Lojze Knap, eden prvih slovenskih letalcev: Strastna ljubezen do letenja in prepovedanega dekleta

Lojze Knap, eden prvih slovenskih letalcev: Strastna ljubezen do letenja in prepovedanega dekleta (foto: Foto: Oa) Foto: Oa
Vir: Story
27. 6. 2020

Snežana Brumec v svojem drugem romanu Eden izmed nas opisuje vznemirljivo življenjsko zgodbo svojega prastrica Lojzeta Knapa, enega prvih slovenskih letalcev, ki je v svojem kratkem življenju izživel nebrzdano strast in ljubezen do letenja.

V romanu (založba Beletrina) sledimo tudi Knapovi strasti do njegove druge ljubezni, dekleta Bele, ki je bila zaradi socialnih razlik med njima vnaprej obsojena na propad. Avtorica je roman zasnovala kot ljubezensko zgodbo izjemnega letalca, ki razgrinja svet letalstva, strasti in rivalstva med piloti ter zgodovinske okoliščine in tragedijo posameznika.

Kdo vam je odkril zgodbo o Lojzetu Knapu?

Lojze Knap je bil brat moje stare mame Ivane, s katero sva si bili zelo blizu. Doživela je skoraj sto let. Bila je izjemna ženska, energična, venomer v pogonu in bila je izjemno ponosna na svojega lepega in pogumnega brata Lojzeta, ki je odšel v daljni Beograd – takrat je bil Beograd še zelo daleč – da bi uresničil svoje sanje.

Lojze Knap

Bil je zelo poseben človek, zakaj naslov Eden izmed nas?

Kaj nismo vsi posebni, vsak na svoj način? In nismo vsi enaki – vsi imamo sanje, hrepenimo po ljubezni in si želimo uresničiti tako prvo kot drugo. Res pa je, da je bil Knap poseben prav v tem, da je odločno vztrajal na svoji poti. Sledil je svojim sanjam in od tega ni odstopal, naj se je zgodilo karkoli. Prav zato sem vztrajala pri naslovu Eden izmed nas in nisem hotela sprejeti predloga dveh lektoric, naj bo Eden od nas. V prvi vrsti je bil najprej celota in potem eden izmed, nikakor ni bil samo del.

Kaj je Knapu predstavljalo letenje?

Svobodo. V zraku se je počutil neskončno brezskrben. In v zraku je našel svoj mir, ki mu na zemlji ni bil dan.

Kaj vas je tako pritegnilo pri Knapu, da se vam je zdelo vredno knjige?

Njegova zgodba je vredna tudi filma, ne samo knjige. Ko sem jo prvič slišala, sem samo vzkliknila: “Pa saj to je zgodba iz ameriškega filma.” Ja, res je, tudi Slovenci imamo zgodbe iz ameriških filmov, samo posneti jih moramo.

Vzporedno z letalsko zgodbo teče ljubezenska do izvoljenke Bele. Je bila ta ljubezen vnaprej obsojena na propad?

V tistih časih vsekakor, saj je bila med njima prevelika socialna razlika. Imam občutek, da se je tudi Knap že od začetka njune zveze tega zavedal, vendar je to zavedanje vztrajno tlačil. Ampak bil je strasten človek. Nobenega dvoma ni, da bi se ponovno predano prepustil tej zvezi, čeprav bi vedel za njen konec.

Zgodbo ste črpali iz različnih virov, dnevnikov, pripovedi stare mame … Ste jim natančno sledili ali so služili zgolj kot navdih?

Mislim, da če bi knjigo prebral Knap, bi rekel: “Ja, to je to. To je moje življenje. Nič posebnega, a tako je moralo biti.” Prepričana sem namreč, da se njemu res ni zdelo nič posebnega, da je v mali Cerknici, ko še ni bilo letal na nebu, sklenil, da bo letalec. Brez informativnih dnevov in svetovnega spleta je našel pilotsko šolo v Kragujevcu in se odpravil tja. In ja, tako je moralo biti, druge možnosti sploh ni bilo. Bil je poklican k letenju.

Kako ste se lotili strokovnega, letalskega vidika zgodbe?

Pomagala sem si s Knapovim dnevnikom, v katerem so bila zapisana tudi imena letal. Bil je tudi fotograf, fotografiral je letala, zapisoval njihova imena in fotografije urejal v albumu. Opise letenja sem iskala tudi na svetovnem spletu. Na koncu sem vse letalske prizore dala pregledat letalskima strokovnjakoma Pavlu Magistru, ki mu je slovenščina dolžna besedo zvrt, in Adiju Kužniku. Kot neletalka sem seveda pri pisanju delala napake – na primer – napisala sem, da so motorji zahrumeli, kar sem morala popraviti v motor je zahrumel, ker so bila takrat letala enomotorna.

Koliko je bila Knapova zgodba znana v javnosti, preden ste se jo odločili zapisati? Vendarle je bil eden od začetnikov letalstva pri nas. Bi ga lahko kakorkoli primerjali z Rusjanom?

Knapovo zgodbo je v Srbiji v obliki knjige izdal že častnik Živorad Vukosavljević, s katerim sta skupaj službovala na letališču v Zemunu, vendar v njej niti ne omenja, da je bil Knap Slovenec. Rusjan je bil seveda konstruktor in letalec, Knap je bil samo letalec, vendar sta njuni zgodbi prepleteni. Rusjan je bil prvi, ki mu je Knap že kot otrok rekel, da bo pilot, bil je nekak njegov vzornik, oba sta se zrušila nad Beogradom. V nasprotju z Rusjanom so Knapovo truplo pripeljali v Slovenijo ter ga pokopali na cerkniškem pokopališču. Je pa Knap v času, ko je služil na letališču v Zemunu, redno obiskoval Rusjanov grob v Beogradu.

