelji ste leta 2008 ustanovili FK Proportio divina Gornja Radgona in od takrat se udeležujete fotografskih natečajev. Kako doživljate to poslanstvo in kaj je tisti čar, ki ga iščete v svoj objektiv? Kakšne fotografije so pri vas v ospredju?
S tem, ko sem se začela udeleževati fotografskih natečajev, in s prvimi sprejemi ter nagradami sem dobila samozavest in potrditev, da sem na pravi poti, ter veliko spodbudo za nadaljnje delo. Sodelovanje na natečajih zahteva seveda veliko več kot le fotografije s potovanj, zato sem zelo hitro začela iskati motive tudi doma in od takrat ne grem več nikamor brez fotoaparata. Druženje v FK pa v našem primeru pomeni izmenjavo mnenj in izkušenj, pridobivanje novih znanj, spodbudo za delo in predvsem prijetno druženje s fotografskimi prijatelji.
Story: Za svoje fotografije ste prejeli številne nagrade. Mislim, da jih je več kot 80, prav tako pa ste sodelovali na številnih razstavah. Če se ne motim, ste imeli devet samostojnih razstav. Nam zaupate kaj o tem?
Čisto prvo samostojno razstavo z naslovom Moja Afrika sem imela leta 2009 v Študijski in pokrajinski knjižnici v Murski Soboti, tisto pravo, s katalogom in spremno besedo, pa leta 2010 v galeriji v Gornji Radgoni, kjer sem razstavljala fotografije krajin. V isti galeriji sem razstavljala spet letos, tokrat akte, ki jih fotografiram v zadnjem obdobju.
Story: Vaša fotografija Grandmothers companion je prejela številne medalje. Naj omenim zlato medaljo IAAP na Češkem in zlato PSA (Bahrajn), srebrno FIAP v Savdski Arabiji in potem še priznanje v Srbiji. O čem govori fotografija in kako je nastala?
Fotografija Grandmothers companion je moja najuspešnejša fotografija. Do zdaj je na mednarodnih fotografskih razstavah prejela že 31 nagrad, od tega 13 zlatih medalj, in bila razglašena za najuspešnejši posnetek Fotografske zveze Slovenije (FZS) za leti 2012 in 2013. Fotografija je nastala na božič leta 2011 in prikazuje našo babico, ki je priklenjena na bolniško posteljo, in muco, ki ji dela družbo. Nizko zimsko sonce, ki je posijalo v sobo, je ustvarilo prav posebno vzdušje, ki je naredilo fotografijo tako zelo posebno. Še pomembneje pa je to, da me je prav ta fotografija spodbudila k nadaljnjemu fotografskemu raziskovanju odnosa med ljudmi in živalmi, kar intenzivno fotografiram še danes.
Story: Mednarodna zveza za fotografsko umetnost FIAP vam je podelila naziv EFIAP/p. Kaj tovrstni naziv pri nas sploh pomeni? Kakšna vrata vam to odpira v tujini in kako se fotografi med seboj povezujete?
Fotografi se združujemo v fotografskih društvih, društva v FZS, zveza pa je včlanjena v FIAP. EFIAP/p ali, kot ga mi prevajamo, 'platinasti odličnik' FIAP-a je trenutno najvišji razstavljalni naslov, ki sem ga prejela kot prva Slovenka. Te naslove podeljuje FIAP na podlagi doseženih rezultatov na mednarodnih razstavah in zagotovo pomeni potrditev določene kakovosti, ki pa v tujini pomeni celo veliko več kot doma. Tako sem bila lani uvrščena med 20 svetovnih fotografinj na razstavo, s katero se je promoviral FIAP, zaradi tega naziva dobivam zadnje čase vse več povabil za razstavljanje po svetu, z možem pa sva letos dobila tudi povabilo za žiriranje najpomembnejše nemške fotografske razstave (Deutsche Fotomeisterschaft).
Story: V ospredju vašega fotografiranja je bila sprva popotna fotografija, krajina. V zadnjem času vse bolj tudi portretna, akt in socialna fotografija. Kakšne trenutke je najtežje ujeti in kaj je tisto, kar iščete?
Najtežje je narediti dobro fotografijo! Ta mora poleg tehnične perfekcije zadostiti še drugim kriterijem, kot so originalnost motiva, svojstven pogled, sporočilnost ... Čeprav dokončen izdelek vidim šele pozneje na računalniku, dejansko začutim, kdaj je fotografija dobra, že ko pritisnem na sprožilec.
Story: Veliko mističnih slik imate tudi v povezavi z akt fotografijo. Kako gledate na žensko, moško telo in kako ga poskušate vkomponirati v fotografijo? Včasih je bila golota nekaj nesprejemljivega, kako je danes in kako vam uspeva, da goloto predstavite na umetniški način?
Akt je eden klasičnih fotografskih žanrov in hvala bogu so tisti časi, ko je bilo golo telo nekaj nesprejemljivega, že daleč za nami. Je pa res, da modelov, ki bi se fotografirali in dovolili objavo fotografij, pri nas skoraj ni mogoče dobiti. Meja med akt fotografijo in erotično ali celo pornografsko je res dostikrat zelo ozka. Trudim se, da te meje ne prestopim.
Story: Zelo ste povezani z možem Ivom Borkom, ki je prav tako doktor veterinarske medicine ter velik strokovnjak za fotografijo. Tudi on je sodeloval na več kot 250 razstavah v 47 deželah sveta in za svoje fotografije prejel številne nagrade. Kako si pomagata na tej poti in kako se povezujeta v fotografiji?
Ja, prav Ivu se moram zahvaliti, da sem danes to, kar sem. Uvedel me je v svet fotografije, je moj učitelj, mentor in hkrati najostrejši kritik. Pri fotografiranju drug drugemu pomagava (pri projektih, ki jih delam jaz, mi asistira in seveda obratno), si svetujeva in se seveda dosti pogovarjava. Najbolj ponosna nase pa sem takrat, ko me vpraša za kakšno oceno ali mnenje.
Napisala MIMA
Fotografije Ivo Borko, Štefi P. Borko
