Janja Majzelj, igralka: Strah je sovražnik ustvarjalnosti

Janja Majzelj, igralka: Strah je sovražnik ustvarjalnosti (foto: Sandi Fišer) Sandi Fišer
Vir: Jana
17. 1. 2018

Igralka Slovenskega mladinskega gledališča je za nekatere Pika Novička, ki jo je igrala več let, za druge Vera iz filma Panika, ljubitelji glasbe pa jo poznajo kot izvrstno pevko.

S svojimi igralskimi, pevskimi in plesnimi odlikami je zablestela v številnih predstavah. Trenutno jo lahko občudujemo v predstavi Slovenska popevka.

Med študijem ste bili članica skupine Betontanc Matjaža Pograjca, s katerim ... ste ponovno sodelovali pri predstavi Slovenska popevka - gledališkem koncertu po besedilih Gregorja Strniše. Kako so potekale priprave?

Projekt so skupaj z nami ustvarjali tudi otroci in odrasli z motnjami v duševnem razvoju iz centra Dolfke Boštjančič iz Drage. Že zaradi njih je projekt enkraten in neponovljiv in takšne so tudi predstave.

Leta 2009 ste izvrstno interpretirali pesmi Svetlane Makarovič v glasbeno-gledališkem projektu Krizantema na klavirju in poželi navdušenje kritikov ter gledalcev. Kako zahtevno je bilo interpretirati pesmi Svetlane Makarovič? Ste čutili strahospoštovanje?

Vsekakor spoštovanje, strah je pa sovražnik ustvarjalnosti, zato zanj ni prostora v našem poklicu. Najhuje je, če te je strah. Takrat se ne da delati, zato se projektom, pri katerih bi me bilo lahko strah, na daleč trudim izogniti. Šansonom sem se posvetila z vsem svojim bistvom, zato mi je bilo delo v užitek kljub zahtevnosti.

Glasba je vaša stalna spremljevalka. Je bila vaša prva ljubezen, pred gledališčem?

Odkar vem zase, je imela glasba zame posebno mesto. Pa knjige in zgodbe tudi. Tako da ne vem, kaj je bilo prej. V glasbi je doma moj navdih.

Ste že v otroštvu radi nastopali in želeli postati pevka, plesalka ali igralka?

To je prišlo nekako sproti, ne da bi se spraševala, česa si želim. Moj prvi nastop je bil v vrtcu in še zdaj se ga živo spomnim – Babica Zima, vloga – pripovedovalka. Znala sem ves tekst, tudi tistega, ki ni bil moj, zato sem šepetala še zajcu in snežinkam, ko so kaj pozabili. Potem je sledilo neskončno mnogo deklamacij na šolskih proslavah, ki se jih ne spomnim in sem jih počela, ker je bilo tako treba, tudi v zboru sem pela, ker so v šoli rekli, da znam peti in ker sem znala tudi recitirati, so me poslali na preduro k recitatorskemu krožku, kar je bilo še posebno težko, ker je bilo treba prej vstati.

Naslednja fascinacija nad ustvarjanjem predstave me je pograbila v sedmem razredu, ko smo namesto golega recitiranja dobili nalogo, da uprizorimo pesem o Matiji Gubcu. Bila sem neki tretji suličar in prav zanima me, kako je bilo videti. Najbrž sem bila edinstven tretji suličar. Matija Gubec je bila sošolka, ki je nesrečno gledala z Gubčevega smrtnega prestola, češ kaj mi je tega treba, druga dva vojščaka suličarja sta jecljala in jima je bilo vseeno, ali uprizarjamo ali deklamiramo, oboje jima je bila muka, mene pa je tretji suličar nekam ponesel in sem odkrila čisto nove sfere bivanja. Že doma sem se izstrelila v vesolje, ko sem izumljala primitivne rekvizite za našo igro in si ogrnila rdečo krpo blaga za kostum. Če bi na naši šoli takrat obstajal igralski krožek, bi me verjetno poslali tja, tako pa je vse zvodenelo in na igro sem pomislila šele, ko je sošolka v srednji šoli rekla, da bo šla na sprejemne na AGRFT. Sploh nisem vedela, da za to obstaja šola. Potem smo začeli z Betontancem in zame ni bilo več dileme, česa si želim.

V nekem intervjuju ste dejali, da ne želite igrati samo glavnih vlog. Vam je pomembno, da igrate tako majhne kot velike vloge?

Prav tako ne želim igrati samo stranskih vlog ali vlog, ki so, kot da jih ni. Takrat sem to verjetno rekla v nekem kontekstu, danes bom spet v drugem rekla – želim si igrati dobre vsebine. Vloge z vsebino in smislom. Vloge, ki so v predstavah, ki delujejo tako, da človek začuti, ko gleda, ne da samo tuhta ali da je šokiran. Predstave z režiserji, ki vidijo, kaj je moj dragulj in kaj delam, ko delam neki prizor, ter to nadgradijo ali vsaj pustijo pri miru. Opisala sem idealne pogoje, ki so redki. Zadovoljna sem že, če mi režiser dovoli, da sama napolnim vsebino in mi z neobčutljivostjo ali nevednostjo ne pokvari ustvarjenega. Izpolnjena pa sem, ko so vsi prej našteti pogoji izpolnjeni.

Vam delo v Slovenskem mladinskem gledališču ustreza, ker ni stroge delitve na male in velike vloge?

Ne, bolj gre za to, da nismo hierarhično obravnavani. Vsak ima možnost dobiti tako ali drugačno vlogo. Nismo razdeljeni na glavne, tiste za komedije, tiste za tragedije, tiste za tretjega suličarja. Sicer v Mladinskem gledališču obstajajo tako velike kot male vloge, le trendi se menjajo. Včasih je poudarek na konceptih, včasih na temah, včasih, sicer žal redko, na igralcih. Tudi to mi je všeč – da nismo posvečeni samo eni poetiki.

Strah je sovražnik ustvarjalnosti

Je katera od vaših filmskih, televizijskih ali gledaliških vlog, ki ste jih igrali, podobna vam?

Verjetno vsaka malo. Sploh mislim, da smo vsi ljudje vse, le da se zavedamo redkih vsebin, nekaterih preprosto ne vidimo, druge pa potlačimo. Igralec stremi k temu, da se zaveda čim več svojih vsebin, da jih prepozna in zna izraziti. To je pravzaprav igralčevo delo.

Odlično ste odigrali Vero v filmu Panika in menda ste takoj vedeli, da je vloga prava za vas. Kaj vas je prepričalo?

Tekst. Režiserka filma Barbara Zemljič je po knjigi napisala odličen scenarij. Ta je bil napisan tako, da sem se takoj lahko vživela v lik. Naslednja stvar, ki me prepriča ali pa ne, je ekipa, ki dela. Če se ujamemo, potem je to zame ustvarjalno delovno okolje. Pri Paniki se je vse ujemalo.

Kljub stalni zaposlitvi sodelujete tudi v drugih slovenskih gledališčih, predvsem v glasbenih in plesnih projektih. Najbrž se pojavijo obdobja, ko ste preobremenjeni. Znate pravočasno prisluhniti svojemu telesu in poskrbeti zase?

Mislim, da že kar znam, sem se naučila z leti. Poleg tega imam srečo, da imam službo, da lahko čemu rečem tudi ne. Če si na svobodi, je težko paziti nase in hkrati od svojega dela živeti.

Kako nahranite svojo dušo?

Ko je vsega preveč, potem v prvi fazi tako, da nimam nobenega 'moram' na grbi vsaj kakšen dan. To pomeni, da lahko počnem, kar hočem, ne da bi bilo treba kam hiteti. Torej, da sem lahko sama s seboj. Potem je pa odvisno od časa. Če ga je dovolj, grem v naravo, nato pa med ljudi. Sicer pa vsak dan peljem ven psa, berem knjigo in se vsaj pogovarjam, če že ne srečam z bližnjim po duši. 

Besedilo: Danaja Lorenčič // Fotografije: Sandi Fišer, Peter Uhan, Luka Kaše

Priporočamo