Nekje sem zasledila, da naj bi bilo pri njegovi smrti nekaj skrivnostnega, zamolčanega ... Veste kaj o tem?

Po Cerknici so krožile govorice, da so mu okvaro na letalu namestili, hoteli naj bi ga namreč onemogočiti, ker je bil kot Slovenec tako uspešen pilot. Vendar menim, da gre zgolj za govorice.

Tudi vaša zgodba je zanimiva, pred leti ste prehodili Camino in o tem napisali svoj prvenec. Pisati ste začeli šele po svojem 50. letu. Kako to?

Že od malega se mi je zdela družina tisto poslanstvo, ki ga moram uresničiti najprej. Sem se kar nasmejala, ko sem dobila tudi metafizično razlago tega mojega življenjskega vodila – v prejšnjem življenju sem se popolnoma posvetila delu, imela naj bi ogromno in uspešno podjetje, umrla pa naj bi zelo zagrenjena in osamljena. Zato naj bi v tem življenju družino od usode celo izsilila ... Kakor koli, takoj po poroki sem začela govoriti o tem, da bom po 50. letu začela pisati knjige in študirati. Ocenila sem namreč, da bom šele takrat, ko bom uresničila svoje prvo poslanstvo – družino – nekako upravičena, da večino časa porabim samo zase.

Zdaj imate v svoji bibliografiji dve knjigi. Kakšne občutke ste imeli ob prvencu in kakšne zdaj. Ali ste čutili pritisk ob drugi knjigi, ki je pregovorno najtežja?

Zanimivo, nisem še slišala, da je druga najtežja. Vsekakor so to čustveno zelo razburkane zadeve, predvsem samo pisanje. Premetava te sem in tja, od dogodka do dogodka in moram reči, da med pisanjem nisem kaj dosti v vsakdanjem svetu. Nekako se prestavim v svet svojih knjižnih junakov in živim njihovo življenje. Nerada pa ponovno berem knjigo potem, ko jo napišem. Morala sem zbrati kar precej volje, da sem se lotila branja pripomb urednika in lektorice.

Vaša prva knjiga je potopisna, druga biografska, vas resnične zgodbe zanimajo bolj kot fiktivne?

Ja, verjetno je to kar generacijsko, saj mi hči pravi, da mlajše zanimajo predvsem fiktivne. Čeprav – ali fiktivne zgodbe ne slikajo resničnosti? S pomočjo nekih simbolov in namišljenih dejanj, v izmišljenih svetovih? Da, zanimajo me predvsem resnične zgodbe, v glavi imam že šest naslednjih knjig in vse so resnične.

Knjige so očitno vaša velika strast. Ste že kot bralka v otroštvu oziroma mladosti vedeli, da boste nekoč pisali?

Seveda. Ljubezen do knjig sem podedovala po mami, ki so jo zgodbe tako pritegnile, da je že kot otrok skrivaj brala s pomočjo baterije pod odejo. Zvečer je bilo pač treba ugasniti luči, da so zjutraj dovolj zgodaj vstali, ker je delo priganjalo. Da bom pisala knjige, sem zapisala že v osnovni šoli v spisu o tem, kako si predstavljamo življenje. Seveda sem napisala, da bom najprej imela družino in dva otroka, potem pa bom pisala knjige.

Tudi Knap je gojil in uresničil svojo strast, sta si v tem kaj podobna? Je ta odločnost tudi sicer značilna za vašo družino?

Vsekakor. Po mamini in očetovi strani smo zelo strastni ljudje, vendar na različne načine – po mamini odkrito, po očetovi pa prikrito strastni. V prvem primeru stalno grmi in bliska in hkrati sije sonce, v drugem primeru pa vre in žge od znotraj.

S čim se sicer ukvarjate, mislim tako poklicno kot ljubiteljsko?

Sem ekonomistka in vse delovne izkušnje imam v komerciali, v vodenju. Zdaj imam svoje podjetje, vendar večino časa posvetim študiju in pisanju.

Naslednja knjiga že nastaja?

Ha, ha. Naslednja bo pa smešna. Naslov bo Pride blondinka na Filozofsko fakulteto. Uresničila sem namreč tudi drug del svoje napovedi – vpisala sem se na študij. In če si blond študentka, stara čez 50 let, se ti zgodi marsikaj. Tudi zabavnega. Naj ponazorim s svežim primerom: včeraj sem se želela on line vpisati na izmenjavo v Zagrebu, ker bom v zimskem semestru študirala tam. Zapletlo se je pri vpisu letnice rojstva – iz spustnega seznama svoje letnice namreč nisem mogla izbrati, saj je programer predvidel vpis samo za osebe, rojene od leta 1970 navzgor. Morala sem pisati na fakulteto na Hrvaškem, naj zaradi moje starosti popravijo aplikacijo. Ravno me je klicala hči, da so se skupaj z njenimi prijatelji krohotali, ko jim je pripovedovala o tem.

Napisala: Lena Kreutz, Fotografiji: Zlatka Cugmas

Izbrali smo drugačen pristop. Ga boste podprli?
V nasprotju z ostalimi mediji smo se odločili, da svoje spletne vsebine ohranimo brezplačne za vse. V času, ko je sledenje aktualnim informacijam nujno, verjamemo, da si vsak od nas zasluži dostop do natančnega in celovitega pregleda vsebin. Poleg tega pa tudi neomejen dostop do kakovostnih lifestyle vsebin.
Vsak prispevek, velik ali majhen, je dragocen in ključnega pomena za našo uredniško neodvisnost.

Podpri in prispevaj

Nova Story že v prodaji

Story

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri