Prehod iz šolskega sistema v 'realno življenje' verjetno nikoli ni bilo nekaj najlažjega. Če veš ali pa vsaj pričakuješ, da boš nekako po prevzeti diplomi ali magisteriju nekje že dobil službo, je morda kaj manj konfuzno in strašno. Ampak tega ne bi vedela.
Včasih sem se spraševala, pa zakaj toliko ljudi ne diplomira? Zakaj pustijo študij tik pred zadnjim letnikom ali pa ostanejo kar večni študenti? Si ne želijo odrasti, postati samostojni, se nekoč zaposliti in živeti od česa drugega kot študentskega dela ali žepnine staršev? Zdaj, ko se moj študij počasi bliža koncu, jih začenjam bolje razumeti. Strah, ki se te polasti, ko ni več tiste varnosti, ki tvojemu vsakdanu daje strukturo in ki se pomeša s strahom, da službe morda ne bo kaj kmalu na vidiku, človeka skoraj ohromi. Kaj pa če imajo vsi prav in dela zame sploh nikoli ne bo?
Skoraj celotno obdobje moje gimnazije je bilo govora o recesiji, od začetka faksa pa o prekarnem delu, pomanjkanju služb, nezaposljivosti študentov. Vsak dan smo po leta in leta poslušali, kako vse skrbi za nas, mlade, kaj bo z nami, ko diplomiramo. Te informacije so prihajale od medijev, od staršev, sorodnikov, prijateljev naših staršev in potem še malo več od medijev. Televizija, radio, časopisi, pogovori na ulici, vsi so nas (in nas še vedno) gledajo s tistim zaskrbljenim pogledom, ki pravi: »Joj, ti otrok, pa kaj bo s tabo?«
Del tega nas pripravlja na realnost, drugi del pa tlači še tisti optimizem, ki ti pravi, da morda, če se potrudiš, ti bo uspelo. Ni več govora o 'vse se da, če se hoče'. Res je, da se večinoma družim z družboslovci in umetniki, ampak tudi pri naravoslovcih ni bistveno drugače. »Gremo raje eno leto pavzirat,« govorijo prestrašene oči, ki pripadajo glavam, napolnjenim z negativizmom.
